Stopnja registrirane brezposelnosti se že celo leto zmanjšuje, januarja je bila 11,2-odstotna, junija pa že 9,1-odstotna. Zmanjšuje se že od leta 2014, ko je bila januarja kar 14,2 odstotna.

Ob začetku krize in z njo povezanega vse večanja števila brezposelnih so se naše dobrodelne organizacije šibile pod težo dodatnih prošenj na pomoč. Kljub vse manjši stopnji registrirane brezposelnosti, je revščine v Sloveniji še vedno ogromno, ugotavljajo na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje.

“Izjemno veseli smo, da se kriza končuje. Vendar se žal gospodarsko okrevanje med družinami v stiski še ne pozna,” nam je povedala predsednica ZPM Ljubljana Moste-Polje Anita Ogulin. Pojasnjuje, da so brezposelni še vedno v hudih stiskah, revščine pa je veliko in preveč tudi med zaposlenimi, tako tistimi, ki opravljajo priložnostna dela, kot tudi tistimi, ki delajo za minimalna plačila: “Velike stiske so tudi med prekarnimi delavci in obrtniki, ki na plačilo za svoje delo čakajo po več mesecev. Zelo ogrožene pa so tudi enostarševske družine.”

Kriza se za revne nadaljuje

“Veliko in preveč je še dolgotrajne revščine. Tiste, ki je posameznike oddaljila od trga delovne sile. Uničila in socialno izključila družine in otroke, jih pahnila v neozdravljive in težke bolezni,” opozarja Ogulinova.

Foto: Žurnal24 Slovenija 08.11.2012 Anita Ogulin, predsednica Komisije za socialna vprasanja in Stiske nastajajočih družin po njenih opažanjih še vedno izvirajo najpogosteje iz nenadnih dogodkov, izgube zaposlitve, bolezni ali smrti v družini ter kot posledica naravnih in drugih nesreč. Ekonomsko stanje v Sloveniji najslabše plačanim po njenih izkušnjah ne omogoča prihranka sredstev, temveč jih sili v življenje iz rok v usta.

“Ogromno je ljudi, ki prejemajo minimalno plačilo za svoje delo, to pa pomeni, da z zaslužkom ne zmorejo pokriti že osnovnega stroška preživetja kaj šele nakupa recimo kurjave, novega pralnega stroja, če se pokvari,” opisuje predsednica in dodaja, da se pogosto zgodi, da družina zaradi enkratnega dogodka zapade v dolgove, saj nikakor ne zmore redno pokriti vseh stroškov. “Enkratna denarna socialna pomoč, če je družina opravičena do nje, pa pride s toliko zamika, da problem postane že težko rešljiv,” opozarja.

Otroci krivdo prevzemajo nase

Velika razlika, ki jo na ZPM opažajo v zadnjih 30-ih letih je porast neenakosti, ki jo ustvarja revščina. Hkrati pa skrivanje stisk. “V Sloveniji so bili postavljeni zelo dobri temelji socialnega varstva, ki jih je kriza porušila. Danes so otroci iz socialno šibkih družin prikrajšani predvsem na področju enakovrednih možnosti za razvoj,” pravi Ogulinova.

Po njenih izkušnjah tako ti otroci nimajo dostopa do interneta, nimajo dostopa do inštrukcij, v veliko primerih niti do športnih ali glasbenih dejavnosti, kjer bi lahko razvijali talente. “V izobraževanju je veliko prikritih stroškov, ki postavljajo tako imenovan stekleni strop nad otroke iz socialno šibkih družin. In kar je najtežje, opažamo vse več duševnih stisk prav med otroki revščine,” je žalostna.

Ugotavlja, da otroci za vse primanjkljaje v lastni družini krivdo prevzemajo nase, nase pa prevzemajo tudi skrb za preživetje družine. “Seveda nimajo za to opreme. Razvijajo nepredstavljive strategije preživetja, brez čustvene opore, spodbude in varnosti v lastnih družinah, kar je silno slabo, da ne rečem že nevarno za njihovo in skupno prihodnost.”

Revščina ni sprejeta

Na ZPM ugotavljajo, da najbolj trpijo tiste družine, ki so družbeno označene za nesposobne, za delomrzneže in podobno, pa jih pestijo težke bolezni ali tragedije ali druge oblike nezmožnosti najti zaposlitev in zaslužek: “Ali pa imajo ogromno dela, pa zanj ni plačila. Sprememba družbenih odnosov privilegira družine in posameznike, ki z materialnimi dobrinami dokazujejo svojo uspešnost.”

