Slovenija
505 ogledov

Matjaž Šerkezi, GRS: "Na brbončice v nosu se mi lepi vonj krvi in mrtvega telesa"

Gorska reševalna služba GRS / Vladimir Habjan
"Ne, to ni moja služba. Sem zgolj prostovoljec v tem sistemu, ki to počne že dvajset let, odgovorim novinarki na že ničkolikokrat zastavljeno vprašanje ali smo za to delo plačani. Verjetno smo reševalci res vsi malo čez les, bo kar držalo - prostovoljno čez les ...," po posredovanju v Kamniških Alpah, kjer so reševali očeta, ki ga je ubil sin, opiše gorski reševalec Matjaž Šerkezi. Objavljamo njegov zapis, ki ga je objavil na spletni strani Gorske reševalne službe.

"... in ta čez les, mi znova dela nemir v glavi, ko se mi na brbončice v nosu lepi vonj krvi in tisti duh mrtvega telesa, ki s svojimi molekulami polni vlago v zraku. Pozoren sem, da ne stopim na dele lobanjskih kosti in možganov, ki so razsuti po smeri spusta," doda Šerkezi. 


Kaj se je dogajalo dan prej slikovito opiše reševalec Franc Miš: 

Pri kosilu sem. Tokrat zaradi predvidenega odhoda na Veliko planino uro prej kot običajno.

Zazvoni telefon, na zaslonu se izpiše ReCo - Lj (center za obveščanje). Utrip se poviša. Vsi načrti, ki jih imam za popoldne bodo šli po vodi. V trenutku sem iz vsakodnevnega življenja postavljen v situacijo, ko sem odgovoren za ponesrečenca in reševalce.

"Center Ljubljana, imam čuden primer, dva poškodovana na Zeleniških špicah, vam vežem prijavitelja,"
mi sporoči operater.

"Halo, na Srebrnem sedlu sem, na koncu Zeleniških, z očetom sva se ..., on je .... , jaz sem ..., potem je pa padel v graben. Je neodziven, hrope, tudi sam sem poškodovan ... kdaj pridete, se mudi," mi pove prijavitelj.

Ugotovim, da je situacija zelo resna. Kot običajno še enkrat povprašam o bistvenih podatkih: poškodbah, lokaciji, razmerah na terenu, in naročim, naj pazi, da ne bo še sam kam padel, naj se zavaruje.

Kličem operaterja, mu pritrdim, da je primer res čuden in poudarim, da tudi zelo nujen. Jasno mi je, da so minute padlemu lahko štete. Teren dobro poznam in vem, da lahko računamo na najhujše, da bo vsaka sekunda do prihoda zdravnika in reševalca še kako odločilna.

"Tone, takoj aktiviraj helikopter in začni iskati zdravnika reševalca letalca - na Brniku ni več dežurne ekipe, naše pa obvesti po pozivnikih - zbor na postaji,", naročim v center, sam pa fante aktiviram preko našega sistema za obveščanje. Poudarim, da nujno rabim reševalca letalca in zdravnika letalca.

Peljem se proti Kamniku, ko me kliče Damjan. "Mišo, čez deset minut bom na postaji, zdravnika imaš?" Preden mu odgovorim, prekinem saj me kliče iz centra. "Tone tukaj, helikopter je odobren, dobil pa sem tudi zdravnico. Alenko lahko pobere na helioportu v UKC."

Ker se mi naš zdravnik še ni javil - vem, da Primož verjetno operira, mu potrdim, naj jo pobere."Reševalca letalca imam, čakal bo na Perovem, kot običajno, pa še enkrat mi veži prijavitelja."

Ponovno zazvoni. "Ti ga prevežem, govorita," slišim Toneta. Janez mi ponovi, da je z očetom hudo, lokacijo kje se nahaja, ponovno omenja prepir ...

... pa menda ja ni prišlo do nesreče zaradi prepira, saj to potem ni več samo nesreča si mislim.

Vem, da jih je že obvestil - tak dogovor imamo, pa kljub temu glede na okoliščine še enkrat naročim Tonetu, naj o dogodku obvesti policijo.

"Ne bomo prišli do vrha, preveč megle je," slišim pilota. "Tamle naju odloži, potem pa v Kamnik, po reševalce, pa vso opremo za stensko reševanje in klasični transport," odloči Damjan.

