“Nur Fliegen ist schöner …” – samo leteti je lepše. Štiri besede v sloganu oglasa za avto, ki je postal legenda. To je bil športni avto opel GT, ki je prvič zapeljal s proizvodne linije pred 50 leti. Še danes velja za sanjski avto in mejnik v Oplovi in zgodovini avtomobilizma na sploh.
Kariera Opla GT se je pravzaprav začela že pred 53 leti – Opel je na Mednarodnem avtomobilskem salonu IAA 1965 v Frankfurtu predstavil dvosedežni športni avto. Z aerodinamično karoserijo, nizkim nosom s pomičnimi žarometi, zaobljenimi blatniki in ostrim zadnjim delom je predstavljal nekaj povsem novega v paleti evropskega proizvajalca avtomobilov. Zaobljena oblika zunanjosti je kmalu dobila vzdevek ‘steklenička kokakole’. Prvotno so pri Oplu model ‘Experimental GT’ – prvi konceptni avto nemškega proizvajalca – opisali kot športno študijo. Oblikoval ga je Erhard Schnell z ekipo v povsem novem ‘Oblikovalskem studiu’ v Rüsselsheimu – to je bil prvi dizajnerski center evropskega proizvajalca avtov.
Erhard Schnell se spominja, da je bil razvoj GT-ja velika skrivnost: “Za začetek je bil to predvsem oblikovalski projekt. Moj šef tega sploh ni povedal vodstvu. A ko je bila študija skoraj končana, jih je le moral obvestiti. Ob prvi predstavitvi koncepta Experimental GT nas je zelo skrbelo. In potem smo si oddahnili, ko je vodilna ekipa spontano zaploskala, saj so bili navdušeni!”
Njihov pogum so nagradili na Mednarodnem avtomobilskem salonu IAA v Frankfurtu, kjer je GT navdušil tudi medije in obiskovalce. Nihče ni pričakoval, da bi lahko Opel izdelal tako radikalno športen avto. Šest let po prvi oblikovalski skici in samo tri leta po tem, ko je projekt dobil zeleno luč, je prototip GT prerasel v avto za serijsko proizvodnjo.
Čezmejno sodelovanje
Kot eden začetnih primerov francosko-nemškega sodelovanja (Opel je danes del koncerna skupaj s Peugeotom in Citroënom) je prvi model s proizvodne linije zapeljal leta 1968. Ker sta se izkazala pri prejšnjih projektih, so izdelavo v stiskalnici, varjenje, lakiranje in vgradnjo notranjih delov GT-ja zaupali francoskima podjetjema za izdelavo karoserij Chausson in Brissoneau & Lotz. Nato so avto poslali v Nemčijo, kjer so poskrbeli za končno sestavo podvozja in pogonskega sklopa.
V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja GT-ji, ki so jih dodatno vzeli v roke v italijanskem podjetju Conrero, osvojili kar nekaj zmag na dirkah na dolge proge. Leta 1971 je dr. Georg von Opel, vnuk ustanovitelja podjetja, GT-ja predelal v električni avto, ki je dosegel največjo hitrost približno 189 km/h in je postavil nekaj svetovnih rekordov. Junija 1972 so pri Oplu izdelali GT-ja z dizelskim motorjem (znan je bil tudi po vzdevku ‘pilica za nohte’), ki je na krožni progi za hitro vožnjo testnega poligona v Dudenhofnu postavil dva svetovna in 18 mednarodnih rekordov. Izmerjena največja hitrost pri ‘letečem štartu’ je na razdalji 1000 metrov dosegla kar 197 km/h in je bila prava senzacija za dizelske avte tistega časa. Dizajner GT-ja Schnell se spominja, kako je dizelski GT dobil še nižjo obliko: “Imeli smo res omejen proračun. Vzeli smo avto, ki naj bi postal kabriolet, in mu preprosto odrezali vetrobransko steklo!”
Kupci GT-ja so lahko izbirali med dvema štirivaljnima motorjema: prvi s prostornino 1,1 litra in 60 KM je bil prej na voljo s kadettom, drugi, 1,9-litrski z 90 KM je poganjal rekorda. GT 1900 je bil priljubljen že ob samem začetku prodaje. Največja hitrost 185 km/h in pospešek iz mirovanja do 100 km/h v 11,5 sekunde sta bila točno to, kar so si želeli kupci. Za prenos pogona na zadnji kolesi je skrbel štiristopenjski ročni menjalnik. Le redki evropski kupci so izbrali tristopenjski avtomatski menjalnik, ki je bil na voljo za doplačilo, ta možnost pa je bila izjemno priljubljena na drugi strani Atlantika.
Z eno besedo - drugačen
Karoserija proizvodnega GT-ja se je precej razlikovala od izvirnika, odlikovala ga je zelo športna podoba. Prednji del je bil večji, prednji previs krajši. Mišičaste izbokline sistema za dovod zraka so omogočile nižji pokrov motornega prostora, kvadratne žaromete koncepta experimental GT so nadomestile zapeljive ‘oči’, ki so športnemu kupeju zagotovile nezamenljivo prepoznavnost in čustven obraz. Športne in obenem elegantne poteze so zmanjšale zračni upor, zadnji del pa je poskrbel za zadosten potisk ob podlago in stabilnost, da avto pri veliki hitrosti na ‘autobahnu’ ne bi v skladu z reklamnim sloganom dobesedno poletel v zrak. So pa pri razvoju inženirji naleteli na nepričakovano težavo: v objavi za medije so septembra 1968 zapisali, da je bilo testne vožnje s prototipi GT-ja nemogoče skriti pred novinarji, saj je seksi oblika “onemogočila vsako kamuflažo”.
Praznovanje rojstnega dne Opla GT se začenja maja z relijem in salonom klasičnih avtomobilov “Bodensee-Klassik”. Navdušenci nad vonjem bencina hlapi bodo lahko oblikovalsko legendo občudovali na številnih dogodkih skozi vse leto.
Oglas ne drži
Tako kot oblika zunanjosti je tudi GT-jeva notranjost – s školjkastimi sedeži, trikrakim volanom in okroglimi instrumenti – izkazovala drugačnost. A kljub nagovarjanju čustev so oblikovalci GT-ja veliko pozornosti namenili varnosti, saj so svojo stvaritev opremili s tritočkovnimi varnostnimi pasovi, integrirano zaščito za primer prevračanja, zaščito za primer bočnega trčenja in varnostnim volanskim drogom.
Leta 1969 je vse kazalo, da se bodo uresničile sanje ljubiteljev avtov ‘zgoraj brez’, saj je Opel na salonu IAA razstavil kabriolet Aero GT z električno zložljivim zadnjim oknom in snemljivo streho. Žal je avto ostal samo v konceptni fazi.
‘Običajni’ GT je bil v proizvodnji vse do leta 1973. V petih letih so izdelali 103.463 vozil. Oplov radikalni športni avto ni bil priljubljen samo v Evropi, navduševal je tudi v Severni Ameriki in še danes ima veliko občudovalcev na obeh straneh Atlantika. Morda za konec še razmišljanje igrala in voznika GT-ja Kena Dukena, ki je izjavil: “Oglas ne drži – letenje ni lepše!”
Mini Corvette C3 in zanimivo da sta modela prišla na trg istega leta.