"Odnos je tisti, ki vse odrešuje. Pa četudi dandanes morda preko spleta, družbenih omrežij. Govoriti o stvareh, dati možnost poslušanja, slišati, kako se posamezniki počutijo. Preprosto biti z njimi. Ni nujno, da imaš za nekoga vedno pripravljen nasvet, pomembno je že, da si ob njem," meni Andrej Omulec, bivši profesionalni kolesar, ki je sedaj svoj prostor pod soncem našel pri pomoči drugim. Kot svetovalec deluje pri Zvezi prijateljev mladine Ljubljana-Moste, kjer v prvi vrsti pomaga otrokom in mladostnikom, ki so se znašli v stiski.
Mesec november v okviru projekta Glas generacije namenjamo moškim; učiteljem, popotnikom, zdravnikom, športnikom, igralcem, pevcem, očetom, dedkom, bratom, možem ... Teme bodo predvsem spremembe, moška moč in moški vpliv na vseh področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.
Zaradi neznane bolezni se je celotna družba znašla v krizi, saj vsaka sprememba prinaša krč, na katerega se ne znamo (pravilno) odzvati. Zato zakonski in družinski terapevt poudarja, da se moramo znati naučiti poslušati druge, pa čeprav se tudi sami počutimo prestrašene in ranjene. "Verjamem v družbo, verjamem tudi, da bo epidemija šla kmalu mimo in bomo kmalu dobili nazaj sinhronost," je sogovornik optimističen.
Preden ste postali terapevt, ste se 15 let profesionalno ukvarjali s kolesarstvom in se na svoji koži soočili z večjo življenjsko spremembo, ko ste zaradi zdravstvenih razlogov morali skleniti kariero. Vse večje življenjske spremembe pa lahko pri mnogih posameznik povzročijo stres. Vam je ta izkušnja pomagala pri vašem delu terapevta?
Zagotovo zna biti prehod iz ene situacije v drugo zelo težak. V primeru sklenitve športne kariere se ti tam zaključi določena identiteta, nimaš več prihodnosti in se moraš začeti spoprijemati s povsem novimi življenjskimi situacijami. To mi je ogromno pomagalo pri mojem trenutnem delu, saj se podobne situacije dogajajo tudi ljudem, ki jim pomagam. Ko morda izgubijo delo, se ločijo in tako izgubijo del identitete. Pomembno je, da stvari predelaš in poiščeš nova identiteto.
Kaj svetujete posameznikom, ki se soočajo z večjimi življenjskimi spremembami, ki jih za trenutek lahko tudi ohromijo?
Najbolj pomembno je iskanje nove identitete in soočanje s težavami, tudi žalovanje. Moraš poiskati nov smisel in če tega ne najdeš, lahko pride do veliko prepirov. K nam pride veliko ljudi, ki se razidejo in se začnejo zapletati v odnose z bivšimi partnerji. To zna biti velik problem, saj nisi bil sposoben poiskati nove identitete.
Obisk terapevta še vedno predstavlja neko stigmo, zato je ljudi včasih tudi sram iti po pomoč in pridejo šele, ko so že v skrajni stiski. Kako spremeniti to prepričanje?
Del tovrstnega prepričanje je še vedno živ, posebej izven večjih mest. V Ljubljani je, denimo, povsem drugače, saj so ljudje do tega bolj odprti. Po navadi te otrok pripelje do tega, da se odločiš za pomoč. Treba se je zavedati, da to ni nič takega in na terapijah ne iščemo posameznikovih slabih stvari. Bistvo terapije je, da ob nekom predelaš občutke, s katerimi živiš, in da ti je po tem lažje.
Kaj za vas pomeni biti dober terapevt?
Dober terapevt je tisti, ki z ljudmi čuti, je zanje na razpolago in vzdrži vse njihove občutke ob težkih situacijah.
Glede na raziskave traja tri mesece, da se možgani prilagodijo, adaptirajo oziroma da se možganske strukture spremenijo, ko posameznik začne obiskovati terapije. Seveda pa je vse odvisno od teže travm. V koliko primerih so terapije uspešne in zakaj je treba vztrajati?
Ali mnogo posameznikov hitro obupa?
Da in ne, odvisno, s kakšnim namenom pristopijo k terapiji. Če jih je k nam nekdo poslal, npr. sodišče ali Centri za socialno delo, so rezultati drugačni, kot če je posameznik tisti, ki želi razrešiti določene stvari. V tem primeru je rezultat skoraj vedno pozitiven. Morda ne pri prvem terapevtu, a mogoče pri drugem, tretjem, lahko tudi pri mami doma. Tisti, ki imajo resen namen stvari razrešiti, jih zagotovo bodo.
Kako ste skozi terapevtske oči videli, to, kar se nam dogaja zadnje leto in pol?
