Čas njihovega prihoda je ključen pri reševanju življenj, o smrti in življenju pa poleg njihove zbranosti odločajo tudi strokovne odločitve. Andrej Fink je na Reševalni postaji Ljubljana zaposlen 33 let.

Kot nam je povedal, je izkusil vse faze tega plemenitega in težkega poklica in marsikaj videl. Dogodek, ki ga ne bo nikoli pozabil je huda prometna nesreča na avtocesti. S kolegom sta bila na nujni vožnji, ko je tik pred njima počilo. Ljudje so skakali skozi okna, potrebovali njuno pomoč, v njunem rešilcu pa bolnica s srčnim zastojem. Tudi zaradi tega dogodka se je odločil nekoliko bolj posvetiti sistemeskemu reševanju množičnih nesreč in balonarska nesreča v Ljubljani je bila zagotovo velik izziv. Diplomirani zdravstveni delavec, ki je podiplomski študij menangmenta opravil v ZDA pravi, da so mu vsa ta znanja pomagala pri tem, kaj počne zdaj. S kolegi si je ogledal različne sisteme iz katerih so poskušali izbrati najboljše, je dodal vodja skupine za vzpostavitev Dispečerske službe v zdravstvu in vodja Reševalne postaje UKC Ljubljana Andrej Fink. 

Zdravstvo Prvič v zgodovini enotna vstopna točko nujne medicinske pomoči

Ko človeka daleč od bolnišnic in zdravstvenih domov doleti srčni zastoj ali pa se ponesreči, je v dragocenih minutah pred prihodom ekipe nujne pomoči danes prepuščen le znanju ljudi v bližini. Poleg tega ni nujno, da k človeku pride ekipa, ki mu je v tistem trenutku najbližje. Pravite, da bo enotna dispečerska služba bistveno izboljšala pomoč ob nujnih primerih na terenu in bo ta najnovejši sistem začel delovati aprila na območju Ljubljane. Kaj se dogaja?

Foto: Anže Petkovšek Dispečerski center Mi ta sistem že imamo in že delamo po njem, skratka, tehnologija je že v uporabi. S prvim aprilom je začel delovati nov način obravnave, ko smo v celoti prešli na slovenski indeks. Gre za območje, ki ga pokriva reševalna postaja UKC Ljubljana. Sistem torej imamo, ostale reševalne postaje bomo tako počasi vključevali vanj.

In kakšni so odzivi?

Veste, to zadevo je težko konkretno občutiti, občutiš jo, ko potrebuješ pomoč, ko je ogroženo življenje. Imamo pa dober primer nedavnega oživljanja v Šiški.  Na Celovški cesti je dispečer s kličočim ostal na zvezi do prihoda ekipe, kar je prav tako novost. Stari način namreč tega ni predvideval, niti omogočal. 

Kaj se je torej dogajalo v Šiški?

Foto: Anže Petkovšek Dispečerski center Takoj ob klicu smo zaznali zahtevo po oživljanju, stekla je aktivacija mobilne enote nujne medicinske pomoči. Ker se je vedelo, kje je defibrilator, je eden od prisotnih stekel ponj. Z masažo srca je kličoči očividec začel takoj. Tukaj so pomembne minute, ki smo jih lahko sedaj natančno zabeležili. 1,33 je trajalo, da je bil naš avtomobil na cesti, od dviga telefona je bil prvi stisk narejen po 2,4 minute. Navodila je dispečer začel dajati štiri sekunde pozneje. Defibrilator je bil uporabljen šest minut in sedem sekund po dvigu telefonske slušalke. Vozilo je bilo na kraju dogodka po devetih minutah in 27 sekundah. Šest minut je torej trajalo, da je bila izvedena prva defibrilacija, s tem, da smo imeli majhen zaplet zaradi namestitve in aktivacije aparata. Ti podatki so za nas zelo pomembni, saj jih analiziramo in ugotovimo, kjer se je zgodila morebitna napaka, ki bi jo bilo  v prihodnje mogočes premeniti. Po devetih minutah in 27 sekundah je bil naš avtomobil pri bolniku, kar je zelo kratko. 55 minut po sprejemu klica je bil ta bolnik že v kliničnem centru.

