V Centru imajo že štiri leta več nekemičnih obravnav kot kemičnih, številka iskateljev pomoči iz leta v leto narašča. Število se veča skoraj tedensko, terapevt Miha Kramli poroča, da se nanj obračajo celo starši enoletnih otrok, ki brez gledanja v monitor ne zmorejo več pojesti obroka. Z njim smo govorili v sklopu Meseca preprečevanja odvisnosti, ki se je odvijal v Mestni občini Nova Gorica. 

V Novi Gorici je bilo organiziranih več dogodkov na temo preprečevanja odvisnosti. Kako vi komentirate takšna prizadevanja – je tega po vaših opažanjih v Sloveniji dovolj, ali bi morali tem vsebinam nameniti še več poudarka?
Meseci, ki poudarjajo določeno problematiko, s katero se srečujemo skozi celo leto, so izrednega pomena. Ob takih priložnostih namreč iščemo odgovore, kako te težave odpraviti. Mesec preventive postavlja pred nas izziv, kako mladim in tudi odraslim ljudem, ki imajo težave z zasvojenostjo, pomagati. Eden od odgovorov je zagotovo ta, da jim omogočimo prijetna doživetja. 

Danes smo usmerjeni v to, da si vreden pozornosti in občudovanja le, če si dober pri ocenah, če si dober v športnem klubu, če si izjemen. Lakota po tem, da moraš biti izjemen, da si upoštevan, presega že vse razumne meje.

Če je človek normalen, ne dovolimo, da je viden, da je zaznaven. Le če si res izjemen, potem si nekaj vreden. Vendar je vsak človek vreden že sam po sebi. In če ljudem omogočimo, da doživijo nekaj lepega, predvsem mladim ljudem, jim ponudimo možnost, da srečajo samega sebe in ob teh lepih dogodkih umirijo stresne situacije in napetosti, ki jih imajo v sebi. Tako pridejo v stik s tistim dobrim v sebi. Iz takih lepih priložnosti, kot so organizirani dogodki v mesecu novembru, lahko spontano nadaljujemo skozi celo leto. Zdi se mi, da moramo kot družba poiskati odgovore na probleme, ki jih imajo naši mladi, ki so tudi prihodnost naše družbe.

So torej takšna lepa doživetja tesno povezana tudi z zasvojenostjo ... 
Naj omenim pogovor s kolegom iz Trsta. V Trstu prav zdaj zaznavajo, da se predvsem mlada dekleta, pa tudi fantje, zavestno odločajo, da pred odhodom na zabavo zaužijejo denimo posiljevalsko drogo, sintetično drogo. Zavestno se odločijo, da gredo na zabavo odklopljeni in omamljeni. Vedo, da bodo v takšnem stanju tam počeli vse, kar se jim bo zazdelo, zahotelo ... Kolega je opozoril, da zaradi tega rizičnega vedenja opažajo porast hepatitisa, spolnih bolezni.

In ne smemo reči, da je to pokvarjena, razuzdana mladina. Ta mladina gre v rizična dejanja in hodi po robu med življenjem in smrtjo zato, ker v običajnem življenju ne dobi teh vznemirjenj. Mladi ne dobijo zadoščenja, da njihovo življenje nekaj velja.

Ko imamo neko zdravo družinsko komunikacijo ali pa šolsko komunikacijo, če so se ljudje sposobni družiti, se pogovarjati, imamo urejene družinske odnose, pa tudi druge odnose, možgani proizvedejo dovolj potrditvenih občutkov. Ko se družimo, možgani sprožijo kemični proces, da se telo umiri, za sodelovanje se odpre tudi psihični aparat. In ne le psihični aparat, tudi duša se odpre iskanju smisla življenja. Če imamo zdravo družinsko dinamiko, zdravo socialno mrežo, takrat se naše telo, psiha in duša naravnajo na pozitivo. Če tega ni, potem mladi ljudje iščejo vznemirjenja tako, da hodijo po robu med življenjem in smrtjo. Da vsaj takrat doživijo nekaj, oziroma so vsaj v pričakovanju, da bodo nekaj doživeli.

