Kako sem iz Nemčije pripeljal rabljen avto in kje se je zapletlo

Kmalu bomo potrebovali večji avto, zato sem začel malo spremljati oglasnike. Čeprav avtomobili rastejo in je polo že prerasel golfa, kakršen je bil nekoč, je avtomobilov s tremi ločenimi sedeži in tremi isofixi zadaj vedno manj in jih lahko preštejete na prste ene roke. Zraven sem se zamislil, da bi imel še dva dodatna sedeža in opozarjanje na mrtvi kot, saj bi se nedavno zaradi tega, ker nisem pogledal bočno, skoraj zaletel. Žena si je želela, da bi bil avto čim bolj nov, saj sem zadnjega (rabljenega) kupil pred devetimi leti.

Kmalu sem ugotovil, da v Sloveniji ni veliko takšnih avtomobilov, še tisti, ki so, pa so jih pripeljali iz tujine. Zaradi pripovedi o tem, kako vrtijo kilometre nazaj in prikrivajo poškodbe, sem bil do takšnega nakupa zelo zadržan. Nimam težave s kilometri, stari avto jih ima že skoraj 240 tisoč, a če ne veš, koliko jih ima, avta ne moreš pravilno vzdrževati.

In tako sem začel kmalu poleg avto.net gledati še nemški mobile.de. Tudi tam avtomobilov po mojih željah (nazadnje sva se odločila za C4 Grand Picasso) ni bilo prav dosti, nekateri so se hitro prodali, žena je bila že malo nervozna, sam pa sem potreboval nekaj več časa, moral sem dobiti občutek, kaj se prodaja, po kakšni ceni ter kateri so resni prodajalci. Tisti, ki imajo več avtov, so v mojih očeh imeli več kredibilnosti. Avto sem nazadnje kupil pri trgovcu, ki dnevno proda 30 rabljenih avtomobilov.

Faza 1: iskanje

Mobile.de omogoča zelo natančno iskanje po kriterijih, iskanje lahko tudi shranite in naročite, da vas po elektronski pošti obvestijo, ko je avto, kakršnega si želite, na voljo. Avtomobile, ki so vam zanimivi, si lahko tudi shranite. Za avtomobile, ki so mi bili najbolj zanimivi, sem stopil v stik s prodajalci. Nekateri pošljejo servisno poročilo, torej seznam, kaj je bilo na servisih doslej zamenjano in kdaj, drugi ponujajo povzetek pregleda avtomobila, ki ga za njih opravi zunanji izvajalec.

Tako mi je bilo pri enem ponudniku na Nizozemskem nenavadno, da je v prvih dveh letih prejšnji lastnik opravil po 50 tisoč kilometrov, v zadnjih dveh pa skupaj le 25 tisoč. Morda je zamenjal službo in ni imel več toliko voženj, morda so se preselili, ampak občutek ni bil dober in avto sem izločil iz ožjega izbora.

Da bi kdo prikrival VIN številko ali kaj drugega, se mi ni zgodilo, večkrat sem dobil občutek, da se nimajo kaj dosti časa ukvarjati z mano. 

Hkrati sem preverjal, koliko bi me stalo, če mi avto pripelje kdo, ki se s tem ukvarja. Ugotovitev po hitrem pregledu spletnih strani: vzeli bi mi okrog tisoč petsto evrov, za kar pa ne bi dobil nobene garancije, če bi bilo z avtom kaj narobe. Odločil sem se, da za ta denar raje žrtvujem kakšen dan dopusta in grem sam po avto.

Faza 2: načrtovanje

Pri enem velikem trgovcu uro vožnje severno od Frankfurta sem imel v ožjem izboru dva avtomobila, pri vsakem me je kaj motilo, nato se je pojavil oglas za dve leti in pol star avto s 140 tisoč kilometri in tako opremo, kot sem si želel. Tudi veliko kilometrov me ni motilo, gotovo niso prevrteni, sem si mislil, poleg tega pa sam na leto naredim le med 15 in 20 tisoč kilometrov, kar pomeni, da se pri meni avto bolj stara kot zvozi.

Takoj sem stopil v stik s trgovcem, poslali so mi poročilo o avtu, ki ga je za njih naredil Küs, nemško strokovno združenje za rabljene avtomobile. Rezervirati pa so mi ga bili pripravljeni le za 24 ur. Vse se je zdelo ok.