Helikopter se približuje, radijska postaja odda značilen zvok. "Pšata, tri vas poberem, pa opremo," zaslišim. "Lojze, ti ostani tu, vsi ki pridejo naj se pripravijo za prevoz, helikopter bo hitro nazaj," naročim in že letimo proti Srebrnemu sedlu. Gregor je z nami - zdravnik - njegove roke in znanje bodo še kako potrebne in Alenka bo vesela pomoči.

Upam, da ponesrečenca kmalu najdemo. Da bo živ. Če bo, kako bo prenesel transport. Vreme. Verjetno nas čaka klasika. Ne bo mu lahko. Pa naši fantje. Čaka jih kalvarija. Sem kaj pomembnega pozabil, spregledal?! To in še kup drugih misli ter vprašanj se mi mota po glavi, medtem pa je Janez, bil je lažje poškodovan, že v helikopterju. Preverim še ali ga v Kamniku čaka služba nujne medicinske pomoči.

Kar nekaj skokov in grabnov je bilo treba preplezati, da smo ga našli. Pogled ni bil prijeten. Pri prvi pomoči nas učijo, da medicinski laiki ponesrečenca lahko obravnavamo kot mrtvega samo, kadar so vidne poškodbe take, da niso združljive z življenjem. Žal tokrat niso bile.

Ponovno slišim zvok helikopterja, potem pa po radijski postaji: "Tukaj je nemogoče. Megla, zapira se. Poskusimo na drugi strani."

Helikopter je pripeljal policiste, da opravijo ogled okoliščin na kraju nesreče. Bo sploh lahko pobegnil, preden se popolno zapre?

V hipu smo vsi mokri kot miši, sodra se odbija od premočenih skal, v grabnu dere hudournik. Izza Planjave se nam približuje grmenje. Tone mi sporoči, da je helikopterju uspelo policiste prepeljati v Repov kot. Kolege namaka dež in biča sodra na nasprotni strani Zeleniških, ki danes niso samo zelene.

Dobro uro nas je zalivalo. Končno preneha. Že drugič ta dan grizemo kolena proti Srebrnemu sedlu. Na poti je polno črnih močeradov. Vsi so obrnjeni proti vrhu. Kako že pravijo: "Če gre močerad gor, bo deževalo."

Napoved za naslednje dni je slaba. Indijansko poletje se poslavlja. Na tej višini je jutri lahko zima.

Na sedlu se dobimo s policisti. Veliko dela jih čaka. Ogled kraja nesreče, zavarovanje in zbiranje dokazov ... "Se to res dogaja v hribih?! Pri nas?!," se vprašam.

Helikopter šestič pristane v Kamniku. Z gore je prepeljal še zadnje člane ekipe. Za nami je naporen dan. Popoldne premočene obleke so se že zdavnaj posušile. Tokrat še hitreje kot običajno - delo ki smo ga opravljali je pripomoglo k temu.

Preden se odpeljem domov se še enkrat ozrem proti Zeleniškim špicam. Nad njimi je velik črn oblak. Kot, da želi zakriti truplo, ki je ostalo na gori...

Ko pridem domov - vsaj pozen nisem, saj se noč že krepko preveša v nov dan, vsi spijo. Spanca ni od nikjer. V glavi se mi pojavljajo slike minulega dne. Težko jih je spraviti v celoto ... Neprestano jih prekinjajo misli, na kaj vse moram biti pozoren in kaj nas še čaka v rojevajočem se dnevu.

Drugi dan

Pilot s posadko Slovenske policije se trudi na vse načine, da bi nas odložil čim višje. Močan veter meša in med vršaci preganja oblake, ki nas in plovilo spravljajo v nevarnost. Uspemo, da nasloni sani na strmo travno pobočje, dvesto metrov pod Srebrnim sedlom.

Še nekaj minut prej se je Franc trudil, da nam z vso opremo ne bo potrebno peš proti Srebrnemu sedlu: "Fantje pripravite se, helikopter nas bo skušal odložiti na Škarjah," naročim ekipi, pri Marjanu. Po štirih urah čakanja, neuspelih poskusih iz naše strani, je to možnost, ki jo še imamo. Z Logarske strani se je toliko odprlo, da velja poskusiti, sicer gremo na sedlo peš. Pilotom uspe. Par sto višincev še za ogrevanje in spet smo na Srebrnem sedlu. 