Foto: Profimedia Testiranje za prepovedane droge

Zato je za družbo izziv, kako mladim 'odpreti' telo, psihični aparat in dušo, da bodo celovito oskrbljeni. Da ne bodo imeli potrebe po hoji po robu. In prav takšni meseci preventive osveščajo tako nas strokovnjake in starše kot celotno družbo. To se mi zdi izrednega pomena.

Je pa res Mestna občina Nova Gorica ena tistih slovenskih občin, ki je, po mojem mnenju, najbolj aktivna na tem področju. Desetletja dela na tem področju preventive, skrbi, reševanja zasvojenosti, tako da so besede o hvaležnosti povsem na mestu. To je redkokje v Sloveniji, če sploh je. 

Na kakšen način? 
Z Mladinskim centrom, ki je organiziral te dogodke v mesecu preventive, smo velikokrat sedeli skupaj, da smo oblikovali delavnice, ki se izvajajo v vrtcih, osnovnih šolah, srednjih šolah, za starše, za učitelje. V bistvu imamo preventivni program, ki traja od samega vstopa v vrtec do zaključka srednje šole, pokriva pa starše, profesorje, učence, dijake in malčke v vrtcu. Ta graditev in oblikovanje samozavesti, samopodobe je tako prisotna od vrtca do zaključka srednje šole.

Potem je tu še izredna skrb za posameznike, ki imajo težave z zasvojenostjo. Mi imamo dnevni center, ki ga večina občin nima. Potem imamo center za zdravljenje zasvojenosti, ne le kemične, ampak tudi nekemične. In to ne le novogoriška občina – našemu centru pomagajo vse severnoprimorske občine. V letošnjem letu smo do prvega novembra zabeležili 455 pacientov, od tega jih je pri nas 197 zaradi zasvojenosti z drogo, 258 je nekemičnih zasvojencev, torej tistih, ki imajo težave z družbenimi omrežji, igricami, kanalom YouTube in tako dalje.

Trenutno večji delež predstavljajo nekemični zasvojenci. 

Kdaj se je to razmerje spremenilo? 
To se spreminja zadnja štiri leta. To, da je več nekemičnih obravnav kot kemičnih, beležimo zadnja štiri leta. Število nekemičnih pa se iz leta v leto krepi.

Foto: A. Š. Miha Kramli, terapevt, vodja centra za zdravljenje odvisnosti Kaj pa kemične odvisnosti? Je teh manj?
Ne le pri nas, tudi po Evropi se s kemičnimi dogaja ena zanimiva reč. Tisti naši uporabniki, ki so bili zasvojeni s heroinom, prihajajo v zrela leta, nekateri umirajo, število teh se zmanjšuje. Iskalcev pomoči, ki imajo težave s kemično zasvojenostjo, pa trenutno ni, ker za kokain in sintetično drogo nimamo nadomestka. Za heroin imamo substitute, s čimer uspešno pokrivamo vse, ki imajo težave s heroinom.

Trenutno smo v razmahu. Prej sem že omenil Trst in sintetične droge med mladostniki. Zanje dobijo mladostniki recepte kar na svetovnem spletu. Tam dobijo navodila, kako izdelati nevarne psihoaktivne snovi iz zdravil, ki niso na listi prepovedanih. Na svetovnem spletu dobijo navodila, kako združiti substance, da imajo učinek omame. 

In tu je več težav. To delajo v "svojih laboratorijih" in ni nujno, da te substance med seboj tudi precizno odmerijo. In seveda prihaja tudi do hudih poškodb, celo do smrtnih primerov. 

Gre pa tudi za to, da mladoletniki drogo izdelujejo sami in jo preprodajajo drugim mladoletnikom. Tako postanejo mladoletniki dilerji mladoletnikom. Vse to poteka skrivaj in bo preteklo kar nekaj let, da bodo ti ljudje prišli v obdobje, ko bodo potrebovali pomoč. Tedaj bodo že vidne fizične, intelektualne, čustvene spremembe. Te spremembe bodo opazili tudi starši ali partnerji in jim bodo svetovali, naj poiščejo pomoč. Zdaj jemanje droge morda ni vidno, saj imajo nekatere zelo kratek čas učinkovanja. Ko pride mladostnik domov, starši sploh ne morejo opaziti, da je kaj narobe. 