Da, vendar je bil defibrilator blizu...

Seveda, to je prvi scenarij, mi jih imamo pripravljenih več. Tukaj je bil defibrilator oddaljen manj kot deset minut. Seveda se tak scenarij najlažje odvije v urbanem okolju, več kot deset minut oddaljenosti od defibrilatorja namreč ne pride več v poštev. 

Zato  je scenarijev več. Drugi se dogaja izven mesta, kjer vemo, da je treba defibrilator v vsakem primeru poiskati. Če vemo, da bo ekipa potrebovala 20 minut do prihoda, če je do aparata deset minut, je to smiselno. Ne smemo vreči puške v koruzo, tudi, če nam nekateri pogoji ne gredo najbolj na roko. 

Tretji scenarij so posredovalci nekje v bližini, ki imajo defibrilator več čas pri sebi. V Ljubljani so to mestni redarji, v BTC- ju so to na primer gasilci. Ponekod na vaseh so to prav tako gasilci. Spomnim se primera iz Polhovega Gradca, dogajalo se je nedavno, ko smo že prešli na novi sistem. Šlo je namreč za to, da je gospa poklicala, ker se je pacient pred njo zgrudil na tla, vendar v kleti ni bilo signala za mobilni telefon. To pomeni, da je morala v prvo nadstropje hiše in ni mogla biti zraven pacienta, tako da nismo mogli preko telefona preverjati stanje pacienta. Kljub temu so se začele zadeve hitro odvijati. Naši so odreagirali po protokolu za "nezavest -  ne diha", napoteni so bili prvi posredovalci, in ko smo mi dajali navodila, so bili prvi posredovalci že na kraju. K sreči ni šlo za srčni zastoj, temveč za epileptični napad 

"Če vemo, da bo ekipa potrebovala 20 minut do prihoda, če je do defibrilatorja deset minut, je to smiselno. Ne smemo vreči puške v koruzo, tudi, če nam nekateri pogoji ne gredo najbolj na roko."

Naslednji scenarij je nenujno reševalni vozilo, ki ima po pravilniku iz leta 2009 na razpolago vso opremo za vključevanje v sistem NNP. Gre za vozila, ki se vsak dan prevažajo naokrog s pacienti, opravljajo tudi različne prevoze na raziskave. Po starem sistemu ne vemo, kje se to vozilo natanko nahaja, po novem bomo to lokacijo poznali in v primeru primernosti situacije - da so najbližji in najhitrejši, da stanje pacienta, če ga imajo slučajno v avtu, to dopušča - priskočijo na pomoč. Saj veste, v kakšnem stanju pacienta ne bi bilo ravno priporočljivo, da se ustavijo za deset minut in pomagajo drugegemu.

Ves čas omenjate indeks?

Nekateri naši dispečerji v Ljubljani ga že uporabljajo, za kar moraš biti usposobljen. Če ga boste pogledali, ministrstvo za zdravje ga je sicer za javnost objavilo v delovni obliki, boste videli, da ni tako enostavno. Za pravilno uporabo so potrebni primerni tečaji, z dovoljenjem za uporabo, nekakšno licenco, torej. 

Klic v sili Dispečer prek telefona: Reševanje dojenčka ali nekoga, ki se duši

Ti usposobljeni ljudje nam bodo torej po tem Slovenskem indeksu za nujno medicinsko pomoč pomagali preko telefona. Se ni nekaj podobnega dogajalo že zdaj?

Nekje da, nekje ni. Dejstvo je, da v Sloveniji nimamo nekega enotnega sistema. Pomoč je treba namreč dajati vsem in to na enak način. Pomembna je torej enaka, sistematizirana obravnava, katerih podlaga so strokovne smernice v ozadju. Gre torej za predpise in eno od takih vodil je tudi uporaba odločitvenih  modelov, gre za enoten odziv na enak način. Če povežemo med seboj tri entitete; dispečerski center, defiblirator in očividec, potem dosežemo zelo visoko preživetje.

Poglejva primer, moj sosed v terasastih blokih v Kosezah v Ljubljani doživi infarkt in pokličem 112...