Telefon imam izklopljen, saj so mediji znoreli in pritiskajo z vseh strani od kar so izvedeli, da gre po vsej verjetnosti za umor. Vodja intervencije Miš ima z njimi polne roke dela. Na Facebooku pod objavami dnevnih časopisov posamezniki žalijo policiste in njihovo delo, ki ga opravljajo profesionalno, špekulacije, obdolževanje, ... Ljudje, strašni kritiki, ali sploh preberete kdaj svoje komentarje?! In meni pravijo, da sem čez les?!

Vsaka minuta šteje in vsaka minuta mora biti pod popolno kontrolo, brez napake. Truplo mora biti v 48 urah na obdukciji. Kriminalisti in tehniki delajo svoje, merijo, zbirajo vzorce in dele tkiva.

Šteje vsak, še na videz tako nepomemben detajl. Evgen pregleda truplo, zbere vzorce in zaščiti vse potrebne dele telesa. Damjan ta čas pripravi helikoptersko vrečo za transport. Midva z Jernejem vrtava sidrišče in pripravljava 100 metrske statične vrvi.

Ostala ekipa, ki jo vodi Marko pod vznožjem stene čisti in pripravlja teren za nadaljnji transport, medtem, ko dva policista in Franc na vrhu stene odganjajo morebitne »firbce«, da ne bi imeli še kakšno nepotrebno smrtno žrtev ali pa bi padajoče kamenje pobilo nas. Teren je krušljiv in nepredvidljiv, skala gladka in mokra.

Franc Miš 
Kako pomembno je, da imam ob sebi ekipo, ki ji popolnoma zaupam in vem, da bo po končani preiskavi brezhibno izvedla tehnični del reševanja. Niti za trenutek se mi ni treba ukvarjati s to težavo. Pa saj bi bilo nemogoče, da bi se.

Že samo to, da "odganjam" novinarje, ki me neprestano kličejo in pregledujem njihove sms-e, mi jemlje čas in energijo, kaj šele ostala logistika in koordinacija. Na kup stvari je treba pomisliti, predvideti raznorazne možne razplete ...

Še dobro, da imamo zdaj repetitor na Veliki planini. Brez njega bi komunikacija z dolino, ki pa je še kako pomembna, potekala kot bi šel peš proti cilju - zdaj se peljemo. 

Telo pokojnika je zvito in trdo. Na nogo mu namestim najlonski trak, da mu skupaj potegnemo noge in roke, ki trzajo kot nasoljeni žabji kraki. Damjan in Jernej pripravita mrliško vrečo. 

Tako "zajebano" je vsakič. Nikoli ne vemo kako se bi lotili, kje in kako bi prejeli negibno telo in ga pospravili v vrečo.

Rdeči vrvi znova tečeta skozi PETZL ID in Reverso. Za eno skrbi Jernej, druga je v mojih rokah. In te roke so pomebne, to pridobljeno znanje skozi leta, izkušnje, vse preplezane smeri in kilometri v gorah. 

Gorski reševalci nismo Bergdoktorji, ki se pripeljemo do ponesrečenca v "fensi" oblačilih, s svetilko posvetimo v zenice, se nasmehnemo in ponesrečeni zadiha, na povratku v dolino pa zaplodimo še dve planinski dečvi, ki pohotno čakata v osamljeni gorski kmetiji.

Na tej rdeči vrvi, ki teče skozi najine roke sta na drugi strani prijatelja, ki po zahtevnem terenu usmerjata nosila v katerih leži negibno telo. Gorski reševalec Damjan in kriminalist Evgen, imata imeni, mimo njunih glav leti kamenje, občasno jima čevlji zdrsnejo preko mokre skale, da s stegni pribijeta v skalni rogelj, nosila se zatikajo in zahtevajo veliko moči.

Ekipa z Markom, Cenetom, Janezom, Francijem, Vladom, Srečom in Ireno je že pripravila teren za nadaljni transport. Ravno dva dni nazaj sva se z Mišem pogovarjala, da na srečo že dolgo nismo ponesrečencev na nosilih s kolesom. Tega se vsi bojimo, garaško delo ...  

"Ajmo fantje, horuk, ena, dve, tri ... pizda, pazi kolen ..." Nosila s truplom in opremo peljemo po ozki planinski poti. OruxMaps na telefonu mi zmeri 2,5 km do Korošice. Menjavamo se - enkrat tiščimo, drugič vlečemo, zaviramo. Vsake toliko kdo pade pod planinsko pot in se zaustavi v rušju. 

