V rejo so me dali, še preden sem se naučila hoditi. Gori, v hribe. H bogatim kmetom, ki so imeli živino, pa traktor, pa njive. Mogoče so mislili, da mi bo boljše, ker so bili revni. Ne vem, če mi je bilo.

Od malega sem delala pri njih na gruntu. Se spomnim, da sem imela za svoj peti god od lušenja koruze tako žuljaste roke, da mi je tekla kri po papirju z darilom. Tak bel je bil, rejna mama so vanj zavijali klobase po kolinah. Medvedka so mi dali, od moje sestre. Kri ga je umazala, rejna mama me je zlasala in mi ga vzela. To je bilo moje edino darilo.

Pri sedmih sem že morala okopavati njivo celo rižo, pobirati krompir, pri devetih pa že sama obračati travo na travniku. Pri desetih sem znala delati klobase, zraven sem mogla biti, ko se je klalo. Z eno od 'sester' – Marico – sva morali vedno čupat kurje perje. Veliko sem bruhala, pa so rejni ata znoreli, me natepli, tudi po glavi: "Ženska mora znati delat, če ni lepa. Kdo jo bo pa ženil?" Pa sem morala potem celo noč čupat perje iz kur. Ko jo zakoljejo, jo pokropajo. Da gre perje dol, ampak moraš delat hitro. Še čutiš, kako včasih utripa kokoška. Pokropane roke imaš, polne mehurjev, ker je vroče perje, pa za nohti črno od krvi.

Sošolci so me vedno klicali Grda smrda. Včasih sem rejni mami ukradla ta dišečo žajfo, da sem se zdrgnila, samo ni pomagalo. Po kurah in štali so mi smrdeli lasje. Take dolge, čupave, skodrane sem imela. Pa sem se enkrat ostrigla, da bi manj smrdeli. Se hujše so me zafrkavali, pa še rejni ata so me dobro natolkli. Bilo nas je pet otrok. Dva ta prava, ostali pa rejni. Onadva sta dobivala vedno kruh z marmelado pa med. Ob nedeljah pečeno kuro. Mi smo dobivali, kar je ostalo, da se ni frokalo. Tudi na visoke šole sta šla, mi trije pa smo bili bolj za delo. Marica je umrla pred petnajstim, sušica jo je nesla. Sem jaz delala potem še njeno delo. Ona je bila za vrt, za pletje.

Kako pomagati:
1. Portal Dobrodelko.
2. Prednaročila LUNCH PAKET na tem linku.
3. Bodite pozorni na svojo okolico.

Ko sem bila stara sedemnajst, so mi rekli, da se moram že malo oženiti. Grda smrda ne more vedno biti doma. Rejni ata me je peljal h gostilničarju, star je bil štirideset. Debel, mastni lasje. Ni se mi dopadel. Ampak me je rejni ata kar tam pustil. "Za doma bo dobra," pa me je ženil. Ni bil dober mož. Delala sem v gostilni, cele dneve. Doma pa še za njega. Rad je pil, rad me je lasal. En sin se nama je rodil. Njega pa je imel rad. Če sem zažgala krompir, mu je dovolil, da me udari. Črnivke (modrice, op. ured.) so bile moja vsakdanja stvar. Grda smrda si ni zaslužila kaj več. Vesela sem bila, ko je šel sin v šolo. Ene pesti manj doma. Ampak je mož še več pil. Tudi druge ženske je imel, kupoval jim je dišeče žajfe. Meni je dal samo šmir žajfo, da se umijem. Koža je po njej rdeča. Peče. Pa še smrdiš.

Potem je zbolel za rakom na slinavki. Hitro ga je pobralo, star je bil oseminsedemdeset. Po pogrebu je sin pobral televizijo, pa zlatnino, da je njegovo. Gostilno je prodal, da bo dal denar svojim otrokom. Jaz sem morala v majhno sobo, tam na robu mesta. Zdaj pospravljam po hišah in pomagam na kmetih, da si plačam stroške. Samo nimam avta, ne morem več na grunte. Stroški pa so vedno dražji. Ljudje pa nočejo, da jim pomagaš.

Zdaj jih imam jaz oseminsedemdeset, dobim 280 evrov penzije. Vnukov nisem videla že dvajset let. Dva imam, fanta. Ampak sta kot sin. Njuna mama, snaha, je tudi velikokrat hodila s črnivkami. Smili se mi. A ne vem, če je še živa. Zdaj, 22. novembra, imam god. Grde smrde ni v kolendarju, zato praznujem na Cecilijo. Danes zaštrikam še zokne, da jih prodam sosedom in si potem kupim polento, cuker in malo mleka. Da se posladkam. Več ne gre za pet evrov. Si naredim tako polento, s cukrom. Je skoraj kot torta.
Vedno slabše vidim, ne vem, kako bom drugo leto. Pa roka se mi trese. Nimam več črnivk po obrazu, imam jih pa po kolenih, nogah. Velikokrat padem, se potolčem. Rada bi enkrat dišala, tako fejst. Pa lase imela lepe. To se še da, nikoli pa ne bom mogla česati vnukic, jim pravljic govoriti. Pa bi rada. Ampak Grda smrda vseeno to lahko. Zakaj pa so sanje?

