Partnerja sta na začetku pogosto eden do drugega zelo ljubeča, rada delata stvari eden za drugega, pogoste so majhne pozornosti, eden drugega osrečujeta in se podpirata. Neredko pa se zgodi, da postaneta čez čas nasprotnika, ovirata eden drugega, se ves čas ponižujeta in sta na nasprotnih si bregovih.
Po izkušnjah psihoterapevtke Veronike Podgoršek, so za to pogosto krive spremembe, znotraj katerih sta tudi rast in razvoj vsakega posameznika. “Pogosto se dve osebi razvijeta v zelo drugačna človeka, kot sta bila na začetku zveze. Spreminjajo se nam tudi vrednote, pogled na življenje, način življenja,” opisuje doktorica znanosti s področja družinske terapije. Pogosto v odnosu primanjkuje tudi dobre komunikacije, ki je zelo pomembna. “Tu ne gre samo za to, da partnerja govorita, tudi slišati se morata in iskati neke skupne kompromise,” pojasnjuje. In prav pomanjkanje tega se začneta partnerja sčasoma razhajati “in se začneta bolj ovirati kot karkoli drugega.”
Partnerja od mladih let
Ta pojav je po njenih izkušnjah zelo pogost. To se največkrat dogaja pri parih, ki so se spoznali v najstniških letih, oziroma med dvajsetim in tridesetim letom, saj se v tem obdobju spreminja največ stvari. “Je karierni razvoj, je osebni razvoj, partnerski razvoj, študijski razvoj. Največ stvari se spreminja in definira, zato je v tem obdobju prisotnega največ stresa,” pravi. Drugače je pri osebah, ki imajo za seboj že nekaj partnerskih izkušenj in točno vedo, kaj hočejo od odnosa.
Če pride do takšnih težav v partnerskem odnosu, samo eden od partnerjev ne more narediti nič, opozarja. “Za odnos sta potrebna dva, za odhod je potreben eden. Nihče ne more namesto drugega narediti ničesar,” pojasnjuje. V odnosu je pomembna komunikacija in če drugi partner tega ni zmožen, si ne želi slišati ali se spremeniti, drugi ne more zato narediti ničesar. Po njenih izkušnjah so uspešni tisti pari, kjer se partnerja slišita, kjer sta usklajena, se skupaj spreminjata na bolje in skupaj rasteta.
Veliko je partnerskih odnosov, kjer se partnerja bolj ovirata, kot pa si delita nekaj lepega. “Vsak dan smo priče, kako ljudje znotraj odnosov umrejo, začnejo vegetirati in iščejo neka mašila,” pojasnjuje Podgorškova in dodaja, da mora biti dom in partnerski odnos nekaj, kamor se vračamo po energijo in ljubezen. Če pa si dva tega ne dajeta in če vidita, da ne gresta skupaj, da se ovirata, je po njenih besedah najpametneje, da izbereta moč in gresta narazen. “S tem drug drugemu dovolita poiskati novo življenje in novo življenjsko pot. In seveda zadovoljstvo, ki ga skupaj ne moreta imeti,” ocenjuje.
Raje preventiva kot kurativa
Po njenih izkušnjah pari pogosto poiščejo pomoč terapevta, ko je že prepozno. Boljša je namreč preventiva, kot pa kurativa, meni. “K terapevtu bi morali iti, ko vidimo, da v odnosu prihaja do nekih nerazrešenih sitacij, morda tudi nečesa, kar ne razumemo, a vidimo, da se znotraj odnosa nekaj dogaja,” pravi. Bizarno se ji zdi, da hodimo ljudje na masaže, k drugim si hodimo stiskati mozolje, za nekaj tako pomembnega, kot je partnerski odnos, pa ne gremo k terapevtu. Pri tem hočemo vse narediti sami in smo prepričani, da zmoremo brez pomoči. “Če gremo k terapevtu takrat, ko je mad nami še veliko ljubezni in ni toliko zamer, lahko naredimo zelo veliko za partnerski odnos,” pojasnjuje. Prav zamere so po njenih besedah tiste, ki nas dajejo narazen, “preko zamer bledi ljubezen.”
Veliko ljudi meni, da bodo zamere sčasoma zbledele, a je to le dajanje stvari pod preprogo. Zamere ostanejo in če je nekaj nepredelanega, je čez čas še veliko huje. In se zamere le še kopičijo. “Velikokrat sem priča, ko pari govorijo o zamerah iz prvega pol leta skupnega življenja, zdaj so pa skupaj še deset, dvajset let. Govoirjo o zamerah izpred dvajsetih let,” pojasnjuje. Po njenih besedah se pri ženskah okoli petdesetega leta spremeni tudi hormonalna slika in imajo čez čas manj hormona povezovanja. “Takrat ženska ni več tiho in ji vse zamere buhnejo na dan,” opozarja. Ko ima ženska manj hormona povezovanja, začne misliti bolj nase in manj na družino. “Velikokrat slišimo, da se moških po petdesetem utrga in gredo narazen. Ni res. Največkrat je ženska tista, ki v tem času moškemu ne daje več občutka, da si ga želi in da mu je pripadna,” pojasnjuje. Dodaja, da gre zato v tem obdobju veliko parov narazen.
“Zamere so rak odnosa, se jih pa da s pravočasno terapijo odpraviti, ker jih začnemo naslavljati,” še pravi terapevtka. Če pa imamo v sebi nekaj nepredelanega, neke stare zamere, ne moremo odpreti nič novega.