Foto: Anže Petkovšek Dispečerski center Da, in oni vas bodo zelo hitro prevezali na našo dispečersko službo zdravstva, kjer bomo imeli podatke. Kar je pomembno, vse te podatke bo imel dispečer na zaslonu - najprej, kje je najbližji defibrilator. Seveda je treba vedeti, da je tukaj še kako pomembna razdalja. Če je ta defibrilator oddaljen več kot sto metrov od vas, informacija ne pomaga kaj dosti in pomeni izgubo časa. Cilj je hitra defibrilicaja, to je od štiri do pet minut od našega dviga telefonske številke. To je naš cilj... Zato je zelo pomembno, da vemo, kje ta defibrilator stoji.

In če je dokaj blizu? 

Vprašali vas bomo, če veste, kje je. Če ne, vam bomo povedali in predlagali, da nekoga pošljete tja - če je seveda poleg vas še kakšen očividec. Vam bomo rekli, da dajte telefon na tla in na zvočnik in začnete z oživljanjem. Po naših navodilih na drugi strani boste začeli s stiski prsnega koša. Dobili boste natančna navodila, ki jih ima dispečer pred seboj, v indeksu, kjer je vse natančno opisano. Algoritmi, kako oživljamo odraslega, kako otroka... Ko pride druga oseba z defibrilatorjem, bolnika priklopite.

In če ga ne znamo?

Foto: Saša Despot defibrilator Spomnim se primera, ko tega aparata niso znali uporabiti, zato smo zaradi tega izgubili skoraj dve minuti. Vse so naredili, samo na en gumb niso stisnili. Tega nismo znali razrešiti, vendar se je kljub temu srečno končalo.

Ostala sva pri defibrilaciji...

Skratka, ostala sva pri defibrilaciji, ki jo izvajava. Zraven dispečerja, ki vas sprejme po telefonu, je še človek, ki dela v enoti za koordinacijo in nadzor. Dispečer, ta, ki vas je sprejel, bo namreč v tem času aktiviral sistem. Če bo na primer spoznal, da gre za srčni infarkt - kar pomeni rdeči alarm - bo sprožil gumb za aktivacijo, za kar je zadožena enota za koordinacijo in nadzor. Ti ljudje natanko vedo, kjer so v tistem trenutku ekipe za prvo pomoč. V programu se mu bo pojavila tabelica z najbližjimi prvimi posredovalci; lahko so to nenujna vozila, enota NNP, motor, skratka, kaj bo takrat najbližje. 

Govorili ste tudi izrednih dogodkih in pomembnih novostih, ki ji prinaša ta sistem...

Foto: Anže Petkovšek Dispečerski center Ena izmed nalog dispečerske službe bo v tem, da se bo v primeru posebnih dogodkov, kot je bila balonarska nesreča, formiralo telo - Regijska koordinacijska skupina zdravstva. To danes sicer obstaja, vendar ne s tem imenom. Izvaja se v skladu s smernicami za delovanje NMP v primeru množičnih nesreč iz leta 2013. V glavni sprejemni bolnici, kjer se formira ta reševalna skupina, zdaj izvajajo del teh nalog. Na tlorisu lahko vidite posebni prostor, ki bo namenjen prav temu, torej kriznemu vodenju in simulaciji. Ko pride do posebnega dogodka, se iz operative takoj napoti zdravnika konzultanta in dva dispečerja in oni so tisti. ki obvladujejo ta dogodek. Ostali v centru pa obvladujeo redno delo še naprej. Ko bo ta služba dokončno vzpostavljena, bomo lahko sočasno vodili štiri izredne dogodke in to je tudi naš cilj.

Zakaj tak sistem šele sedaj?

