“Starostna meja obolelosti za anoreksijo je zaskrbljujoča, saj se niža v obdobje otroštva,” pravi doktorantka zakonske in družinske terapije Aleksandra Rožman iz Svetovalnice za motnje hranjenja Introspekta. Opozarja, da se v svetovalnici srečujejo s primeri že zelo mladih otrok, ki razvijejo kronično obliko anoreksije. "Stari so tudi manj kot deset let, kar zahteva urgentno posredovanje,” dodaja. 

Opozarja, da ima anoreksija smrtonosne posledice: “Ima eno izmed najvišjih stopenj umrljivosti med vsemi duševnimi motnjami.” Po njenih ocenah število obolelih oseb za anoreksijo ne upada, ravno zato, ker je namerno odrekanje hrane zaradi duševne stiske tako dostopen način omamljanja. “Anoreksija je precej razširjena motnja hranjenja. Manipuliranje telesa z odrekanjem hrane je že od nekdaj dosegljiv način shajanja z osebno stisko,” opisuje.

Opazujte svoje otroke

Staršem svetuje, naj bodo pozorni na otrokove načine in zmožnosti čustvovanja. Prav tako naj bodo pozorni na osebnostne značilnosti otroka, kot so zapiranje vase, čustvena otopelost in pretirana impulzivnost, perfekcionizem, visoka samokritičnost, in na kakršne koli druge znake, ki starša delajo nemirnega in ga opozarjajo, da nekaj ni v redu. “V procesih obravnave otroka z motnjo hranjenja spoznavamo, da so starševski ponavljajoči občutki, ki staršu ne dajo miru, izjemno dragocen vir prepoznavanja otrokove stiske,” pravi Aleksandra Rožman in dodaja, da je v primeru razvijanja problematike motenj hranjenja, odrekanje hrane, ki vodi v hujšanje, že jasen zunanji znak, s katerim otrok kliče starša na pomoč.

“Ker je problematika motenj hranjenja kompleksnega izvora, pogostokrat vpeta v ustaljeno družinsko delovanje, je priporočljivo, da se zaskrbljen starš posvetuje s strokovnjakom,” svetuje. Včasih namreč lahko že na informativnem srečanju prepoznamo, kaj se dogaja z otrokom in kako mu lahko pomagamo, v drugih primerih je potreben daljši proces strokovne pomoči. Dodaja, da je v procesu otrokovega okrevanja starševsko sodelovanje nujno, saj ima osrednjo vlogo. Na vprašanja, ali jo lahko pozdravimo, odgovarja: “Seveda. S strokovno psihološko pomočjo, ki se izvaja v obliki svetovalnih, psihoanalitičnih, psihosocialnih in psihoterapevtskih programov.” Dodaja pa, da je zgodnje prepoznavanje razvoja motnje hranjenja ključnega pomena za proces okrevanja. “Prej kot starš prepozna, da je otrok ujet v stisko, hitreje lahko začnemo z delom, rešimo otroka duševne bolečine in preprečimo nadaljnje škodljive posledice,” pravi.

V Introspekti izvajajo programe individualnega svetovanja za osebe z motnjami hranjenja in posvetovanja za starše obolelih otrok. S predavateljsko dejavnostjo usmerjajo v osveščanje o zgodnjem preprečevanju razvoja motnje hranjenja pri otrocih in o pomenu starševskega preventivnega delovanja.