Zapisala Ninna Kozorog
Projekt Vida, Humanitarček

Za Tilko jim je društvu Humanitarček povedala njena soseda, ki je pri njej kupovala nogavice. Na koncu jih je imela že toliko, da jih je podarila za brezdomne. "Tilka nas je težko sprejela, moških se še vedno boji," so povedali pri društvu Humanitarček. "Nikakor se ni mogla otresti Grde smrde – mimogrede, je ena najlepših starostnic, z dolgo sivo kito, z modrimi očmi –, zato smo ji lani omogočili spa dan. S frizerjem, kopanjem ... in ko smo ji podarili stekleničko olja za telo, je bila trideset let mlajša."

Ker je bilo stanovanje v bloku brez dvigala, v mansardi, so vedeli, da tako dolgo ne bo šlo. "K sebi sta jo vzela Ana in Marko, lastnika gostilne v primorskih gričih, oba s pokojnimi starši, ki sta nam pisala, če poznamo kakšno osebo brez strehe," razlagajo pri Humanitarčku. "Potrebovali smo precej časa za selitev. A ko je mali Jon obiskal Tilko s sestrico Tio in sta ji rekla, a boš najina babi, smo že pakirali. Tilka ima sobo, kopalno kad. Pomaga jima okrog gostilne, najraje kuha bograč, svetoven je. Igra se z Jonom, Tio uči štrikati. Sama pravi, da sta jo posvojila, kot babico. Na tem mestu iskrena hvala Ani in Marku, ki sem ju spoznala povsem po naključju ob izgubi sebi drage osebe. Pokazala sta tako neopisljivo srčnost, da sem po vseh teh letih že pozabila, da Tilka ni njihova."

__________________________________

Vida je glasbeni, družbeno odgovoren projekt, ki opozarja na pozabljene starostnike. Ki odkriva njihove zgodbe. V dogovoru z društvom Humanitarček, nekatere objavljamo tudi na Žurnalu24. Želimo namreč, da usode zapostavljenih upokojencev in ostarelih ljudi dosežejo čim več ljudi.  

Projekt, ko združuje generacije, zvrsti. Projekt, ki motivira k spremembam. Ki aktivira - posameznike, podjetja, starostnike, družbo ... in kritizira sistem, ki pozablja nanje.

Ugotovili smo namreč ... da starostniki nimajo glasu. Nimajo Facebooka, da bi zapisali tegobe, še telefona marsikje ne. In četudi smo na tu mi, pa Up-ornik, Rdeči kriz, Karitas in številna druga društva ... to ne bo rešilo problema. Ne nazadnje - vsak dan smo tudi mi sami bližje starostništvu”.

In zakaj Vida?

Vida je bila prva gospa, ki smo ji z društvom pomagali. Preminula je leta 2015. Nikoli ji nismo uspeli urediti do konca hišice. Umrla je zaradi pljučnice, ko smo jo poznali manj kot mesec.

V Sloveniji je 37.000 starostnikov, ki prejemajo 300 evrov pokojnine, 18.000 ljudi prejema varstveni dodatek. V to številko so vključeni vsi invalidi in trajno nezaposljivi. Kako torej preživijo ti starostniki? Komajda!

#projektVida je nastal na pobudo društva Humanitarček, ki od leta 2012 poleg brezdomcev skrbi tudi za starostnike. V letih dela z njimi so ugotovili, da jih je vedno več. Tudi če bi imeli nekaj 10.000 evrov, ne bi mogli poskrbeti zanje, saj vseh ne najdejo. Revščina je še vedno največja stigma.

#projektVida je tako družbeno odgovoren, na trenutke kritičen projekt, pri katerem so z objavljanjem zgodb (z dovoljenjem starostnikov) začeli odkrivati bedo slovenskih starostnikov ter jim na tak način dali glas. Ker je ena izmed glavnih težav pomanjkanje motivacije, socialna izključenost, so "svoje" starostnike aktivirali.

Skupaj s koordinatorkami tako pripravljajo lične ročne izdelke, ki jih bodo dodali t.i. "lunch packu". Starostnikom sta glas posodila Tinkara Kovač in socialni delavec, raper Amo Socialec, ki sta v pesmi #vida upodobila vse tegobe slovenskih starostnikov. 13.11. na mednarodni dan prijaznost pa bo luč sveta ugledal videospot.

Namen #projekVida je predvsem zavedanje, da ima vsak od nas v okolici svojo Milko, Tončko, Francija ali Lojza, ki potrebuje malo pomoči. Le z aktivno vključenostjo lokalnih skupnosti, predvsem pa posameznikov, bomo te starostnike lahko našli. Včasih potrebujejo le pomoč pri ureditvi varstvenega dodatka (le kako si ga naj natisnejo s spleta?), včasih pomoč pri nošnji stvari iz trgovine ali nedeljsko kavico v družbi. Poiščimo torej v svoji okolici Vido.

dezurni@zurnal24.si