Čez nekaj let bo po vsej verjetnosti bum iskanja pomoči. Zato je trenutno število zasvojenih s heroinom v upadu, bo pa čez nekaj let v porastu iskanje pomoči z naslova sintetičnih drog, ko bodo vidne posledice.

Kar nas zdaj čudi, je denimo kokain, ki velja za drogo bogatašev. Kokain je namreč dokaj draga droga. In čudi nas, da je zasvojenost z njim v porastu med mladimi, kar beležimo tudi pri nas. Tu je treba omeniti zadolževanje, prostituiranje, s katerim dobijo dnevni odmerek kokaina. In to mladi ljudje, stari 20, 22 let, ki so za svoj dnevni odmerek pripravljeni zastaviti svoje zdravje, življenje. Prepričan sem, da bo čez nekaj let tudi iz naslova zasvojenosti s kokainom naraslo število iskalcev pomoči.

V kakšnem porastu je nekemična zasvojenost?
Število iskateljev pomoči se veča skoraj tedensko. Zanimivo je, da smo imeli letos iz naslova nekemičnih zasvojenosti 1.056 telefonskih svetovanj, ki trajajo najmanj pol ure. Teh 1.056 telefonskih svetovanj je zabeleženih, ker imamo njihov zdravstveni karton. Imamo pa veliko več nezabeleženih telefonskih svetovanj, ki jih ne moramo vpisati, saj nimamo kartona. To pomeni, da imamo samo iz naslova nekemičnih zasvojenosti približno tri tisoč telefonskih svetovanj, kjer kličejo starši in svetovalne službe. K nam pride tudi veliko elektronskih sporočil.

Prav danes sem dobil zanimivo pismo ravnateljice srednje šole, na kateri so dijaki ustvarili Instagram profil z žaljivimi objavami, zlorabili so tudi uraden logotip šole ... Nova tehnologija poleg zasvojenosti povzroča tudi kraje uradnih logotipov, da ne govorimo identitete in uporabe temnega interneta med mladoletnimi. Ta problem nekemične zasvojenosti je zelo zelo pereč.

In če omenim še eno današnje elektronsko sporočilo – takih prejmemo vsak dan res veliko. Pisal je oče dveh otrok, starih komaj štiri in dve leti. V sklopu predavanja za starše v vrtcu sta z ženo poslušala moje predavanje in se prepoznala v več primerih, ki sem jih navajal. Zato sta zaprosila za pogovor prek Zooma. Tu gre še za en primer posveta, ki ga ne morem zabeležiti. 

V zadnjem sporočilu sta otroka stara komaj dve in štiri leta?
Da. Obravnavamo tudi otroke, ki so stari eno leto. Če nimajo vključenega monitorčka, ne morejo jesti. Brez monitorja ne zmorejo take osnovne aktivnosti, kot je prehranjevanje, ki je temelj preživetja. Če starši nimajo veščin, znanja, imajo odprte monitorje, da bo otrok odpiral usta. Na tak način ga naučijo, da je aktivnost možna samo, če je prisoten zunanji dražljaj.

Seveda so ti otroci kasneje kot mladostniki nefunkcionalni. V Sloveniji imamo ta trenutek od 2.500 do 3.000 mladih, ki zaradi nepravilne uporabe nove tehnologije ne morejo dokončati osnovne in srednje šole. V Sloveniji pa je uradno v obravnavi 3.000 registriranih zasvojencev z drogo.

Hkrati pa imamo enako število mladih, ki niso nikjer registrirani, niso nikjer v obravnavi, so pa nefunkcionalni, ne morejo dokončati niti osnovne ali srednje šole. In nimamo ustanov, ki bi se s tem ukvarjale. 

Mnogo staršev se ne zaveda, kako nevarna je v resnici ta tehnologija. Si mislimo, da bomo otroku, če bo prišlo do zasvojenosti, telefon ali tablico preprosto vzeli. In bo težava rešena. Zakaj to ni tako enostavno? 