Revščina je po besedah Ogulinove družbeni pojav, ki ni sprejet, zato je vse več skrivanja stisk pred okoljem, pogosto tudi v širši družni. Socialna izključevanost in samoizločenost pa družinam, ki se same znajdejo v nepredstavljivih tegobah, po njenih izkušnjah povzroča huda duševna in fizična obolenja. Anita Ogulin vidi, da je težko tudi intelektualcem, ki imajo nepredstavljivo stisko pred komerkoli priznati, da ne zmorejo več, hkrati pa ne odpreti katerakoli vrata in priznati, da ne zmorejo preživeti ne sebe in ne svojih otrok.

Tisti, ki v resnici ne potrebujejo pomoči

“Na srečo je bilo sprejetih nekaj vladnih ukrepov, ki so vsaj za šolajoče se otroke popravili stanje v času krize. Ampak ti ukrepi še zdaleč niso dovolj. Družine še vedno ostajajo brez domov, vrstijo se izvršbe in deložacije s strani javnih ali državnih podjetij,” našteva Ogulinova. “Imam pa občutek, da smo ljudje vendarle bolj solidarni in spoštljivi. Pomembno je, da imamo občutek za pomoč šibkejšemu in upam, da bo ta občutek dosegel tudi odločevalce,” dodaja.

Ogulinova priznava, da se vedno najde kdo, ki skuša pretentati sistem: “Vendar je teh zelo malo v primerjavi s tistimi, ki zares potrebujejo pomoč. Menim, da je s tem povzročena predvsem škoda tistim, ki so zares v stiskah in težko živijo.”

Je pa za učinkovito pomoč ljudem po njenih izkušnjah potrebno ustvariti več stika med strokovnimi delavci in prosilci za pomoč. Njihova praksa, da obiskujejo družine prosilke za večje pomoči, se je izkazala za zelo uspešno.

“Hkrati pa je prav povedati, da so nam izkušnje pokazale izjemno potrebo po celostni podpori in pomoči, ki jo v ZPM Ljubljana Moste Polje, skozi projekt Volja vselej najde pot prejmejo družine takoj in na enem mestu,” pravi. Celostna podpora in pomoč pomeni finančno, materialno, pravno, učno, psihosocialno podporo in pomoč. Pomeni vključevanje družine v dodatna funkcionalna usposabljanja, recimo finančno opismenjevanje, gospodinjstvo in vrsto drugih, ki za starše in naše uporabnike predstavljajo opolnomočenje in čustveno oporo na poti reševanja stiske.

Zakaj je toliko družin v dolgovih

“Po naših izkušnjah dolgovi nastanejo predvsem ob izrednih dogodkih ali okoliščinah, kot je smrt ali nesreča v družini, nenadna izguba zaposlitve ali kot posledica naravnih nesreč,” pravijo na ZPM. Takrat se namreč ljudje znajdejo v hudih stiskah in ne zmorejo poravnati tekočih obveznosti. Opažajo tudi, da je na strani upnikov zelo malo razumevanja za takšne situacije, zaradi česar se stiske še zaostrijo in dolgovi narastejo.

“Na prvo mesto postaviti človeka”

Pri ZPM Ljubljana Moste Polje si skozi različne vseslovenske projekte, kot so Botrstvo v Sloveniji, Volja vselej najde pot in Dobro sem še vedno prizadevajo za opozarjanje na pravice otrok in mladostnikov. Ob tem delujejo kot zaščitnik socialno šibkih družin. “Konkretno si prizadevamo za vladne ukrepe, ki bi socialno šibkim družinam pomagali reševati situacijo in otrokom omogočali enakovredne možnosti za zdravo rast in razvoj,” pravi Ogulinova.

Ne le kot država, tudi kot družba moramo na prvo mesto postaviti človeka. Menim, da je vedno več pozornosti namenjene materialnim dobrinam, vedno manj pa kakovosti življenja ljudi. Zato se trudimo med ljudmi širiti vrednote spoštovanja, solidarnosti in sodelovanja.

Anita Ogulin

V zadnjih letih so sicer na ZPM dosegli, da banke ne posegajo več v denarno socialno pomoč za poplačilo bančnih stroškov, hitrejše izdajanje odločb o pravicah iz javnih sredstev, da ni več mogoča izvršba na otroške dodatke. “V sodelovanju s Petko za nasmeh in Unicefom smo dosegli dvig cenzusa za upravičenost do brezplačnega kosila tudi za otroke iz drugega in tretjega dohodninskega razreda,” pojasnjujejo.

Izjemno veseli pa so bili, ko je Ustavno sodišče odpravilo neustavnost in ponovno uvedlo upravičenost do subvencij za neprofitne najemnine tudi za upravičence v tržnih in najemniških stanovanjih. “Tukaj se naša prizadevanje ne končajo. Ves čas predlagamo spremembe zakonodaje glede na stiske, ki jih opažamo v družbi,” obljubljajo.

anja.scuka@zurnal24.si