Bralec nas je namreč opozoril na primer, ko je razbito steklo na kolesarski stezi ostalo tam še dolgo časa, kar pomeni, da steza ni bila deležna prav rednega čiščenja.
Tiste, ki se poklicno, po dolžnosti ali drugače bolj ukvarjajo s kolesarjenjem, smo vprašali, kaj naj v takšnih primerih, ko kolesarska steza ali pa razdrapan rob cestišča nista varna, storijo kolesarji? Ali lahko vozijo po cestišču oddaljeni od roba ali kaj drugega? Kaj je v tem primeru po njihovem mnenju bolj varno?
S Policije so nam odgovorili, da udeleženec v cestnem prometu, ki opazi nepravilnosti na cestni infrastrukturi, kamor spadajo tudi kolesarske steze, lahko o tem obvesti policijo. Policisti v tem primeru pozovejo rednega vzdrževalca cest, da odpravi nepravilnost. Ob tem izpostavljajo dejstvo, da tisti, ki niso kolesarji oz. ne vozijo koles, težko ocenijo, kaj je za kolesarja nevarno, razen očitnih ovir na cesti ali površini namenjeni kolesarjem (steklo, pesek...). Vendar je za kolesarja lahko usodna že razpoka, v katero zapelje s kolesom.
Odgovornost za urejanje je razdeljena
Pri Policiji dodajajo, da morajo v skladu s predpisi kolesarji uporabljati površino, ki jim je namenjena. Svojo hitrost morajo prilagoditi svojim sposobnostim, razmeram na cesti, vremenskim razmeram. Seveda dopuščajo možnost, da kolesar v primeru očitne ovire na cesti ne bo peljal čez njo (razbito steklo ali luknje) in se bo temu poskušal izogniti. Vendar se mora prepričati, da lahko to stori varno.
Na AVP izpostavljajo, da so kolesarji so po podatkih Evropske komisije na ravni celotne Evropske unije med vsemi vrstami udeležencev v prometu edini, kjer upada smrtnih žrtev niso zabeležili že od leta 2010. Čeprav številke na ravni celotne EU niso vzpodbudne, pa se Slovenija uvršča med države z negativnim trendom smrtnih žrtev med kolesarji. Primerjava Evropske komisije med obdobjema 2010-2012 in 2017-2019 kaže trend zmanjšanja smrtnih žrtev med kolesarji v Sloveniji za 38 odstotkov, največ med vsemi državami članicami.
Odgovor smo dobili tudi z Direkcije Republike Slovenija za infrastrukturo, ki je zadolžena za upravljanje državnih cest. V skladu z Zakonom o cestah državne kolesarske povezave vzdržuje Direkcija RS za infrastrukturo, vendar pa je za kolesarske povezave, ki potekajo po občinskih cestah, odgovorna le v obsegu vzdrževanja prometne signalizacije in opreme namenjene prometu kolesarjev. Tako kot na vseh državnih cestah, tudi na državnih kolesarskih poteh izvaja košnjo, čiščenje naprav in vozišča, vzdrževanje prometne signalizacije ter vsa ostala opravila rednega vzdrževanja, kot jih določa pravilnik.
Direkcija RS za infrastrukturo tako skladno z določili Zakona o cestah vzdržuje državne kolesarske povezave, lokalne skupnosti pa skrbijo za vzdrževanje in upravljanje občinskih oziroma mestnih kolesarskih povezav. Pristojnosti so torej razdeljene na več dejavnikov, kar gotovo ne pripomore k urejenosti celotnega sistema. Pri Direkciji so dodali, da se morajo vsi udeleženci v prometu, kamor spadajo tudi kolesarji, ravnati po pravilih določenih v Zakonu o pravilih cestnega prometa.
Neživljenjski predpisi
To pa je pogosto težko, saj se po neurejenih kolesarskih stezah in ob neurejenih robovih cest preprosto ni varno voziti s kolesom. Iz Ljubljanske kolesarske mreže so nam namreč odgovorili, da vsaj na območju Ljubljane niso zadovoljni z rednim vzdrževanjem kolesarske infrastrukture, saj je jasno, da se zadeva ne pregledujejo redno in sistematično, ampak samo na zahtevo uporabnikov.
Glede neprevoznih kolesarskih površin zakon o pravilih cestnega prometa res določa: "Vozniki koles morajo voziti po kolesarskem pasu, kolesarski stezi ali kolesarski poti. Kjer teh prometnih površin ni oziroma niso prevozne, smejo voziti ob desnem robu smernega vozišča v smeri vožnje." Vendar pa, dodajajo na Ljubljanski kolesarski mreži, je široko polje možnosti za razlago, kaj pomeni navedba, "da je neprevozno".