Dogajanje je bilo za celotno družbo izredno naporno, prisotno je veliko stresa, strahu in nepredvidljivosti, saj ne veš, kaj te čaka, kje se lahko okužiš … Po drugi strani je tudi ogromno jeze. V naši družbi sta se vzpostavila dva tabora; za in proti, in vsi so na nek način jezni drug na drugega. Totalna krivica do vseh.
Kakšne bodo oz. morda že so posledice na duševnem zdravju?
Izgubili smo družbeni stik med sabo. Začeli smo se zapirati vase in se bati vseh okoli nas, celo sorodnikov. Ljudje smo družbena bitja in hrepenimo po družbi. Če te ni, se začnemo zapirati vase in strah se zgolj še poglablja. Nenehno potrebujemo nek odnos.
Pod okriljem Zveze prijateljev mladine Ljubljana-Moste že več let delate z otroki in družinami v stiski. Kako, opažate, je epidemija vplivala na mladostnike, s katerimi ste v sklopu vašega dela pogosto v stiku?
Otroci so se znašli v nekem krču, stiski, ki jo poskušajo izrazitit na različne načine. To se je poznalo tudi pri povečanem obisku naših terapij. Po drugi strani so se v stiski znašli tudi odrasli, ki te stiske niti pri sebi niti pri otrocih niso več sposobni uravnavati. Otroci so odvisni od odraslih, in če starš doživlja stisko, jo posledično doživlja tudi otrok. Odrasli smo se v stiski začeli izgubljati, kar pa je glede na okoliščine povsem normalno.
Je na mladostnike iz socialno šibkejših okolij imela epidemija še večji, morda bolj negativen vpliv?
Stiske so se res poglobile, saj je ogromno ljudi izgubilo delo, veliko jih je bilo v negotovosti, ali bodo delo lahko obdržali. To se odraža na otrocih, ki svoje negativne energije ne morejo zadržati v sebi. Pridejo v šolo in začnejo početi stvari, ki niso optimalne, poleg tega dobivajo slabe ocene. Otrokov sistem se zruši in lahko postane napadalen do okolja. To ni nič nenavadnega in ne bi rekel, da so ti otroci v kakršnem koli smislu posebni. Treba jih je zgolj znati umiriti. Umiri pa jih lahko samo umirjena odrasla oseba.
Najpomembneje je, da ima otrok o svojih občutkih možnost spregovoriti. Na naših terapijah imamo manjši peskovnik in igračke, ki jih otroci dajo v peskovnik ter na ta način odigravajo svoje stiske. Ponovno dobijo občutek kontrole in situacije, v katerih se pojavijo, vidijo iz drugega zornega kota. Podobno velja za odrasle.
V enem izmed intervjujev ste omenili, da je bilo med mladimi zaradi epidemije moč opaziti porast samopoškodbenega vedenja in samomorilnih misli. "Pri nekaterih so stiske že tako globoke, da jih bo težko sanirati, vsekakor pa zelo težko brez strokovne pomoči," ste dejali. Koliko mladih sploh poišče pomoč, ko so v stiski?
Samopoškodovanja in druge oblike agresij so se res povečale, saj je v družbi na sploh več napetosti. Ta nenehno potuje navzdol po hierarhični lestvici; če je starš napet, se napetost prestavi na celoten družinski sistem, najbolj pa na otroka, ki je predsvem najbolj ranljiv. Ker ne zmore več prenašati stiske, odreagira na neustrezen način. Med epidemijo je teh dejanj dejansko več, saj se niti otroci niso mogli družiti na normalen način. Če pa je poleg tega stiska prisotna tudi doma, se posameznik nikamor ne more obrniti po pomoč.
Predvsem je bil velik problem verjetno ta, da mladi niso imeli stika s svojimi vrstniki, kar pomeni, da so izgubili pomembnega zaupnika. Si mladi danes še vedno zaupajo toliko kot v starih časih?
Menim, da so telefoni in ostale elektronske naprave problematična zadeva, saj gre za naprave, ki močno stimulirajo možgane. Tudi odrasli imamo s tem probleme, saj stalno pregledujemo različne ekrane. Za omejitev teh dejanj se moraš zavestno odločiti, otroci pa tega niso sposobni, saj so njihovi možgani nerazviti. Starši so tisti, ki morajo omejiti otroku čas za ekranom. Kot odrasel si nenehno v vlogi kontrole, spodbujanja, tudi postavljanja omejitev in obenem dajanja občutka varnosti. Otrok sam nima tega občutka.
Verjetno telefoni zelo odtujijo odnose (med mladimi)?