Faza 3: akcija

Sledilo je mrzlično preverjanje, kako na pot, preveril sem cene in vozne rede vlakov, letala ter se vse bolj nagibal k temu, da bi šel v Nemčijo z avtomobilom, saj bi bil bistveno bolj fleksibilen. Če bi bilo z avtom kaj narobe in ga ne bi kupil, bi moral z javnim prevozom do drugega trgovca 120 kilometrov stran in potem morda še nazaj domov.

A hkrati to pomeni, da mora nekdo z vami. Na srečo je imel prijatelj Luka čas in je bil pripravljen iti z mano na pot, ki je bila v eno smer dolga 855 kilometrov.

Med organizacijo poti sem se ukvarjal še s tem, kako bom avto plačal. Da bi s seboj nosil gotovino, nisem pomislil, pri prodajalcu so mi rekli, da je možno plačilo samo z nemško kartico, zato sem si denar nakazal na račun pri N26, ki je nemška banka, saj sem upal, da bi lahko avto plačal takoj in ne bi bilo treba čakati, da bo opravljeno bančno nakazilo. Hkrati sem se pozanimal, do kdaj je treba oddati plačilni nalog pri moji banki, da je še isti dan izveden.

Z Lukom sva se odločila, da se bova na pot odpravila zjutraj, plus te odločitve je bil, da ne bova utrujena zaradi vožnje, na cilj pa bova prispela okrog dveh, tako da bo v primeru nakupa še mogoče oddati plačilni nalog.

Faza 4: ogled, nakup in nemške tablice

Ko sva prišla na cilj, sva dobila ključe avtomobila in sva si ga lahko sama ogledala, ga vžgala in se popeljala po velikem dvorišču, na katerem je bilo najbrž okrog tristo avtomobilov, ki so čakali na nove lastnike.

Nekaj manjših prask, na podvozju je dol štrlela plastika, to me je še najbolj skrbelo, saj bi bil lahko znak kakšne resnejše poškodbe, a nikjer nisva našla sledi olja ali kaj podobnega. In še ena precej resna zadeva, ki je ni bilo v poročilu: eden od dodatnih sedežev je bil polomljen, vodila so bila zvita, tako da ga ni bilo mogoče postaviti.

Za to zadnjo napako mi je prodajalec po kratkem telefonskem pogovoru s šefom ponudil 200 evrov popusta. Kaj zdaj, naj greva uro vožnje stran pogledat še druga dva avtomobila? V tem primeru ni možnosti, da greš domov in še malo razmisliš, kar bi v takem primeru najbrž storil v Sloveniji. Odločila sva se, da avto vseeno kupim.

Trenutno v Nemčiji velja 16-odstotni DDV, kar je šest odstotnih točk manj kot pri nas. Če avto kupiš kot fizična oseba (tudi če ti prevoz ureja podjetje), plačaš nemški DDV. Pri deset tisoč evrov vrednem avtu je razlika pri DDV-ju 600 evrov, v Nemčiji bi stal 11.600 evrov, pri nas pa 12.200 evrov.

Plačilo s kartico ni bilo možno, saj omogočajo le plačilo s kartico nemških transakcijskih računov, tako imenovano Girokonto kartico. Predvidevam, da vzamejo manjšo provizijo kot Mastercard in Visa. Tako je ostala možnost nakazila na TRR, kar pa je pomenilo, da bova v Nemčiji prespala. Izvozne tablice, ki so se nato izkazale kot največje razočaranje pri celotnem postopku nakupa, pa naj bi dobila šele naslednji dan okrog dveh.

Ker v bližini, to je kako uro vožnje stran, študira Lukova prijateljica, sva se odločila, da prespiva tam. Hotel sva rezervirala prek Bookinga, Holiday Inn za dve osebi je skupaj z zajtrkom stal 69 evrov.

Naslednji dan ob dveh sva prišla do trgovca, denar je bil na računu, ni pa še bilo izvoznih tablic za novi avto, s katerimi bi se lahko odpeljala. Pojasnjevali so nama, da imajo zaradi korone na uradu zdaj le en termin in da morajo čakati, dokler niso na vrsti. Tablice sva nato dobila šele okrog petih, s tem pa se je pozno v noč premaknil najin predviden prihod domov.

Če poznate koga, ki ima avto prikolico, je smiselno razmisliti o tem, saj se izognete čakanju in stroškom, petdnevne nemške izvozne tablice namreč stanejo nekaj čez dvesto evrov, poleg tega pa bo na poti nazaj gorivo porabljal le en avto, le za en avto oziroma kombi boste potrebovali vinjeto in plačali predornino.