Fokus ni v tem, da vzamemo, pripovedujemo, ker brez nove tehnologije ne bo šlo. Odvisnost od nove tehnologije bo vedno večja in s tem ni nič narobe. Vse pa moramo narediti, da otrok ni zasvojen. 

Foto: Profimedia igranje igric računalniške igrice tipkovnica

Bom navedel primer, zakaj tablice ne moremo kar vzeti. Gre za mladostnika, ki je bil na telefonih in igricah po deset ur na dan.

Mladostniku je grozilo, da bo ponavljal razred, zato se je šola odzvala in poklicala starša, ki sta bila presenečena. In kaj sta naredila? Najprej sta mu vzela vso tehnologijo, vse, kar je imel. In kaj se je zgodilo? Fant je v afektu, ker je začutil abstinenčno krizo, razbil dnevno sobo. Ker mu starša nista vrnila telefona, se je fizično lotil še njiju.

Na centru za socialno delo so jih preusmerili na naš center. Prva stvar, ki sem jo fantu povedal, je bila, da se bomo že na prvem srečanju dogovorili za strukturo uporabe nove tehnologije, in če ne bo šlo, bo moral v stanovanjsko skupino ali terapevtsko skupnost. Fant je to dobro slišal in smo že na prvem srečanju prešli z deset na štiri ure. Zmanjšali smo za šest ur. Zakaj nismo takoj čisto ukinili? Zaradi tega, ker ni fokus, da mu vzamemo, ampak da teh šest ur počne nekaj drugega. Tu je oče prevzel to vlogo in bil s sinom ves čas aktiven, kmalu smo zmanjšali na dve uri, kar je bil tudi cilj.

Ni cilj, da popolnoma ukinemo tehnologijo. Cilj je, da je njena uporaba odgovorna in da vse ostale stvari v življenju funkcionirajo. 

Kako se je končalo s tem fantom? 
Po osmih, devetih mesecih je nastal velik kaos. V puberteti se zgodi ena stvar, ki jo starši pogosto spregledamo. Ta mladostnik je začel v puberteti na neposrečen in neprimeren način izražati svoje zahteve, stališča in mnenja. Oče se je na to odzval z besedami, da je sin tako ali tako zguba, ker se mora z njim ves čas ukvarjati in tako dalje. Med njima je nastala vojna.

Oče je, namesto da bi sina umiril, prilil bencin na ogenj. Kaj se je zgodilo? Oče ni znal brati med vrsticami. To je puberteta. Oče mora z avtoriteto in lastno osebnostno močjo postaviti sinu mejo. Oče je pa namesto tega odreagiral kot sin, histerično, zapustil vlogo očeta in se dal na nivo najstnika. Odzval se je z enakimi metodami kot sin: ko je v določenem trenutku izgubil moč, ni znal uveljaviti svoje očetovske vloge in končal je na nivoju najstnika. 

Zakaj se to zgodi?
Po vsej verjetnosti zato, ker je oče v nekem svojemu obdobju zamrznil osebno rast in v določenih konfliktnih s svojim otrokom ni odreagiral kot odrasel, ampak kot najstnik. In sin je seveda moral od doma, domov pa se ne more vrniti, ker bo prišel v iste razmere.

Ker mora istočasno tudi oče v svoji očetovski vlogi odrasti, da bo sinu lahko kos, ga umiril in mu pomagal. V puberteti je sin svoje stališča in zahteve izražal na neprimeren način, kar je za puberteto običajno. To se dogaja. Ne zato, ker bi ta sin očeta in mamo sovražil in ju ni imel rad, ampak ker je puberteta eno vihravo notranje dogajanje, da se mladostnik pač takrat tako obnaša. In tu ne gre za to, da bi moral kdo od staršev popustiti, ampak mora starš z zdravo avtoriteto otroka umiriti, ne pa se dati na isto raven histerije. Na tak način potem nastane vojna. 

In ko mi govorimo o zasvojenosti tega sina z novo tehnologijo, odkriješ tudi problem očeta. O mami tu ne govorim, ker je bila upravičeno odsotna. Velikokrat smo starši nezreli in nismo kos starševski vlogi. Sin je zdaj sicer abstinent. Nima več težav z novo tehnologijo. Če se bo vrnil domov, bo imel spet te težave. Oče pa zavrača pomoč. 

