Med časom testiranja swifta smo se s prijatelji dobili na pikniku. Eden od njih ima hišo v malo višje ležečem kraju nad Ljubljano. Ta kraj pozimi pogosteje kot kraje v dolini pobeli sneg. Zato si je pred časom omislil swifta, prejšnje generacije – seveda s štirikolesnim pogonom.
Kot mi je ob klepetu in primerjanju starega in novega swifta povedal, se je zanj odločil, ker je na trgu vozil ponudba cenejših štirikolesno gnanih vozil zelo skopa, hkrati pa gre za zanesljivo vozilo, saj je pristop Suzukija precej konservativen, tudi, kar zadeva vpeljavo najnovejših tehnologij. In prav na to stavijo tipični kupci swifta.
Pri Suzukiju pravijo, da so lani v Sloveniji prodali 83 odstotkov vseh avtomobilov s štirikolesnim pogonom, pri s-crossu celo več kot 90 odstotkov. Pri swiftu je skoraj vsak drugi prodani avto (46 odstotkov) s štirikolesnim pogonom.
Tako podoben, a hkrati drugačen
Ker sva vozili parkirala bok ob bok, sva tudi lažje iskala razlike. Že na prvi pogled je jasno, da oblikovno ne gre za revolucijo, pač pa evolucijo. 3,86 metra dolg petvratni avtomobil z 2,45 metra medosne razdalje in 265-litrskim prtljažnikom oblikovno sledi predhodniku. Swift tako ostaja tipičen predstavnik mestnih podkompaktnikov, razreda vozil, ki ga številni proizvajalci opuščajo.
In še naprej stavijo na športni dizajn, ki ga uvaja nova maska v klavirsko črni barvi. Prednje LED luči so dobile mat ozadje in grafiko v obliki črke L. Mišičasti blatniki, kratki previsi in tradicionalna lebdeča streha pritegnejo pozornost iz profila. Zadnji stebriček je nekoliko bolj običajen, saj so se pri drugem paru vrat vrnili h klasičnim kljukam, na prijateljevem avtu so skrite v vrata.
Zasnova zadnjih luči s C-grafiko doda k vtisu, da je avto širši. Posebnost je tudi zelena ali pa rumena barva, mi smo mnenja, da je barve pistacije, odvisno, koga vprašaš. Barva je še najbolj polarizirala mnenja. To je tudi edini element na seznamu doplačil (300 evrov), saj smo vozili najbolje opremljeno blago hibridno različico z ročnim petstopenjskim menjalnikom.
Avto stare šole
Da Japonci niso tvegali z digitalizacijo in novotarijami, nakazujejo analogni merilniki z vmesnim TFT zaslonom in visoko umeščenim zaslonom na sredini armaturne plošče manjših dimenzij, kar smo v novih mestnih vozilih videvali še pred leti. V notranjosti Japonci očitno ne želijo imeti opravka z vsem, kar je digitalno. Osnovne funkcije se še vedno upravljajo s stikali namesto z drsniki. To bo marsikomu všeč, uporaba pa je enostavna.
Je pa osrednji zaslon na dotik precej preprost, predvsem pa je procesor počasen. Površina bi lahko bila bolj odzivna, tako pa je treba kdaj dvakrat ali pa bolj na trdo potrditi izbiro. Analogni merilniki iz stare šole preko osrednjega 4,2-palčnega zaslona ponujajo povsem dovolj podatkov, ki jih potrebuje voznik za vožnjo: to so vsi podatki potovalnega računalnika, pa tudi prikaz tlaka v pnevmatikah, grafiko energetskih tokov in navigacijo, ki je celo del standardne opreme.
Povezljivost s pametnimi telefoni omogočata brezžična vmesnika Apple CarPlay in Android Auto, nekaj težav smo imeli z bluetooth povezavo. Z uporabo aplikacije Suzuki Connect je možna tudi oddaljena povezava z vozilom. Spredaj so kar trije vhodi USB vhodi, od katerih je eden USB-C, zelo pa smo pogrešali induktivni polnilnik za pametni telefon. Na sredinski konzoli boste našli ločeno ploščo klimatske naprave, kar še posebej cenimo.
Majhen, a znotraj ne premajhen
Čeprav boste v njem našli veliko trde plastike, bodisi na armaturni plošči bodisi na vratnih oblogah, je le-ta strukturirana in dvobarvna, zato končni vtis vsekakor ni videti poceni. Prijetno presenečenje so tudi mehko oblazinjeni sedeži in volanski obroč z gladkim spodnjim delom. Ima ogromen okvir, tri krake in klasične strojne tipke. Ergonomija je zelo spodobna. Tako sedeži kot volan imajo širok razpon nastavitve. Zelo pa manjka naslon za roke za voznika, ki ga ne dobite niti za doplačilo.
Morda tudi zato, ker je v vozilo še vedno vgrajena umirajoča "ročna" zavora. Čeprav gre za "mini" avto, pa se tudi nad prostorom spredaj ne boste pretirano pritoževali. Ravne stranice ustvarijo dovolj prostora za ramena, nizek sredinski tunel pa za desno koleno. Tudi nad glavo je dovolj prostora za tiste povprečne rasti. Slabše je s pogledom ven.