Faza 4: papirnata vojna in čakanje

Ko prideš domov, moraš avtomobil homologirati. To praviloma opraviš tam, kjer opravljajo tehnične preglede. Vozilo pregledajo, preverijo VIN številko, poslikajo in pripravijo izjavo o emisijski ustreznosti vozila, kar v praksi pomeni, da iz nemškega prometnega dovoljenja oziroma potrdila o skladnosti prepišejo podatke. Potrdilo o skladnosti, ki ga potrebuješ za registracijo, pa ti izdajo, šele ko je plačan davek na motorna vozila.

Vlogo za odmero davka na motorna vozila je potrebno oddati na finančni urad, mogoče pa je jo oddati tudi pred eDavkov. Na kateri davčni urad oddate vlogo, ni pomembno, priporočam, da jo oddate na kakšnega od manjših uradov, saj sem v Ljubljani na odločbo čakal skoraj mesec dni.

Vlogi je potrebno priložiti račun za nakup vozila, prometno dovoljenje (za primer Nemčije Teil I in Teil II) ter izjavo o emisijski ustreznosti vozila, ki ste jo dobili na tehničnih pregledih.

Trije nasveti

- imejte rezervni scenarij, kaj če avta ne boste kupili, najboljše da imate ogledan še kakšen avto v bližini,

- če lahko, se na pot odpravite v nedeljo, tako boste prihranili dan dopusta in boste že v ponedeljek zjutraj pri trgovcu, morda lahko vse opravite še isti dan,

vlogo za odmero davka na motorna vozila oddajte na kak manjši davčni urad.

Ko dobiš odločbo, lahko plačaš davek, registriraš pa lahko avto nato že naslednji dan. Ko je plačilo knjiženo, se to pokaže v evidenci, do katere imajo dostop organizacije, kjer je mogoča registracija vozila. Na podlagi VIN številke preverijo, ali je davek že bil plačan, tako da ni treba čakati na potrdilo niti zaman hoditi tja.

Če bi odločbo za davek dobil v nekaj dneh, bi novi avtomobil, ki sem ga pripeljal iz Nemčije, lahko v Sloveniji registriral v kakšnem tednu po nakupu, tako pa je trajalo več kot mesec dni.

Največji strošek je prevoz, nagrada je, da avto vidiš

Pregled stroškov pokaže, da je bil daleč največji strošek prevoz, h kateremu sem štel tudi izvozne tablice za novi avto. Če bi bil avto kje pri Münchnu, bi bili stroški seveda občutno nižji. Za približno 450 evrov, koliko sva porabila, bi najbrž lahko naročil, da mi avto pripeljejo s tovornjakom, a si ga pred nakupom ne bi mogel ogledati.

To je bil tudi eden od največjih pomislekov, da nisem uvoza avta naročil pri kateremu od podjetij, ki se s tem ukvarjajo. Če predpostavim, da bi bil njihov strošek okrog 1500 evrov, bi zaslužili kakih 800 evrov, jaz pa bi prihranil dva delovna dneva in nekaj živcev, dve poti na tehnične preglede, vlaganje napovedi za davek ter predvsem en mesec neskončnega čakanja, kdaj bom lahko avto registriral.

"Jaz sem za 800 evrov ne bi šel take živčne vojne, bi se še enkrat odločil, da avto pripelješ iz Nemčije?" me je vprašal sodelavec. Ne vem, res si sredi Nemčije postavljen pred dejstvo, kaj zdaj, boš avto kupil ali ne, in priznam, da tisto noč v hotelu v Göttingenu nisem preveč dobro spal. A če bi mi avto že pripeljali v Ljubljano, bi bil še bolj pred zidom in res ne bi imel nobene izbire več.

Poleg tega sem se tolažil, da že mora biti ok, če je bil avto star manj kot tri leta, redno vzdrževan in so ga pregledali strokovnjaki, med drugim so preverjali tudi debelino barve, ki bi lahko razkrila, da je bil udeležen v nesreči.

Največji minus je, da avto nima garancije, a doslej sem imel z rabljenimi avtomobili kar srečo, tako da morda podcenjujem to tveganje. Hkrati se tolažim, da bom morebitno popravilo plačal iz prihranka, ker sem šel sam v Nemčijo, in razlike v ceni. Vse skupaj je bila zanimiva dogodivščina, dokončno sem si oddahnil, ko so avto pregledali še na slovenskem Citroen servisu.

janez.zalaznik@zurnal24.si