Začetki dispečarske službe imajo pri nas dolgo brado. Spomnim se leta 1995 in nastanka prve projektne naloge sistema nujne medicinske pomoči v naši državi, katere poglavje je bila tudi vzpostavitev dispečerske službe zdravstva. Finančna shema, pri kateri so sodelovali trije strokovnjaki iz tujine, skratka izračuni, koliko bi to državo stalo, je pokazala, da ni dovolj denarja za to. Vedelo se je, koliko ga je na razpolago, zato se je odločalo med dvema sistemoma; vzpostavitvijo ekip na terenu ali dispečerska služba. Prevagal je prvi, od takrat naprej pa ni bilo primernih okoliščin za vzpostavitev dispečerske službe, kar je mogoče celo bolje. Za novosti, ki jih prinašamo zdaj, ko so pred nami velike spremembe, za takšne stvari je treba dozoreti in to velja za vse nas. V zadnjih letih je tudi dispečerska služba dobila vsestransko podporo, ugotovilo se je, da to potrebujemo. Seveda se ne bo zgodilo kar naenkrat, tudi zato, ker gre za veliko novost v našem sistemu...

Omenjali ste tudi novo telefonsko številko 1994?

Gre za enotno telefonsko števlko za naročanje zdravniških prevozov. Eno je namreč sistem za naročanje v sili, enotna evropska številka 112, ker se popolnoma nič ne bo spremenilo, za naročanje nenujnih prevozov pa veste, da imamo celo vrsto sistemov in številk. Ponekod kličejo tudi na 112, kar ni prav. 1994 bo aktivna prihodnje leto, zato smo že pridobili soglasja. 

Kaj se dogaja z Mariborom?

Maribor se opremlja, gradbeno obrtniška dela so končana, trenutno nameščajo informacijsko tehnologijo. Zaposlili smo določene kadre, ki so v različnih fazah usposabljanja .Nekateri, ki bodo delali v Mariboru, so na primer trenutno pri nas v Ljubljani. Sicer je Maribor regijsko večji center kot ljubljanski. Dobili smo namreč velik objekt povšine 850 kvadratnih metrov - Ljubljana jih ima le 450. Zaradi tega bodo vsa usposabljanja in izobraževanja naših ljudi potekala v štajerski prestolnici. 

Koliko ljudi bo zaradi tega dobilo delo?

Z dokončno postavitvijo službe, že dve leti, nas bo vseh skupaj 146. Gre za večinoma zdravstvene delavce, to pomeni 92 diplomiranih medicinskih sester ali  bratov, ki jih je sicer težko dobiti, zato trenutno malo zamujamo. Zadnji razpis za Ljubljano, kjer smo razpisali tri prosta mesta, ni bil uspešen. Prijavili so se štirje vendar nihče od njih ni ustrezal. Vedeti morate, da gre za vnaprej postavljene in zelo specifične kriterije za pridobitev tega dela. Iščemo prav določeno skupino ljudi, primerne za to delo. To delovno mesto ni primerno za nekoga, ki je iztrošen, pa s tem ne mislim, star. V NNP- ju je lahko že zelo mlad človek zelo iztrošen. Pri tem delu moraš biti več čas koncentriran, pomembna je namreč odzivnost.

Kakšni so turnusi?

Imamo tudi 12 urne turnuse, seveda z odmori in rotacijami. Po težkem primeru, kot je na primer bil ta v Šišku, dispečerju priprada počitek v tihi sobi, kjer imajo tudi mižnost razbremenilnega pogovora z zaupnikov, da se lahko potem vrne nazaj na delo. 

Kdaj se boste selili...

Vidite tloris za izvedbo ljubljanskega dispečerkega centra in novih prostorov za reševalno postajo. Javni razpis se že tretjič ponavlja, glede na problematiko javnega naročanja, torej ne moremo nič. Po prvotnih načrtih bi se morali seliti lani. Pred nami je tretja ponovitev razpisa, če bo uspešen, je izvedljivo, da se selimo koncem letošnjega leta. Če še pade ta razpis, se nam podre celotna časovnica dispečerkse službe. Sicer so ti prostori v prvi kleti prometnega terminala UKC-ja. Stene že stojijo, kletna etaža je namenjena temu. Ni pa to edina težava zaradi zamude. Tudi za nadgradnjo enotnega radijskega digitalnega omrežja so zunaj razpisi. Dva sta uspela, tretji se ponavlja. Ta radijski sistem je namenjen temu, da bomo lahko komunicirali z vsemi vključenimi v dispečersko službo. To je osnovno izhodišče. saj potrebujemo enoten sistem radijskih zvez. Mobilni telefoni namreč niso zanesljivi, zato potrebujemo takšen poseben sistem, ki omogoča komunikacijo tako z Mursko Soboto kot s Koprom. Tega danes ni, repetitorji stojijo, nova tehnologija je pripravljena, zdaj jo je treba samo še povezati.