Ko sem delal analizo svojega življenja, sem še pri svojih 56 letih odkril, da sem na marsikaterem področju nezrel, nedorasel. In to ni sramota. Starševstvo, rast v starševstvu se nikoli ne konča.

Ni cilj odvzem, cilj je, da naši otroci in odrasli znamo z novo tehnologijo živeti. Ker brez nje ne bo šlo. Naš cilj je oblikovati družinsko kulturo uporabe nove tehnologije, ne pa odstranjevanja. 

Moja generacija je odraščala s televizijo. Pred televizijo smo bili ure in ure, pa se ni govorilo o odvisnosti. Kakšna je razlika med temi in modernimi tehnologijami in katere so tiste stvari, ki te hitreje zasvojijo? Na kaj bi opozorili starše? 
Danes dobimo na svetovnem spletu v enem dnevu toliko podatkov, kot so jih ljudje pred leti dobili v dveh letih. Možgani so morali narediti zaradi navala podatkov zaščito, ker ne morejo sprocesirati toliko podatkov. Zdaj imajo možgani zaščito, da sprocesirajo samo lahke in všečne podatke, ne pa zahtevnih.

Foto: A. Š. Miha Kramli, terapevt, vodja centra za zdravljenje odvisnosti Če imamo petletnika, ki je po več ur dnevno na svetovnem spletu. In bo s tem nadaljeval do osemnajstega leta, ko bo šel na faks. Tam bo pogorel. Zakaj? Zaradi tega, ker so možgani sposobni predelati samo tisto, kar je lahko, kar je všečno. Zahtevnega pa ne. Nevrologi opozarjajo na pojav, da lahko pretirana uporaba nove tehnologije privede do tega, da človek izgubi sposobnost ambicioznosti, zagnanosti. Prevelika izpostavljenost novi tehnologiji dejansko povzroči, da se dajo možgani v obrambni mehanizem, ko morajo sprocesirati nekaj zahtevnega. 

Druga past pa so kriteriji na svetovnem spletu, ta sublimarna sporočila na YouTubu, poslušanje glasbe in tako dalje. Ta sublimalna, prikrita sporočila, na katere sploh nismo pozorni, so pogostokrat kriteriji.

Jaz sem plešast, imam trebuh. Če grem na svetovni splet, mi bodo rekli: "Kramli, ti si grd." Ker ne ustrezam tistim kriterijem. Ampak jaz si kljub temu zjutraj, ko se pogledam v ogledalo, rečem: "Dobro jutro, Miha." Imamo pa veliko mladoletnih, ki si zjutraj ne zmorejo reči "dobro jutro". Kriterije, ki so jih dobili prek resničnostnih šovov, YouTuba, igranja vlog v virtualnem svetu ... to so tako zahtevni kriteriji, da človek pri sebi zagotovo odkrije hibe. 

Sporočajo mi: "Kramli, ti si grd." Ampak, da bi vsaj tu ostali! Ponujajo mi celo rešitev. Povečaj si ustnice, dvigni si zadnjico, dodaj si polnila. Zanimivo je, da ko dekleta ali fantje to naredijo, niso zato nič bolj zadovoljni. Ker odkrijejo novo hibo. In hitro se znajdeš v začaranem krogu nekega spreminjanja in sledenja. V začaranem krogu lakote po tem, da bi ustrezal kriterijem, ki jih ne moreš nikoli uresničiti. Zato se posameznik vedno bolj zapira v svojo sobo, je vedno bolj zagrenjen, se začne rezati, pride do poskusov samomora in tako dalje ... Ti kriteriji so neizprosni, prihajajo z vseh strani. Potem so tu še razne vplivne osebe, ki reklamirajo ta in ta dejanja, te in te izdelke, in dejansko obljubljajo, da bodo ljudje s temi izdelki in dejanji lepi, popolni, srečni in zadovoljni. 

