Njegovo uradno ime pa je bilo fiat 126. Fiat je namreč leta 1972 predstavil mestnega malčka, s katerim nadomestil sicer do konca zelo priljubljeni a že precej ostareli fiat 500, ki je na ceste prvič zapeljal kar petnajst let pred tem.
Zamenjava je bila bolj oblikovne in izpopolnjevalne narave kot pa pravi tehnološki skok. Fiat 126 se je z zunanjimi oblikami sicer zgledoval po večjem fiatu 127, tehnično pa je bil zelo podoben svojemu predhodniku, pri katerem je zadaj vgrajeni motor gnal zadnji kolesni par.
Dvovaljni motor je sprva razpolagal s 594, od leta 1977 pa s 652 kubičnimi centimetri delovne prostornine. Moč se je zato s 17 kilovatov sicer le za en kilovat povečala na 18 kilovatov, navor pa je z 39 narasel na 43 Nm. Motor ni ravno razmetaval z močjo in bolhca ni nikoli bila živahen avtomobil, a je povsem zadostoval potrebam voznikov v prenatrpanih italijanskih mestih.
Dolgo življenje
Fiat 126 se je kljub temu, da ni niti v začetku bil zares sodoben avtomobil, pohvalil s precej dolgim življenjem. V Italiji so ga sicer nehali izdelovati že v osemdesetih letih, torej je tam vztrajal približno toliko časa kot predhodnik fiat 500, zato pa so ga na Poljskem še dolgo izdelovali pod imenom poljski fiat 126p.
Leta 1984 ja tako doživel lepotno prenovo, ko so mu namenili zajetnejše plastične odbijače in novo armaturno ploščo, tri leta pozneje pa je kot fiat 126 bis, dobil vodno hlajeni motor v zadku, nad katerim so uredili celo manjši prtljažnik. 704-kubični motor z največjo močjo 19 kilovatov so razvili Poljaki sami.
Proizvodnja fiata 126p se ni končala niti po uvedbi sodobnega cinquecenta leta 1991. Leta 1994 je namreč doživel še eno lepotno prenovo in postal fiat 126 EL, decembra 1996 pa je kot fiat 126 ELX dobil celo katalizator izpušnih plinov.
Tedaj so ga Poljaki tudi uradno preimenovali v »malucha« (malček), kakor so ga na Poljskem vedno poznali. Ko se je proizvodnja leta 2000, torej osemindvajset let po začetku proizvodnje, končno iztekla, so zadnjih 1.000 avtomobilov poimenovali »happy end«.
Kopica vzdevkov
Fiat 126 je imel zares veliko vzdevkov. Pri nas smo ga poznali kot bolho, pičipokija, pejeka, kalimera ali nulatri, v drugih državah bivše Jugoslavije pa je bil peglica, Madžari so mu rekli kispolák (majhen poljak), törpe-polák (škratasti poljak) ali egérkamion (mišji tovornjak), v Nemčiji pa so mu rekli bambino. V Albaniji je bil kikirez, na Kubi polaquito, v Čilu bototo, na Poljskem pa so ga poleg malucha imenovali še kaszlak (pokašljevalec).
Med drugim so ga prodajali tudi v Avstraliji, kjer se je imenoval FSM niki, v začetku osemdesetih let pa je bil eden prvih avtomobilov, ki so jih uvozili na Kitajsko. Pod imenom zastava 126 so ga sicer nekaj časa licenčno izdelovali tudi v Kragujevcu, kot naslednika pucha 500 pa so 2.069 primerkov izdelali tudi v graškem Puchu.
Na poljskem s sicer na njegovi osnovi izdelali tudi nekaj eksperimentalnih prototipov. Leta 1974 je tako nastala tovorna različica, ki so jo zaradi plastične nadgradnje imenovali bombel (mehurček), izdelali pa so tudi terensko različico z gosenicami. Poljaki so ga poskusili predelati celo v avtomobil s prednjim pogonom in bolj uporabnim prtljažnikom, vanj pa so pokusili vgraditi celo dizelski motor. Vsekakor se je do danes izkazal kot hvaležna platforma za predelave na električni pogon.
Pestra zgodovina torej za majhen avtomobil, ki je štiri potnike špartansko stiskal na dolžini malce več od treh metrov, širini 1,378 metra in medosni razdalji 1,84 metra, za zvočno kuliso pa je namesto avtoradia skrbel glasen in grob dvovaljnik.