V" NMP- ju je lahko že zelo mlad človek zelo iztrošen. Pri tem delu moraš biti več čas koncentriran, pomembna je namreč odzivnost."

Glede na to, da ste se lotili tako velikega projekta, predvidevam, da imate veliko izkušenj. Dobro, 30 let dela na tem področju.  Vendar, kje ste se izobraževali? Kje ste pridobili vsa ta dodatna znanja?

Kar se terenskega dela tiče, sem se izbobraževal v ZDA. Že leta 1993 sem obiskoval šolo za ameriške reševalce. 

Kako to?

V okviru posebnega projekta. Naša mlada država se je namreč takrat odločala o sistemu reševanja; za anglo -ameriški ali franko- germanski. Razlika je v tem, da slednji pozna zdravnika na terenu, kar za emeriškega ne velja. V okviru tega projekta so me izbrali za šolanje in ta znanje in izkušnje, sem kasneje prinesel v Slovenijo. 

Bili ste tudi na terenu, doma, v Sloveniji. Koliko časa?

Na reševalni postaji Ljubljana sem zaposlen 33 let, kjer sem izkusil vse faze... Vmes sem končal Fakuteto za zdravstvo, poleg tega sem še diplomirani informatik. Podiplomski študij sem opravil v ZDA s področja manangmenta. Vsa ta znanja so mi pomagala pri tem, kaj počnem zdaj. Vso to znanje in izkušnje iz tujine prenašamo v slovenski prostor. Seveda ne vsega iz ZDA, v zadnjih desetih letih smo si namreč ogledali različne sisteme iz katerih smo poskušali pobirati najboljše.

Kateri sistem reševanja vas najbolj navdušil, če se lahko tako izrazim?

Avstrijski sistem je zelo zgledno urejen, njihove centre smo si vzeli kot referenčne. Z vidika celote pa še vedno kanadski sistem. 

Zakaj?

Ker se zdravstvenega sistemaa tiče, je kanadski zelo podoben našemu. Gre za sistem financiranja, ki je v popolnem nasprotju z ZDA. Sicer so zelo napredni, veliko delajo na dokazih, na bazah evidenc, vložijo veliko denarja. Niso razdrobljen kot mi, njihova organizacija je bolj centralizirana. Morate vedeti, da smo pri nas zelo razdrobljeni, kar pomeni tudi dražjo nabavo opreme, ki pri ni poenotena. 

Glede na to, da ste terenski človek. Ga kaj pogrešate?

Seveda. nazadnje sem bil na terenu leta 2008, kot član helikopterske enote. Po tem sem prenehal s terenom, saj sem odprl veliko projektov, pojavile pa so se tudi težave s križem, torej zdravstvene težave, ki so posledica vsega tega dela.

Natežji dogodek v zgodovini ljubljanskih reševalcev. Je bila to balonarska nesreča ?

Kar se števila  težko ponesrečenih tiče, je bila to zagotovo najtežja situacija v zadnjih tridesetih letih, kamor pač seže moj spomin. Čeprav smo imeli še kar nekaj dogodkov, ki so bili posebej zahtevni.

Sam ne bom pozabil leta 1989, prometne nesreče na avtocesti iz Ivančne Gorice proti Ljubljani, s pacientko, ki je imela srčni infarkt in je bila kot takšna ogrožena. Bila sva na nujni vožnji v UKC Ljubljana in nesreča se je zgodila dve minuti pred nama. Kar naenkrat sva pred seboj videla bliskanje in utripanje, nesreča je bila množična, sopotniki so razbijali stekla, potniki so skozi stekla oken avtobusa in skakali ven. To je res huda osebna izkušnja. 

Kaj sta naredila, saj nista mogla naprej?

