Čeprav se zehanje razvije že pred rojstvom, za posameznika postane nalezljivo šele v petem oziroma šestem letu starost. "To je tudi obdobje, v katerem začnejo otroci sebi in drugim pripisovati duševna stanja, kar potrjuje idejo, da je pojav povezan z družbenimi dejavniki", v svoji knjigi Nenavadno vedenje: zehanje, smeh, kolcanje pravi psiholog Robert Provine.

Podobno kot zehanje ni značilno le za ljudi, se tudi njegova nalezljivost pojavlja pri nekaterih drugih vrstah sesalcev, kot so na primer šimpanzi in domače živali - predvsem psi in mačke. Sodeč po izsledkih nekaterih raziskav pa je zehanje nalezljivo tudi pri papigah skobčevkah.

Kljub razširjenosti vzrok za nalezljivost zehanja še ni povsem pojasnjen. Po zadnjih raziskavah, naj bi bil pri ljudeh povezan z empatijo. 

Odvisna od vezi med posamezniki

Zehanje se prenaša hitreje, če imamo z osebo, ki zeha, tesnejšo čustveno vez in ki nam je blizu, ugotavlja študija, ki so jo objavili v Royal Society Open Sciences. Stopnja prenašanja zehanja z ene osebe na drugo je bila višja med družinskimi člani kot neznanci. Ob tem so ugotovili, da poleg tesnosti družbenih vezi na nalezljivost vpliva tudi spol, in sicer naj bi bilo prenašanje zehanja pogostejše med ženskami. Raziskovalci razlike v spolih pripisujejo dejstvu, da imajo ženske bolj razvito empatijo kot moški.

Sproščanje telesa

Zehanje je proces, ki navadno traja okoli šest sekund in je namenjeno sproščanju telesa. Dihanje je v tem primeru preponsko, s čimer se aktivira parasimpatično živčevje, ki je odgovorno za regulacijo telesa med spanjem ali počitkom.