Prikolica in avtomobil se kot eno povezano telo obnašata povsem drugače, še posebej če je preveč mase razporejene za osjo prikolice.
Marsikdo misli, da je vleka prikolice povsem enostavna. Še posebej, če gre za šotorsko prikolico ali manjšo počitniško prikolico. Pa ni tako, drži? »Zagotovo. Zato imamo prikolice razdeljene v več skupin. So prikolice, ki jih lahko vlečemo z normalnim izpitom B kategorije in prikolice, za katere je treba imeti narejen izpit za vleko,« nam je v uvodu povedal inštruktor AMZS na Vranskem Danijel Granda, ki nas je vodil na preizkusu vleke večje počitniške in manjše šotorske prikolice, kjer smo se spoznavali predvsem z zakonitosti vleke prikolice med vijuganjem med stožci in zavijanjem.
Za vleko je treba imeti dovolj zmogljiv avtomobil, še najbolj priporočljivo je, da ima vgrajen sistem za stabilizacijo prikolice TSA, s pomočjo katerega avto začne sam pravilno zavirati. TSA − Nadzor stabilnosti prikolice Sistem za stabilizacijo prikolice ali TSA poveča varnost med vleko prikolice. Na podlagi signalov iz raznih senzorjev, ki jih imajo običajno samo vozila z VSA, začne sistem TSA ustrezno uporabljati zavori na sprednjih kolesih in tako stabilizira vozilo in prikolico. Pred odhodom na počitnice s prikolico se dobro pozanimajte, kaj določajo predpisi o vleki priklopnika.
Ne kupite poceni ogledal
Zelo pomembno je upoštevati širino prikolico. Če manjšo ali šotorsko prikolico vidimo v vzvratnem ogledalu, potem počitniške prikolice v normalnih vzvratnih ogledalih ne vidimo več. To pa je izredno pomembno. Saj lahko le tako ocenimo, kam prikolica gre.
Zakon o cestnem prometu (ZVCP) tudi pravi, da če priklopno vozilo zakriva vidno polje v vzvratnem ogledalu vlečnega vozila, morata biti na vlečnem vozilu nameščeni dodatni vzvratni ogledali, ki pa naj bosta kakovostni. »Ne najcenejša, ki jih namestimo kar na ogledala na avtomobilu, saj se nam vse skupaj trese in nič ne vidimo. Ogledala morajo dobro stati na avtomobilu, da vidimo, kaj se s prikolico dogaja,« svetuje Granda.
Kako težko prikolico lahko sploh vlečemo?
Kaj so osnovne napake, ki jih delajo vozniki, ki za vozilom vlečejo prikolico? Že takojšnja in najbolj pogosta napaka je, da mislijo, če ima vozilo priklop, potem lahko nanj priklopijo kakršnokoli prikolico. Inštruktor AMZS pravi: »Treba se je prepričati, kakšno prikolico smemo priklopiti na avtomobil. Ali gre za prikolico, ki nima naletne zavore, ali jo ima. Pri veliko avtomobilih je tako, da manjši avtomobili lahko vlečejo prikolic, vendar ne do 750 kg, ampak je v homologaciji opredeljeno drugače, do 650 kg, 720 kg … Takrat, ko ima prikolica naletno zavoro, v homologacijskem kartonu natančno piše, kakšno prikolico smemo vleči.«
Prikolici smo vlekli na elektriko
Na trgu so tudi že elektrificirana vozila z dovolj veliko močno, da za seboj vlečemo tudi večjo počitniško prikolico. Na poligonu smo so preizkusili prenovljeni priključni hibrid outlander PHEV, ki so mu z dodelavami uspeli še za deciliter zmanjšati porabo (kombinirano sedaj 1,8 litra na 100 km) in emisije (42 namesto 44 gramov CO2 na km). Pogon sestavljajo bencinski motor in dva elektromotorja, od katerih je eden nameščen zadaj za pogon zadnjega para koles, tisti na prednji osi pa je hkrati glavni generator za polnjenje baterije. Avto popolnoma samostojno skrbi za vrsto in pretok energije na kolesa. Pri povsem električnem režimu kolesa poganjata zgolj elektromotorja, ki se napajata iz baterije. Doseg s polno baterijo je 52 kilometrov in to vse do hitrosti 170 km/h. Drugi režim je zaporedni hibrid, ko dvolitrski bencinski motor služi kot pogon za generator v primeru nizkega nivoja napolnjenosti baterije. Tretji režim pa tehnično ustreza vzporednemu hibridu, torej ko pri pogonu sodelujejo tako bencinski motor kot oba elektromotorja. Ta režim je največkrat v uporabi pri večjih, avtocestnih hitrostih ali pri vožnji v klanec. Za prenos skrbi brezstopenjski menjalnik. Krajši preizkus na poligonu je v praksi dokazal, da outlander PHEV zmore brezslišno vleči tudi prikolico, saj se med vleko bencinski pogon ni prižgal. Tudi z maso jim je uspelo ostati v mejah normale, od štirikolesno gnanega dizla je težji za dobrih 70 kilogramov, medtem ko je moč z njim vleči tudi do 1.500 kilogramov težke prikolice.
