Električne avtomobile so avtomobilski proizvajalci izdelovali že v zgodnjih letih avtomobilizma. Leta 1902 so tudi Peugeot v dostavna vozila vgradili električni pogon, vendar so projekt kmalu ukinili. V tistem času sicer električni avtomobili niso bili nekaj prav posebnega, saj so bili precej pogosti in so predstavljali suvereno konkurenco bencinskim in parnim avtomobilom.
Pozneje je zaradi nižjih cen nafte in izpopolnjene tehnike prevladal motor na notranje zgorevanje in električni pogon je kot resen tekmec bencinskega in dizelskega šel v pozabo vse do začetka enaindvajsetega stoletja.
Lahko mestno vozilo
A to ne pomeni, da v avtomobilski zgodovini ni bilo občasnih povratkov električnih vozil. Peugeot se je denimo na pomanjkanje goriva za civilne potrebe v času druge svetovne vojne odzval z vozilcem VLV (vehicule leger de ville – lahko mestno vozilo), ki ga je v 377 primerkih izdelal med junijem 1941 in februarjem 1943. Zasnovali so ga kot motorno kolo s širokim sprednjim in ozkim zadnjim kolotekom, svinčeve baterije spredaj in elektromotor zadaj pa so poskrbeli za 70 do 80 kilometrov dosega ob največji hitrosti 35 kilometrov na uro. Uporabljali so predvsem poštarji in zdravniki, kakšen pa je zašel tudi v roke zasebnika.
Do naslednje stopnje v uporabi električnih avtomobilov je prišlo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Peugeot s sodelovanju s podjetjem Alsthom in francoskim elektro distributerjem EDF elektrificiral štiri kupeje in tri kombije peugeot 104 ter gospodarska vozila J5 in J9. Leta 1983 so v sodelovanju s proizvajalcem baterij SAFT poskusno elektrificirali peugeot 205 in s z njim napovedali tudi peugeot 106 electric, ki so ga strankam leta 1993 v La Rochelle ponudili preko samopostrežnega sistema. Po poskusni dobi so jih ponudili tudi kupcem in do leta 2003 izdelali tudi 3.542 električnih peugeotov 106.
Obdobje študij
V letih 1990 do 2010 so predstavili tudi vrsto študijskih električnih vozil. Leta 1994 se je tako na razstaviščih pojavila študija mestnega avtomobila prihodnosti ion, pri kateri se je 20-kilovatni elektromotor napajal iz nikelj-kadmijevih baterij. Leta 1996 sta mu sledila pionir souporabe avtomobilov v mestu tulip in štirikolesno gnan električni avtomobil za prosti čas touareg. Touaregov 35,5-kilovatni elektromotor se je napajal iz nikelj-kadmijevih hidridnih baterij, do dosega 300 kilometrov pa mu je pomagal podaljševalnik dosega v obliki bencinskega enovaljnika.
Leta 2009 so predstavili BB1, koncept urbanega vozila na električni pogon, ki je že imel litij-ionske baterije, leta 2010 pa je električni roadster peugeot EX1 osvojil šest mednarodnih rekordov. Do sto kilometrov na uro je potreboval le 2,24 sekunde, do najvišje hitrosti 260 kilometrov na uro pa je pospeševal 5,1 sekunde, kar so mu omogočili lahka gradnja karoserije iz ogljikovih vlaken in elektromotorja s sistemsko močjo 250 kilovatov.
Leta 2011 je na ceste zapeljal tudi Peugeotov prvi serijski električni avtomobil peugeot iOn, ki ga poznamo tudi v obliki citroëna C-zero in mitsubishija i-MiEV, sledil pa mu je tudi električni partner. Od lanskega leta pa je ponudba veliko večja, saj jo sestavljajo peugeoti e-208, e-2008, e-expert in e-traveller, ki se jim bo pridružil še in najnovejši e-boxer, hibridizirali pa so tudi večino drugih modelov.
Baje PUŠKO oz. tandžaro