Težava so široki stebrički, ki ovirajo vidno polje, prednji rob ravne strehe pa nekoliko oteži pogled na semaforje, sploh če ste prvi v križišču. Pri vožnji vzvratno je v pomoč kamera. Povsem dovolj je tudi prostora za shranjevanje. V vratih lahko na primer shranite 1,5-litrske plastenke.
Tudi zadaj se ne sedi slabo za velikostni razred vozil, v katerega se umešča swift. Sedi se višje in sedeži so kratki, a še vedno lahko računate na solidno odmerjen prostora za glave in kolena. Se pa zadaj čuti, da sedite v avtomobilu z medosno razdaljo manj kot 2,5 metra.
Baterija blagega hibridnega sistema je nameščena pod voznikovim sedežem, a le minimalno omejuje prostor za noge. Vkrcanje na zadnjo klop olajšajo vrata, ki se odpirajo zelo na široko. Swift ima zadaj tri varnostne pasove, a ne pričakujte čudežev. Karoserija se proti zadku zoži, zato trem zagotovo ne bo udobno.
Prtljažnik sprejme 265 litrov prtljage, kar je podobno kot v prejšnji generaciji. Zadnja klop se podira v razmerju 40/60. Dovolj za odhod po večji nakup v trgovino ali prevoz kakšnega večjega glasbila, ko otroke prevažamo v glasbeno šolo. Se je pa treba sprijazniti z relativno visokim nakladalnim robom.
Lahek, a bi želeli še kakšen kilovat več
Pod pokrovom motorja je na izbiro le en agregat, 3-valjni 1.2 SVHS s prostornino in 61 kW moči in 112 Nm navora. Motorju pomaga 12-voltni blagi hibridni sistem s starter-generatorjem in li-ionsko baterijo pod voznikovim sedežem. Na izbiro je 5-stopenjski ročni menjalnik ali brezstopenjski menjalnik (CVT).
Želeli bi si predvsem več prožnosti motorja in več moči, v tem primeru bi raje imeli CVT menjalnik, ki sicer nakup podraži za okoli 1.500 evrov, a je avtomatik na voljo le v primeru dvokolesno gnane različice. Tako pa smo imeli nekaj več dela s petstopenjskim ročnim menjalnikom. Ko ni treba prehitevati vozila, hitro pospeševati, ali voziti po avtocesti, je sicer moči povsem dovolj.
Ne gre zanemarit dejstva, da swift tehta le 919 kilogramov, kar se pozna tudi na porabi goriva. V povprečju je bila poraba bencina 5,5 litra na 100 kilometrov, tudi na avtocesti poraba navzgor bistveno ni odstopala.
Tudi s preprostim podvozjem s torzijskim drogom zadaj ter pnevmatikam z relativno visokim profilom (185/55 R16) kaže dobro okretnost v ovinkih. Preprosto, ni se mu treba boriti z odvečnimi kilogrami. Dolgo časa se obnaša nevtralno in gre tja, kamor obrneš volan - ne nagiba se, ne žvižga in ne protestira. Krmiljenje ni niti premehko niti po nepotrebnem trdo.
Tudi z vzmetenjem in blaženjem se swift obnaša precej bolj odraslo kot v preteklosti. Udobje je tisto, kar je novi swift opazno izboljšal. Glede tega je daleč od svojih preprostih predhodnikov, ki se niso ukvarjali s hrupom v vozilu ali z absorpcijskimi sposobnostmi podvozja.
Štirikolesni pogon in najboljša oprema ceno dvigne nad 20 tisočakov
In še enkrat velja omeniti, da swift omogoča kombinacijo ročnega menjalnika in štirikolesnega pogona, ki svoje adute razkrije na spolzki podlagi in predvsem ob sneženju v zimskih dneh, ko mora morda sosed zaradi pobeljenega brega avto pustiti parkiran pri gasilskem domu, sam pa se odpelješ do vrat svoje hiše.
Še eden od pomembnih adutov je ob triletni tovarniški garanciji sedemletno podaljšano jamstvo, za katero pa pri Suzukiju pravijo, da ne skriva drobnega tiska in vključuje tudi motor, menjalnik in celoten hibridni sistem.
Na žalost lahko pozabite na swifta za 10 tisočakov, kot ste bili morda vajeni, ko ste kupili zadnjega. Danes se cene začnejo pri 15.220 evrih za osnovno izvedenko, naša najbolje opremljena različica s sistemom allgrip pa stane 20.540 evrov.
Je pa oprema res bogata: navigacija, ogrevani sedeži, avtomatska klimatska naprava, vstop in zagon brez ključa, prilagodljivi tempomat, ohranjanje voznega pasu in številne druge naloge. Suzuki ni varčeval z asistenčnimi sistemi, ki so deležni novih senzorjev in kamere.
Ohranjanje v toku vožnje, pri čemer se vozilo ne odbije šele, ko se približa črti cestišča, ampak že prej. Obstaja tudi sistem za spremljanje utrujenosti voznika s pomočjo kamere – torej tehnologije iz bistveno dražjih avtomobilov.
Imam Swifta prejšnje generacije. Zelo dober, brez okvar. Če bi lahko kupil novega s štirivaljnim navadnim motorjem, brez nekih hibridnih dodatkov, bi se takoj odločil zanj. To tricilindrsko hibridno jajce pa lahko imajo sami. Žal je dejstvo tako!