Ko prikolico začne zanašati
Pomembno je, da pri vsem naštetem vemo, da moramo za seboj vleči dodatno težo, kar se odraža tudi pri zaviranju. Tudi na poligonu smo morali upoštevati še 750 kilogramov, ki jih vlečemo za sabo, kar se je tudi na našem testu zgolj na ravnini močno odrazilo na zaviralni poti. V primeru zaviranja pa to še ne pomeni toliko težav, kot takrat, ko moramo nenadoma spremeniti smer ali se umakniti oviri. »Takrat so lahko gume maksimalno obremenjene, začnejo drseti, prikolica začne opletati za vozilom, in takrat se je treba pravilno odzvati, da se prikolica ne prevrne,« pravi Granda.
Treba se je zavedati še ene pomemben stvari. V primeru, ko prikolica ima naletno zavoro, pridejo v poštev klasični manevri, ki jih inštruktorji učijo tudi na tečajih varne vožnje, da se prikolica stabilizira. Zaviranje v sili. »Ko pa govorimo o lahkih priklopnikih, je pa najbolje, če stisnemo sklopko, umirimo volan in potem mirno odpeljemo naprej. Če bomo udarili po zavori nas bo prikolica prehitela,« opozarja Granda.
Priporočam, da se na pot odpravijo ob primernih urah, ne v prometnih konicah. Pri vleki prikolice je zelo pomembno držati se hitrostnih omejitev in vožnjo prilagajati razmeram na cesti. Izogibajte se sunkovitim reakcijam na volanu. Pomembno je predvidevanje vožnje, vožnja naj bo eko«. Situacije v prometu opazujmo daleč vnaprej.
Še kako pomembno je, kje bo pospravljen kovček
Pomemben vidik je natovarjanje prikolice. Treba je imeti tudi znanje, kako pravilno razporediti težo. Pri natovarjanju prikolic moramo upoštevati dve stvari. Naj bodo to tovorne, ali počitniške prikolice. Vsekakor se moramo zavedati, da ne smemo prekoračiti največje dovoljene nosilnosti prikolice, tisto, kar je pa še bolj pomembno pa je, kako razporedimo težo v sami prikolici. »Največ teže mora nositi os prikolice. Za vsako vozilo velja, koliko ga lahko obremenimo na priklopu. To lahko ugotovimo tako, da damo osebno tehtnico pod kolo. Še boljše je, če imamo posebno bučo in jo damo pod priklop,« svetuje sogovornik, ki svetuje, da prelagamo prtljago toliko časa, da dobimo optimalno razporeditev teže.
Granda še posebej opozarja na to napako: »Najbolj nevarno je, če prikolico obremenjujemo tako, da je več teže zadaj. Takrat bomo razbremenili zadnjo os avtomobila, avto bo nestabilen. Prikolica ob manevru umikanja začne opletati za nami, in takrat pride do tega, da se zavrtimo skupaj s prikolico ali pride do prevrnitve prikolice.« Zato je pravilna razporeditev mase v prikolici pomembna. Zavedati se je treba, da je treba vsak tovor zavarovati proti premikanju. Nič nam ne pomaga, če damo velik kovček na posteljo, če ga nismo zaščitili. Ta kovček se bo med potjo prestavil, razporeditev teže se bo spremenila, kar slabo vpliva na varno vožnjo.