Da, kaj storiti? Ostati je bilo treba tam, ukrepati na množični nesreči, izvajati prve postopke, preden so prišli kolegi. To je takšna osebna izkušnja, ki mi je ostala v spominu. Verjetno sem zaradi tega dogodka začel razmišlajiti, da bi se začel ukvarjati s področjem množičnih nesreč, ki bi se jih lotili bolj sistematično. Dogodek se me je namreč zelo dotaknil.  Že tedaj sem razmišljal, da bi s kolegi vzpostavili sistem, ki je pripeljal do te točke, če hočete, do balonarske nesreče. To je bila množična nesreča pri kateri smo bili sto odstotno uspešni. 

Po kakšnih kriterijih?

Foto: Boštjan Tacol Balonarska nesreča na Igu Zakaj? Pri množičnih nesrečah se skoraj vedno pojavilo smrti pacientov, ki jih po vseh pravilih ne bi smelo biti. Pri množičnih nesrečah je namreč vedno premalo ekip, množične nesreče vedno presegajo razpoložljive vire, kar pomeni premalo osebja, zdravil, premalo opreme. Pri množičnih nesrečah so običajno ponesrečeni razpršeni ne zelo velikem območju - na bolanarski na Igu so bili razprešeni na enem kilometru. Zaradi vseh teh karakteristik ga najdeš prepozno, če ga pravočasno, pa nimaš primerne opreme, da bi ga ohranil pri življenju. Lahko tudi prepozno pride v bolnišnico, ali  pa ga prepelješ v bolnišnico, ki je prenatrpana. Zaradi teh na videz banalnih stvari obstaja tveganje, zato jih tudi imenujemo množične nesreče. Pomembna je torej dobra organizacija, ukrepanje, ki rešuje življenja.

Sami ste torej koordinirali pri balonarski nesreči, za katero pravite, da ste je dobro obvladali?

Ne sam, bil sem le delček sistema, po katerem smo aktivirali naš načrt, ki ga imamo predvidenega za takšne nesreče in izkazal se je za uspešnega. Vsi za to predvideni postopki so delovali. Žal seveda, ampak umrli so samo tisti, ki so bili tako poškodovani, da jim ni bilo pomoči. Med samo oskrbo, med samim dogodkom, nam ni umrl nihče. Prvih 48 ur v bolnišnici tudi nihče ni umrl, kar je prav tako merilo. Dosegli smo namreč disperzijo pacientov, kar pomeni, da smo poškodovance prepeljali tudi v druge bolnišnice in ne samo v UKC Ljubljana, čeprav smo bili takrat kritizirani in nerazumljeni. To je bilo premišljeno in ciljano, da se ne bi zgodilo ozko grlo v UKC-ju. Za tem sta sicer umrla še dva pacienta, vendar zaradi posledic nesreče. S tega vidika govorimo o uspehu. 

Od kod so takrat prihajali rešilci?

Iz celotne okolice Ljubljane. Mi smo po načrtu aktivirali sosednje enote. Seveda je treba upoštevati tudi redno delo, da je treba poskrbeti tudi za ostale. Če se prav spomnim, smo imeli v času reševanja pri nesreči še 40 drugih dogodkov, kjer so potrebovali reševalce in vse se je dobro izteklo. 

Polna luna, sprememba ure? Zasledila sem podatek iz ZDA, kjer imajo tamkajšnje bolnišnice na prvi delovni dan po tem, ko se čez vikend prestavi ura, veliko več bolnikov na urgenci, torej več intervencij na terenu. Opažate kaj takšnega tudi pri nas? Je res več nesreč?

To zadnje bi verjel, sicer tega nismo natačno spremljali, za takšno spremljanje je potreben tudi večji vzorec. Po podatkih, ki jih imam in je nekoliko anekdotičen, so ugotovili, da so izvajalci tisti, ki jih nosi Luna. Ker pričakujejo, da se bo dogajalo, se to tudi zgodi. 

Res pa je, in to smo dokazali tudi v Sloveniji, velik vpliv ima vreme. Obstaja napovedni informacijski sistem, ki upošteva vremenske podatke za pet let nazaj in na osnovi tega predvidi oziroma napove, kje se bodo v naslednjem mesecu pojavljale intervencije. Sistem vam predlaga razpored ekip in na koncu se lahko še izmeriš, kako uspešen si bil. Tisto, kar sem jaz videl lansko leto novembra, se 85 -odstotno ujemalo. 