Pri tridesetih, štiridesetih letih pa človek ugotovi, da mu ni nobena od teh stvari zares pomagala in da se tisto, kar so obljubljali, ni uresničilo. In če se pritoži, dobi odgovor, da se ni dovolj trudil. Tako nastane polno teh notranjih ran, nezadovoljnih, vase pogreznjenih, izpraznjenih duš. Svetovni splet lahko popolnoma dotolče samozavest in samopodobo. To je znanstveno dokazano. Starši moramo biti pozorni na to, da sooblikujemo in seveda v prvi in drugi triadi osnovne šole še odločamo, do katerih vsebin bo dostopal naš otrok. Kajti vsebine močno vplivajo na to. Tak odnos, kot ga ima moj otrok do nove tehnologije danes, tak bo čez deset let. Uporaba nove tehnologije oziroma način uporabe nove tehnologije namreč odloča o tem, kje bo pristal moj otrok čez 10, 15 let. 

Kaj pa recimo primer, ko enajstletne punce niti ne zanima pametni telefon, ga ima le za klice. V trenutku, ko dobi aplikacijo Snap Chat, pa ne more več brez telefona. Po enem tednu jo je treba izbrisati, ker bi bila punca po novem zdaj tudi po več ur na dan na telefonu. Potem je tu deček, ki ga ostale stvari ne zanimajo, bi bil pa rad ves čas na telefonu zaradi igric ... Imate vi kakšne izkušnje, kakšne nasvete, kaj je bolj in kaj manj zasvojljivo za dečke in deklice? 
Raziskave in statistika kažejo, da je ne glede na starostno skupino pri ženskah 90 odstotkov odvisnosti od tehnologije usmerjenih na družbena omrežja. Pri moških je ne glede na starostno skupino 90 odstotkov odvisnih od igric. To je statistika, ki pove, da so dekleta veliko bolj dojemljiva in jih veliko prej pogoltnejo družbena omrežja, fante oziroma moške pa igrice. 

Mladi svoje probleme rešujejo v virtualnem svetu, ne pa v realnem. Imamo vedno več mladih, ki so aktivni v virtualnem svetu, se dobro počutijo, v realnem življenju pa so v stiski in si ga niti ne želijo. In v realnem življenju se ne znajdejo, v virtualnem so pa aktivni. 

Če navedem še en primer. Gre za odraslo osebo z visoko izobrazbo, ki je v družbenih omrežjih počasi začela razvijati tudi čustveno opredeljenost. Govorimo o odrasli osebi, intelektualki, ki je z dopisovanjem in pošiljanjem fotografij razvila čustveno navezanost. Na drugi strani pa manipulator, ki se je predstavil kot moški in je začel njeno čustveno opredeljenost izkoriščati za denar.

Iz strahu pred izgubo tega odnosa je prišlo do visokih nakazil temu manipulatorju, tudi 50, 100.000 evrov. In to za dejansko umetno ustvarjene čustvene situacije. Tu gre predvsem za to, da lahko dekleta družbena omrežja pogostokrat uporabljajo za čustvene aktivnosti.

Foto: Profimedia tinder Zdaj postaja to že kar nek trend odnosov na daljavo. Naj povem še za primer fanta, ki si dopisuje s punco, ki je ni še nikoli videl in pravi, da ima resno razmerje. Dopisoval naj bi si z Rusinjo, ki ji tudi pošilja denar. Srečala se še nista, on pa usklajuje in prilagaja svoj urnik, da se z njo lahko pogovarja prek družbenih omrežij. Ti prosti stiki so vedno bolj ogroženi. To, kar smo poznali še mi, ko smo šli na zmenke, to vedno bolj ugaša. 

Pomembno je, da smo starši pri dekletih pozorni na socialna omrežja, pri fantih pa na igrice. Starši naj otroke usmerjajo, dajejo znanje in opremo, kaj to je. Imeli smo primer osemletne deklice, ki je bila med poletnimi počitnicami na Tik Toku tudi do šestih zjutraj. In je bila prek Tik Toka tudi zlorabljena. Grozljive fotografije, posnetki ... To moraš videti, da si lahko predstavljaš. 

