"Enostaven si žalosten, ali pa te sploh ni"
Jaka Tomc je pisatelj, ki s svojim delom poskuša ozaveščati ljudi o bipolarni motnji, da bi se stigmatizacija te bolezni le prenehala. "Pri 27 letih so mi postavili diagnozo bipolarne motnje," je povedal, "to je izmenjevanje stanj hiperaktivnosti ali manije in depresije. Enostaven si žalosten, ali pa te sploh ni." Omenil je, da vmes obstaja še stanje, ki pogosto ostaja neomenjeno ali spregledano: remisija, kar je stanje trenutnega izboljšanja. Čeprav je to stanje pogosto spregledano, je prav tako pomembno, saj v tem obdobju oboleli trpi za pomanjkanjem energije, medtem ko se nič ne dogaja.
"Pisanje je terapija"
Na začetku bipolarne bolezni je Jaka tudi napisal knjigo o tem, saj je hotel biti popolnoma odkrit.
"Ničesar nimam za skrivati, saj upam, da s tem pomagam. O tem je treba čim več govoriti," je razložil, "pisanje je terapija. Sedaj pišem novo knjigo z naslovom Stop igra in podoživljam te manične in depresivne trenutke, ki so že kar nekaj časa zaprti, in to je prav terapevtsko."
Kot je že omenil, je Jaka sedaj že sedem let in pol stabilen, zasluge za to gredo tudi njegovi psihoterapevtki, ki mu je pomagala skozi ta čas. "Spomnim se, da sva črtala ljudi iz mojega življenja. Pri tem sem izgubil tudi najboljšega prijatelja, ki je predlagal, da grem na elektrošok terapijo, da se pozdravim. Takšnih oseb v življenju ne rabim," je razložil ter omenil, da sedaj ostaja prizemljen, za kar se lahko zahvali svojemu otroku. "Sin je sidro, ki ne pusti, da bi me odneslo. Še preden sem spoznal svojo ženo, je bil moj filter ta, da sem jim dal za prebrati svojo knjigo Magični poet. Če je prišla nazaj, je bilo v redu. Žena je prišla nazaj s steklenico roseja, takrat sem vedel, da je to to."
"Teh stisk je samo še več"
Amalija Klopčič svoje življenjsko delo posveča ljudem, ki potrebujejo pomoč. Društvo Altra je najstarejše društvo v Sloveniji, ki se ukvarja s področjem duševnega zdravja skupnosti. Ponašajo se z več programi, svetovalnicami ter dnevnimi centri, katerih cilj je pomagati ljudem priti skozi težka obdobja življenja.
"Sistemskim težavam ni videti konca"
"Naše stanovanjske skupine naj bi bile le prehodnega značaja, da se ljudje lahko postavijo na noge. Težava pa nastane, da čeprav bi marsikdo rad sam živel, to sistemsko ni urejeno in ne morejo nikamor iti," je povedala Amalija. Pri tem je omenila, da nekateri stanovalci ne potrebujejo neprestane pomoči strokovnih delavcev, vendar enostavno ni stanovanj, kamor bi lahko odšli. Če se le odločijo oditi, se po pol leta vrnejo nazaj v Polje.
Vseeno pa so v društvu deležni tudi veliko pomoči. "Z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dobro sodelujemo, velikokrat pridejo tudi na teren. Prav tako naš program v Senožetih brezplačno izvajamo v hiši ministrstva, plačujemo samo stroške," je še povedala Amalija ter dodala, da tudi Mestna občina Ljubljana podpira društvo ter sofinancira razne programe.