Nekaj torej je na vremenu...

Seveda, pa različni dogodki in infrastruktura se temi črnimi točkami. Kar se napovedovanja tiče, so me zelo navdušili v Kanadi. Opazujem sistem, ko se jim na terenu kar naenkrat pojavi neka rdeča lisa, dispečerji pa so kar naenkrat postali zelo nemirni. Po vprašanju, kaj pa je, so mi dejali, da je to opozorilo o nesreči, ki se bo zgodila natanko na tem mestu. Bil sem presenečen, vendar so mi pojasnili, da je na tem območju po dolgem času začelo deževati. In res, začelo je deževati, služba pa je odreagirala takoj in na to območje preventivno prelocirala ekipo reševalcev. Ko se je nesreča zgodila, je bila ekipa že skoraj tam. 

Ampak neka predvidevanja, podatki o tem, kdaj bo najhuje, vendarle obstajajo tudi pri nas...

V Ljubljani to že delamo in to bomo sedaj samo še razširili. Od leta 2004 obstajajo analize intervencijskih ponovitev.  Za vsak dan in vsako uro v dnevu in v tednu imamo podatek. Delamo analize za 20 tednov nazaj in se temu prilagajamo. V bistvu sledimo krivulji po kateri kateri vemo, koliko ekip potrebujemo.

Foto: Anže Petkovšek Dispečerski center In kdaj je največ dela?

Odvisno od tega, za kakšne primer gre. Če govorimo o nujni medicinski pomoči, je najbolj obremenje petek, nočne ure seveda. Zaradi tega smo za te dneve, tudi za soboto zvečer, že pred leti okrepili izmene. Sicer pa je odvisno od tega, kako delujeta bolnik in sama bolnišnica, kdaj naročajo paciente, kdaj jih odpuščajo. Odstopanja se pojavljajo, ko se bolnišnice pripravljajo na počitnice, na dopuste, ko se bolnišnice praznijo in potem po prazniki pacienti prihajajo nazaj. Če to delaš iz ene majhne lokalne enote, kjer imaš samo eno ekipo, teh nihanj ne zaznaš, gledano s sistemskega vidika, kar si želimo po novem, ko bo enoten ves sistem, verjamemo, da bomo uspeli bolje obvladati te konice.  

Imate v svojih statistikah in podatkih zbrane tudi kakšne nenavadne oziroma "čudne" klice?

Zbiramo jih ne, imamo pa jih v glavah. Saj veste, grožnje, pa lažni klici. Imamo na primer človeka, ki ves čas kliče. 

Kaj storite s takšnim človekom?

Gre za pričakovan klic, glede na število klicev, je namreč mogoče predvideti. Sicer ga je treba jemati resno, čeprav si, ko znova zagledaš številko rečeš: "Pa ne, da je spet ta." Vendar, po tisočih klicih se lahko izkaže, da je lahko prvi naslednji usoden. Zato ga je v vsakem primeru treba poslušati. Zaradi tega so ti klici nevarni, v narekovanju

In kaj naredite?

Nič, obstaja postopek, da mu kolikor je mogoče in v skladu z indeksom prisluhnemo, ga povprašamo, kaj potrebuje in potem na ustrezen način, s komunikacijo pogovor zaključimo, saj je treba sprostiti linijo. 

Kaj pa grožnje?

V primeru kakršne koli grožnje in lažnega klica takoj pokličemo policijo, tukaj gre za ničelno toleranco. Na srečo tega nimamo veliko. Moram priznati, da smo glede tega zaznali veliko spremembo, saj se ljudje nekako zavedajo, da obstajajo sistemi za izsleditev kličečega, kazni pa niso tako majhne. Primer lažnega klica se je zgodil na prvi april, ko so otroci kričali, da v bloku gori. Starejši gospod je to slišal, poklical na 112 in s tem aktiviral ves sistem, v resnici pa požara sploh ni bilo. Bila je le šala.

vanda.levstik@zurnal24.si

Foto: Anže Petkovšek Dispečerski center