Drži, in sicer zato, ker je to bolj privlačno, kot kateri koli drug odnos. Nobena zaljubljenost te ne uspe toliko prebuditi, kot te lahko telefon. To so pokazale tudi raziskave. Telefon vzbudi v možganih ogromno nekih stimulansov. Nič drugega ni tako privlačno, zato nastopi ob omejevanju uporabe telefona občutek apatije in otožnosti. To je začaran krog in ni presenetljivo, da pride do rahle krize, ko otroku vzamemo telefon.
V sklopu Rejniškega društva Slovenije ste prostovoljno sodelovali s centri za socialno delo in soustanovili terapevtsko-zabavne tabore za otroke iz rejniških družin. S kakšnimi zgodbami vse se soočate, ko delate s temi otroki?
Otroci iz rejniških družin največkrat se največkrat doživljajo kot tujci, kot da nikamor ne pripadajo. To ne pomeni, da so rejniki slabi, takšno je le njihovo doživljanje, ki je na nek način ni logično. Naravno je, da si v svoji družini. Ti otroci pa pogrešajo straše in čutijo hrepenenje in nemir, ki ga nosijo v sebi. V rejništvo po navadi ne greš kar tako, zadaj je pogosto težka zgodba.
Koliko rejniških otrok kasneje uspe živeti 'normalno' življenje? Ali so travme iz otroštva prevelike?
Imamo veliko uspešnih ljudi, ki izhajjao iz rejniških družin. Rejniški starši naredijo ogromno dobrih stvari. Včasih res slišimo zgodbo o zlorabah in te zgodbe žal uničijo celotno rejniško podobo. Obstaja pa ogromno uspešnih ljudi.
Predvsem je pomembno, da se rejniški starši naučijo, kako ravnati s stiskami teh otrok in kako se nanje odzivati. SNi namreč res, da so ti otroci nesramni in hudobni, ampak ko pride do negativnih občutkov, po navadi odreagirajo na prvo žogo – recimo udarijo. Taka je pač njihova obramba. V večini primerov so bili tudi zlorabljeni, bodisi so bili žrtve spolnega, psihičnega ali fizičnega nasilja. Posledično so njihovi možgani poškodovani in jih je treba pravilno vzpostaviti.
Zato je tako pomembno predelovanje in terapija. Prav tako pomembno pa je tudi, da so rejniški starši tam z njimi.
V rejniških strukturah pride do problema, ko otroci dopolnejo 18 let in začnejo iskati svoje biološke starše. Ampak treba se je zavedati, da ni povratka, ko enkrat zapustiš rejniško družino. Recimo da biološka starša rečeta otroku: ' Sem v redu, lahko prideš nazaj.' In otrok je ves vesel, saj stalno hrepeni po tem. Potem pa dejansko pride tja in se vse skupaj zgolj ponovi. In potem ne more nazaj k rejnikom. Kako to urediti? Rejniški starši velikokrat poročajo, da ko gredo otroci na obisk ali počitnice k biološkim staršem, pridejo domov drugačni; jezni nanje in na celotno situacijo. Zakaj so morali od staršev, ko pa bi želeli biti tam? To res niso enostavne stvari.
Veliko časa posvečate tudi delu z odvisniki, brezdomci oziroma z ljudmi s skrajnega roba družbe, kjer delate na programu ponovnega socialnega vključevanja. Se bo tam po vašem mnenju zaradi različnih stisk, tako finančnih, mentalnih, socialnih … v prihodnosti znašlo vse več ljudi?
Nihče ne ve, kaj bo prinesla prihodnost. Včasih se res zgodi, da rešuješ stiske tas pomočjo zasvojenosti. Ljudje iščemo katere koli stvari, da se naše telo umiri. Zato je zelo pomembno, da starši umirjajo otroka in ga naučijo umirjati n notranjo stisko. Povsem normalno je, da otroci doživljajo stisko, ampak nujno je, da jih nekdo umirja. Če ni nikogar, se moraš umiriti sam. Tudi v odnosih je pomembno, da drug drugega umirimo, da smo tam, da vemo, da se lahko na nekoga zanesemo, in da nam ni treba iskati zunanjih stvari, ki bi nas umirjale.
Glede na raziskave in pričevanje društev, ki se ukvarjajo z različnimi odvisnostmi, je zaskrbljujoče to, da je vse več mladih, ki posegajo po prepovedanih substancah.
Otroci ob nas res doživijo neko stisko, in v situaciji, v kateri trenutno smo, je stisk veliko. Samo odpreš medijske portale in imaš stisk na pretek. Piše se samo o slabih stvareh, nikoli pa o tem, kako psi pomagati, kaj narediti. Saj nas je samo še strah. Recimo, nekaj let nazaj, ko smo bili priče begunskim valom, so novinarski prispevki večinoma zgolj ustrahovali, ljudje pa so bili zaradi tega le še v večjih stiskah. Tudi zdaj v obdobju covid-19 je situacija podobna. Ne veš več, ali se lahko sploh še s kom družiš, saj te je strah soseda, družine ...