Postavi se namreč vprašanje, če je denimo pesek na stezi neprevozen, kako je s snegom na stezah ali pa celo, kaj naj kolesar stori v primeru neustrezne izvedbe kolesarske steze, v primeru, ko ima ta denimo veliko spustov in dvigov. Dodajajo, da na to vprašanje v resnici nimajo odgovora, imajo pa občutek, da je neustrezno razumevanje pravil potem lahko boj s policijo, ki ga kolesarji le redko dobijo.
Kazen razumno ravnanje
Opozorili so tudi na zgodbo v zvezi s pričakovanju, da kolesarji vozijo po neprimernih kolesarskih površinah. Junija 2021 je namreč kolesarka doživela hudo prometno nesrečo, v kateri je bila hudo poškodovana. Po nesreči so ji policisti neupravičeno pripisali sokrivdo. Voznica avtomobila je z neprilagojeno hitrostjo ter pod vplivom alkohola in mamil čelno trčila v kolesarko, ki je vozila po skrajnem robu cestišča. Sokrivdo in kazen so kolesarki določili, ker ni vozila po tako imenovanem "kolesarskem pasu".
Pri mreži pojasnjujejo, da je "kolesarski pas" na tistem mestu ozka površina ob robu ceste, ki je v najboljšem primeru široka dober meter, ponekod pa še manj, namenjena pa je dvosmernemu prometu. Za primerjavo navajajo, da mora avtomobilist za varno prehitevanje kolesarja mimo njega peljati na razdalji 1,5 metra, torej sta ob robu ceste kolesarju namenjena dva metra širine. Poleg tega je bil "kolesarski pas" tudi slabo vzdrževan in posut s peskom ter očitno nevaren. Razumljivo je torej bilo, da je kolesarka izbrala bolj varno pot, ki se na koncu zaradi voznice pod vplivom alkohola in mamil ni izkazala za varno.
Mnenje Ljubljanske kolesarske mreže, da omenjeni "kolesarski pas" ni varen, je pozneje potrdil tudi sodni izvedenec. Ugotovil je, da pas omogoča zgolj relativno varno vožnjo kolesarjev v eno smer, ki ni bila kolesarkina, in da je ta v obravnavanem primeru lahko vozila ob desnem robu cestišča, saj kolesarska površina ob levem robu ceste ni bila niti ustrezno široka niti ustrezno označena za dvosmerni promet kolesarjev.
Kolesarstvo v razcvetu
Odgovor o urejanju infrastrukture smo sicer dobili tudi iz Agencije za varnost prometa, v katerem je bilo bolj ali manj ponovljeno tisto, kar so nam odgovorili s Policije in Direkcije RS za infrastrukturo. So pa izpostavili, da je kolesarjenje v Sloveniji v razcvetu, delež kolesarjev se v zadnjih letih vztrajno povečuje. Vsaj štirikrat tedensko kolesari več kot trinajst odstotkov ljudi. Lani je bilo po ocenah prodanih že več kot 100.000 koles.
Dodajajo, da infrastrukturni sledilnik Evropske kolesarske zveze kaže, da je bilo v prvem letu pandemije, leta 2020, v kolesarsko infrastrukturo v EU vloženih skoraj 1,7 milijarde evrov, pri čemer je bilo po vsej EU urejenih skoraj 1.500 km kolesarskih povezav. V Sloveniji je v obdobju 2019-2023 izgrajenih oziroma v izgradnji dobrih 500 km kolesarskih povezav v vrednosti okrog 200 milijonov evrov, pri čemer niso vključene investicije občin.
V urejanje kolesarske infrastrukture se torej precej vlaga, vendar, kot kaže zgornji primer, se ureditev kolesarskih stez očitno marsikdaj izvede precej neživljenjsko.
predvsem ne znajo urediti gradbišč. poglejte si nemske, japonske korejske ureditve gradbisc za kolesarje.
Dvosmerna kolesarska je nevarna v križišču, saj prihaja kolesar iz smeri, ki je sicer napačna. Da pa poteka ob vozišču brez da je fizično ločen pa je katastrofalno!
Avtorju članka predlagam, da se (ko ne bo tako vroče) usede na klopco med Koprom in Izolo ter opazuje dogajanje na kolesarski stezi. Obalno cesto so spremenili v sprehajalno in kolesarsko pot. Pešcem je namenjen 1,5 m pas ob morju… ...prikaži več in 3 m pas na "cesti" kolesarji pa imajo označena 2 standardna pasa (2 x 1 m). Na kolesarski se sprehajajo, vozijo z rolerji, otroci na poganjavčkih . . . (in še bi lahko našteval), skoraj 5 m za pešce pa je ob tem praznih. Premalo prostora, da bi opisal vse . . .