Izboljšave na motorjih za večjo učinkovitost so seveda pomembne, vseeno pa varčnega avta ne more biti brez dobre aerodinamike. Ta za nižjo porabo še posebej pride v poštev pri višjih hitrostih, saj narašča s kvadratom hitosti. Če je imel mistubishi pajero v 90. letih koeficient 0,49, je bilo to še razumljivo, saj terenec pajero pač ni bil avto za avtoceste. Danes je vse drugače, tudi suvi morajo biti čimbolj gladki oziroma čim bolje rezati zrak, da ima ta čim manjši vpliv na porabo. Druga zgodba so seveda športni avti, ki jim je pri pri višjih hitrostih bolj pomemben pritisk h tlom, zato so denimo dirkalniki formule 1 precej manj aerodinamični od serijskih avtov.
Tudi zato velike spremembe v dizajnu prednjih delov, vzvratih ogledal, anten, brisalcev in strešnih nosilcev ter bolj gladkih podvozij v zadnjih letih. Oblikovalci že v zgodnji fazi porabijo nešteto ur v vetrovnikih, na podlagi podatkov pa prilagajajo zgodnje makete vozil.
Povprečni moderni avto ima koeficient Cd med 0,30 in 0,34, pri suvih je še za kakih 0,05 višji. Je pa nekaj avtov, ki so se na testih tudi s kakšnim trikom oziroma v različici, ki bo najmanj zaželena med kupci, spustili globoko pod 0,30.
Trenutno so najbolj spolzki novi serijski avti naslednji:
Hyundai sonata hybrid: Cd 0,24
Mercedes-benz razred E: Cd 0,23