Kako se starši odzovejo, ko to vidijo?
Lahko si mislite, da je bil šok. Katastrofa. Gre tudi za prostorsko omejitev teh tehnologij, ne samo za časovno. Mladostnik ne more imeti v sobi pametnega telefona, pa tablice, računalnika, ker starši ne vedo, kaj se dogaja, ko njih ni … Ta deklica je bila na Tik Toku celo noč, do šestih zjutraj.

Prej ste dejali, da naj starši nadziramo prvo in drugo triado. Kaj pa je s tretjo triado, niso to še vedno otroci?
Seveda so. Zakaj dajem to mejo? Pri vzgoji moramo nekaj vedeti. Da ima nastop s pozicije moči avtoritete do nekega starostnega obdobja učinek, potem ima kontra efekt. Se pa razlikuje od otroka do otroka. Pri nekaterih boste lahko s pozicije moči, avtoritete nastopali še pri petnajstem letu, pri drugih pa že pri dvanajstih ne boste mogli, bo narejene več škode kot koristi. 

Pri osmih, devetih letih lahko še zahtevate, da je soba pospravljena in vztrajate pri tem. Dokler ni pospravljena, otrok ne dobi te in te stvari. Pri dvanajstih, štirinajstih letih, pa ne morete več tako nastopati.

Pri teh letih ta zahteva ni več vzgojna, lahko bi celo odtujili otroka. Jaz pri tej starosti ne morem dati na prvo mesto urejene sobe in vztrajati pri tem, ker se lahko najina odnosa tako poškodujeta, da se ne bova mogla več zbližati. V tem času moram kot starš dati prednost temu, da ohranjam bližino in stik z otrokom, ne pa pospravljeni sobi.

Če tu nastopam s pozicije moči in pri tem vztrajam, lahko otroka zgubim. In ko bo pomemben trenutek v življenju, da bi mi zaupal in povedal stvari, mi jih ne bo, ker sem ga izgubil, in bo to raje povedal prijateljem, morda bo to povedal kakšni rizični skupini, kjer ga bodo vodili po svoje. Zato je izrednega pomena, da znamo razbrati, kdaj je tisti trenutek, ko moramo nastop s pozicije moči in avtoritete spremeniti in dati prednost temu, da imamo stik z otrokom.

In zato omenjam tretjo triado. Tukaj starši zelo pogosto udarimo mimo. 

Da ne bo vse tako črno ... Vem, da ni recepta. Vsak otrok je drugačen, a vseeno. Koliko lahko vplivamo, da se izognemo zasvojenosti s tehnologijo? Glede na to, da je ta res vsepovsod.
Kot prvo velja omeniti, da ni fokus v tem, da tehnologijo prepovedujemo, da jo skrivamo. Fokus je v aktivnosti. Mi imamo 20 prstov in vsak prst ima nekaj tisoč senzorjev, ki aktivirajo naše možgane k aktivnosti. In ko naš otrok, pa tudi mi odrasli, mečemo žogo na koš, cepimo drva, plezamo, igramo glasbilo, grebemo po zemlji in hodimo, takrat opremljamo možgane, da so aktivni. In če imamo enega otroka, ki je zelo radoveden, ki meče na koš in kakšno ušpiči ter  je hkrati dve uri na dan na družbenih omrežjih ali igra igrice, zanj to ne bo tako usodno kot bo za tistega otroka, ki je pasiven in nič ne dela – ki mu temelj dneva predstavljajo telefon, tablica, računalnik. Njemu bodo dve, tri ure na telefonu veliko bolj škodovali kot tistemu, ki je aktiven. 

Cilj je v tem, da otroke spodbujamo k aktivnosti. Veste, ko začne otrok zaradi nove tehnologije opuščati stvari, ki jih je prej rad počel, se s tem starši ne smemo sprijazniti. Bistveno je torej, da imamo aktivnost, kajti takrat se možgani aktivirajo in le fizična aktivnost možganom omogoča drugačno aktivnost, delovanje, zaznavanje.

pri nas Otrok s temi potrebami vedno več, a premalo terapevtov PROMO V Sloveniji dovolj spi zgolj tretjina odraslih in ena petina mladostnikov Spopad s policijo Mama mladostnika, ki so ga pretepli policisti, nas je poklicala in povedala ...