Nismo več reševalci, policisti, moški, ženske. Borimo se za vsak meter poti. Potisnem na ena, dva, tri ... Stečemo deset metrov v klanec, trije spredaj vlečejo vrv in nato pademo na tla, naslonimo na nosila in počivamo ... Okrog nas se igrajo meglice, dežuje, postaja temno.

Franc Miš:
Na Korošici sem dobrih petnajst minut pred ostalo ekipo. Slišim helikopter, da bi ga videl je zaradi megle in oblakov nemogoče. Prebija se čez Dleskovško planoto proti Sedelcu.

Ko že mislim, da mu bo uspelo in bomo rešeni dolgega in napornega transporta čez planino Vodole, se iznad Petkovih njiv pripodi oblak. Helikopter pobegne v dolino, sam pa v kočo.

... premočeni prihajajo v kočo. Od napornega transporta imajo roke do gležnjev ... Drugi dan smo že na nogah, pa je za nami šele pol poti.

Intervencija, ki se je začela z navadnim klicem, je trajala tri dni. V njej je sodelovalo dvajset gorskih reševalcev iz Kamnika, kriminalisti, tehniki in policisti gorske enote.

Podporo s helikopterjem sta nudili posadki Slovenske Policije in Slovenske vojske. Na pomoč pa so nam priskočili člani GRS Celje in Ljubljana. Zahtevna intervencija.

Starejši gorski reševalci česa podobnega ne pomnijo, tudi ne pomnijo, da bi kdaj intervencija potekala toliko časa. V kolikor se bodo predvidevanja potrdila, bo to tudi prvi zabeležen primer umora v slovenskih gorah in upam, da bo pravici zadoščeno kot mora biti. 

Glede na videno, se je Franc izrazil - težko je krvava postelja, če si padel z nje na tla in nisi več splezal nazaj.

Delo gorskih reševalcev je prostovoljno in opravimo ga vsakič profesionalno. Čeprav nam kdo kdaj pokaže, da smo čez les ali pa da smo lepi kot Gruber v Bergdoktorju, si v čast štejemo samo to, da delujemo usklajeno in da smo ekipa.

Gorsko reševanje ni samo en član, ena oseba, en človek, kot so v preteklosti nekateri to poskušali. Gorsko reševanje je timsko delo, odrekanje in veliko prijateljstvo članov. In gorsko reševanje je sodelovanje na visoki ravni s policisti, gasilci, skavti, taborniki, vodniki psov ...

Na vse to smo kamniški gorski reševalci ponosni in ponosni smo na to, da lahko kadarkoli in kjerkoli rečemo, da imamo odlično podporo tudi s strani občine Kamnik.

Helikopter se dvigne v zrak, zakroži v pozdrav in odleti ...

Franc Miš:
... utrujeni pri Marjanu čakamo novinarje. Treba je dati izjavo za medije. Ob 11-tih smo dogovorjeni.

"A ti si pa službo zamenjal. Koliko časa si že pri GRS. Sem te videl na televiziji," me bodo spet nekaj časa spraševali. Da, v manjšini so, ki vedo, da to delamo prostovoljno.

 ... in tudi mi smo tako prazni, brez čustev ... še sreča, da nas doma čakajo žene, otroci, starši. Veseli in ponosni smo na njih.

Komentarjev 16
  • Jana Obleščak 11:47 20.september 2016.

    Dragi fantje, možje, dekleta in žene, ki tako nesebično pomagate - moj poklon in spoštovanje. Hvala tudi vašim družinam, ki vas razumejo in podpirajo. Hvala vam ker ste to kar ste. Hvala in pozdrav.

  • Avatar Džoser
    Džoser 23:52 19.september 2016.

    Ja fantje ko pasmo še v mojem času pred toliko in toliko desetletji takrat še mladi in zagnani vodniki predlagali,da po zgledu Francozov,Švicarjev in še koga uvedemo plačljivo reševanje iz gora ,saj so nekateri prav izzivali ,ker so vedeli,da jih ...prikaži več bodo brez finančnega stroška ali kazni prišli reševat.Pa je bil zagnan vik in krik,da to pa že ne!Pri nas bomo to izvajali zastonj in volontersko!

  • smejka 22:34 19.september 2016.

    Kapo dol,fantje! (prepričana sem,da tako dobro delate prav zato,ker ste prostovoljci)...Hvala vam!