Ford edge pomeni zelo dobrodošlo popestritev v razredu večjih suvov, hkrati je na mojo izkušnjo eden najboljših oziroma najbolj praktičnih fordov ta hip, če ne kar najboljši. Konkurira avtom, kot so hyundai (grand) santa fe ali kia sorento, čeprav nima nič proti, če bi ga primerjali tudi z volkswagnom touareqom, volvom XC60 ali celo kakšnim drugim premium težkokategornikom.
Edga na cesti ni mogoče spregledati, še posebej ne v opremi sport, ob kateri se mu bicepsi še dodatno napenjajo. Vseeno ne deluje prostaško, temveč raje gosposko in izraža nekaj tiste pozitivno vzvišene drže, katere korejcem do danes še ni uspelo izraziti. Čeprav ga mlajši brat ford kuga želi posnemati, mu nikakor ne uspeva tako dobro.
Ureditev notranjosti je tipično fordovska, z dobrimi in slabimi lastnostmi. Z dobrimi, ko je govora o sedenju, s slabimi, ko oči in blazinice raziskujejo nenavdihnjeno plastiko, ki jo na sredinski konzoli le v manjši meri zapolnjujejo nepregledni okrogli gumbki. Je pa edge zelo radodaren s prostornostjo, tudi na zadnji klopi. Testni avto je imel kot varnostno opcijo zadnje pasove, v katera je všita zračna blazina, kar pa utegne pri zapenjanju povzročati težave, če se zadaj vozijo pretežno potniki v otroških sedežih. Sicer pa zelo dobrodošla varnostna lastnost.
Ena od slabosti edga utegne za koga predstavljati, da ni na voljo v sedemsedežni obliki. Prtljažnik je velik, pravilnih oblik in obdelan z mislijo na prijaznost do malih in velikih predmetov, vse skupaj začini opcijsko podiranje obeh naslonjal prek gumbov.
Pri motorju toplo - hladno
Edge izvira iz ZDA in kot tak daje na cesti prednost udobju pred evropskimi zahtevami glede dinamičnosti, kar je bilo pri testnem avtu kljub najmočnejšemu bi-turbo dizlu pod pokrovom in dvosklopčnem menjalniku očitno. 154 kW je seveda nadpovprečno dovolj za veliko večino voznikovih potreb, a spet premalo, da bi si upal kosati s kakšnim mišičastim bavarcem v pospešku z mesta ali od srednjih hitrosti.
Pod tovrstnimi pritiski se (opcijski) dvosklopčni menjalnik tudi prične obotavljati in kar kliče h temu, da voznik vzame zadeve v svoje roke oziroma obvolanske ročice. Poraba okoli devetih litrov je pri edgu z avtomatskim menjalnikom in najmočnejšim motorjem realnost, ki pa je pričakovana. Edge kot alternativo nudi le še nekoliko šibkejši motor iste prostornine.
Edge se za nekatere zgornje pomisleke odkupi s filozofijo ameriškega udobja pri potovalnih hitrostih, saj je po tej plati predvsem na avtocestah zelo udoben in miren avto. Zvočna izolacija in protivibracijska tehnologija odlično opravljata svoje delo. K bolj sproščeni vožnji pripomore tudi radarski tempomat, čeprav njegovo delovanje lahko deluje pretirano sunkovito, ostaja tudi kritika tipk na volanskem obroču za tempomat, ki zahtevajo odmikanje oči s ceste.
Motor:1.997 ccm, 154 kW (210 KM), 450 Nm od 2.000 vrt./min
Poraba na testu:9,0 l/100 km, 152 g CO2/km
Zmogljivosti:211 km/h, 9,4 s 0-100 km/h
Cena:49.440 € (osnovni), 63.130 € (testni)
AvtoTest
Videz zunaj, prostor, udobje, tišina na avtocesti.
"Sport" ne velja za ovinke, armatura.
Udobja je na papirju in v praksi lahko zelo veliko: gretje volana, hlajenje prednjih sedežev, gretje tudi zadnjih, izvrstno strešno okno, ki se odpira daleč nazaj, avtomatsko parkiranje …
Edge je žal opremljen še s SYNC infotainemnt sistemom druge generacije, ki je v primerjavi s SYNC 3 precej počasnejši in manj prijazen za uporabo.
Edge ima lahko kamere tudi spredaj, ne pozna pa uporabnega 360-stopinjskega pogleda.
Edge je zmerno dinamičen suv, ki še vseeno najbolj ljubi avtoceste. Daleč od tega, da bi bil slab med ovinki, a tam volan deluje nefordovsko ohlapno, tudi z nagibanjem v zavojih bi lahko avto bolje opravil. Po tej plati se z nemškimi težkokategorniki ne more kosati, tudi glede motorja ne. A da ne bo pomote, niti motor niti podvozje nista slaba.
Štirikolesni pogon deluje povsem avtomatsko, brez možnosti izbire progamov, a je vseeno zelo zanesljiv. Edga sem vozil v dneh, ko je Slovenijo zajelo sneženje in niti za hip nisem podvomil v njegov oprijem.
V ožjem krogu so hyundai (grand) santa fe ali kia sorento, v malce širšem pa že VW touareq in premium tekmeci.
Kljub vsemu udobju in prostornosti pa se edge težko meri z avti, kot so audi Q5, BMW X3 ali mercedes-benz GLC - za kaj takšnega mu manjka še več premium karakterja, tudi glede prefinjenosti pri detajlih izdelave, in seveda boljših voznih lastnosti. Pa čeprav edge lahko zasenči čistokrvne premijce po uporabnosti in seveda ceni.
Edge po pravici nosi največji logotip med vsemi fordi, saj je na daleč opazen suv, katerega odlična lastnost je poleg udobja tudi velika uporabna vrednost, če izvzamemo, da nima opcije dveh dodatnih sedežev. Začetna cena za 132-kilovatni dizel, ki bo marsikomu čisto dovolj, je z bogato opremo titanium že od zmernih 45 tisočakov naprej. A oprema sport, ki mu vdihne še precej ostrejši karakter, je le 1.610 evrov dražja in s tega stališča praktično nujna.
Močnejši motor, avtomatika in razni bolj ali manj koristni dodatki pa hitro kopičijo ceno, v primeru testnega avta vse do 63 tisočakov.
NOVI SPENJAC-DAJ ŠE ENKRAT POGLEJ ARMATURE IZ KIE OD VČASIH,MAL SLABO VIDIŠ.DRUGAČ JE PA VSE ŽE TM TM.SPRIJAZNITE SE,DA NE MORA BITI VSAKEMU VSE VŠEČ,ZATO PA JE TOLIKO PROIZVAJALCEV
ford ni več kar je bil včasih,dokler še poraba ni bila ključna ,danes je to bolj slab kot dober ,že KIA ga scat pelje
dizajn in plastika v notranjosti pa kot kia iz leta 1993. za par tisoč več dobiš spodobno kio sorento. primerjava z xc 90 pa je res "prostaška".