Na soncu bodo pnevmatike hitro zanič
Še en pomemben člen vsake prikolice so pnevmatike. Predvsem počitniške prikolice so opremljene s pnevmatikami, ki so stare kot prikolica. Največji uničevalec pnevmatik je sonce. Če počitniška prikolica stoji dva ali tri mesece v kampu na soncu, pomeni, da je guma izpostavljena veliki količini UV žarkov. To ima zelo slab vpliv na gumo. Če prikolica stoji dlje časa, odvijačite kolesa in jih spravite v neko vrečo in pospravite nekam na suho. Redno je treba preverjati, če niso pnevmatike razpokane, in, ali je pravilen tlak v pnevmatikah. Ne glede na to, da se peljemo domov, ali če gremo po tovor.
Plin ima posebno mesto na prikolici. To mora biti zaprto, najbolje pa je, da ga priključimo šele, ko pridemo na cilj. V prikolici ne smemo prevažati ljudi. Prikolica mora biti naložena enakomerno, tovor mora biti fiksiran tako, da se pri vožnji v ovinku ali pri močnem zaviranju ne bo premaknil.
Vzvratna vožnja ima svoje zakonitosti
Naša ugotovitev je, da ob počasni vožnji, na poligonu, vleka prikolice ob dobrem vozilu ni nič posebej zahtevnega. Dokler ne naletimo na kritično situacijo. Lahko je to že silovito zaviranje. Največ težav je pri vzvratni vožnji, zato se nam zdi prav, da je treba za večje počitniške prikolice imeti izpit za vleko, medtem, ko smo se šotorske prikolice hitro navadili in hitro osvojili vožnjo vzvratno.
»Pri vleki šotorske prikolice pred potjo na dopust, doma na dvorišču ali na večjem parkirišču, poiskusite vzvratno vožnjo in manevriranje, da osvojimo osnove, kam moramo vrteti volan, kam opazovati, kam se prikolica širi. To dobimo z vajo,« pravi Granda.
Priporočljivo je, da vam pri tem od zunaj pomaga nekdo, ki je vešč tehnike. Sama tehnika pri vzvratni vožnji je taka, da prikolica zavija v nasprotno smer, kamor zavija avto. Voznik mora dobiti občutek, kam bo prikolica zavila. V križiščih, npr. zavoj desno, se ne sme zavijati kot pri avtomobilu, pač pa se je treba z avtomobilom zapeljati meter naprej in s tem narediti večji lok v ovinek, kot je normalno. Vozniki naj se tudi ne držijo desnega roba, saj lahko hitro poškodujejo tako prikolico kot pnevmatike.
Ne pozabite na varnostno jeklenico!
In še nekaj je zelo pomembno – priklop in tehnična brezhibnost prikolice. Prva stvar pred odhodom na pot je, da preverimo, če sta vozilo in prikolica tehnično brezhibna. Vlečna kljuka in kljuka na prikolici morata biti ustrezna in pregledana. Avto, ki ima kljuko, mora opraviti tehnični pregled, že nekaj let pa morajo biti te homologirane in vpisane v homologacijski listini avtomobila. Pri priklopu moramo upoštevati varnostna navodila. Naši prikolici sta imeli dodatno varnostno jeklenico, ki je pri nas obvezna. Služi, kjer prikolica nima naletne zavore. V primeru, da površno priklopimo kljuko, in se ob priklopu priklop ni zataknil za kroglo, bo ob prvi neravnini prikolica poskočila in se ločila od priklopne kljuke. Ravno ta jeklenica poskrbi, da ta prikolica ne gre prosto po svoje. V primeru, da imamo naletno zavoro, pa moramo jeklenico prav tako uporabiti. S to jeklenico aktiviramo zavoro in priklica bo počakala tam, kjer se je odpela, dokler se ne zaustavi.
