1.in 2. dan (Kamnik–Hamburg)
Tokrat sva se dogodivščinam naproti odpravila kar z avtomobilom. Že pred meseci sva določila najino pot. Z dvodnevnim postankom v Nemčiji sva v dobrih treh tednih obiskala Dansko, Švedsko, Norveško in Finsko. Vtise sva strnila v dnevniku, ki ga bom vsak dan objavil na spletni strani zurnal24.si, v njih pa bom poskušal predstaviti čim več koristnih napotkov za tiste, ki še nameravate ali pa imate željo obiskati sever Evrope.
Ker nekatere države, ki sva jih na svoji poti obiskala, nimajo evra, sva nekaj evrov v bankovce danske, švedske in norveške valute zamenjala že v Ljubljani, Finska pa ima tako ali tako "naš" denar. Povsod po omenjenih državah lahko dvigujete denar na bankomatih, po najinih izkušnjah pa je še najmanj težavno plačevanje s kreditno kartico, najbolje je imeti master card in viso, nekatere stvari, predvsem trajekte, pa lahko plačujete tudi s kartico maestro, s katero lahko dvignete denar na vsakem bankomatu.
Ker sva sama po duši "backpackerja", sva poskušala svoj proračun obremeniti kar najmanj, ker je v Sloveniji ogromno somišljenikov, pa vam bom poskušal predstaviti, kje se da na potovanju po Skandinaviji kaj privarčevati in kaj si velja ogledati.
Hrana, gorivo, prenočišča in vse ostalo v Skandinaviji ni poceni, zato je hrana romala z nama (skupaj sva v trgovini za juhe, testenine, prigrizke, pijačo in drugo pustila 170 evrov), to je moralo z izjemo nakupov sadja, zelenjave in kruha zadostovati za ves dopust. Spala pa sva kar v šotoru. In to na strehi avtomobila!
Ob 6.56 je bil čas za odhod iz Kamnika. Prvi dan sva morala prispeti do Kölna. Naredila sva kratek ovinek, saj sva si že dolgo želela ogledati slavno kölnsko katedralo. Prvi postanek sva naredila pred predorom Karavanke, ko sva avtomobil opremila z avstrijsko vinjeto (desetdnevna stane 7,7 evra), hkrati pa do vrha napolnila posodo z gorivom. Gorivo je v Sloveniji še vedno cenejše kot na severu. Do Nemčije je treba odšteti še 16 evrov za dva predora. V Nemčiji sva na manjšo gnečo naletela le v okolici Stuttgarta. V Köln sva prispela okoli 19. ure, tik pred nevihto, ki se je razbesnela nad tem delom Nemčije. Iz hotelske sobe sva opazovala, kako švigajo strele nad streho katedrale. Po slabe pol ure so se nevihtni oblaki umaknili, nebo nad mestom pa je okrasila visoka mavrica. Še hiter pogled na vremensko napoved za naslednje dni – sončno in vroče, kar je bila super napoved za naslednje dni.
2. dan. Noči na severu Evrope so kratke. Prvi sončni žarki so v sobo posvetili že ob petih, a je moral ogled mesta še malo počakati. Na nogah sva bila šele ob devetih. V Kölnu po tretjem mestu Nemčije na svetovnem prvenstvu v nogometu evforija še ni popustila. Na vsakem koraku so plapolale zastave, v nemške barve so bili našemljeni celo psi. Köln je četrto največje nemško mesto, ki leži na obeh straneh Rena, njegova največja znamenitost pa je gotska katedrala, ki je s 157 metri druga najvišja zgradba v mestu. Ko stojiš pod gigantsko zgradbo, ti vzbuja strahospoštovanje. Nič čudnega, da je simbol Kölna, po vsem svetu pa jo imajo za arhitekturni simbol Nemčije. Pogled z vrha južnega stolpa, do katerega vodi 509 stopnic, je vrtoglav, a hkrati osupljiv. Ogledala sva si še most ljubezni, ki ga tako kot drugod po večjih evropskih mestih krasi na stotine ključavnic, ki jih v znak ljubezni na ograjo zaklepajo ljudje. Če imate čas, ste v Kölnu, ki velja za kulturno središče Nemčije, tudi več dni, midva pa sva morala popoldne kreniti naprej. Do trajekta naju je čakala še nekajurna vožnja po nemških avtocestah, zato sva se odločila, da prespiva v okolici Hamburga, kjer sva si na slepo poiskala hotel, čeprav bi bilo zaradi cene (90 evrov na noč) bolje prespati v kampu. Utrujenost je naredila svoje.
V soboto sledi obisk danske prstolnice Kobenhavna.
