O pomenu spanca pri otrocih in mladostnikih smo se pogovarjali z dr. Barbaro Gnidovec Stražišar, dr.med., ki se že več kot 20 let ukvarja s proučevanjem spanja in motenj spanja, je predstojnica Otroškega oddelka v Splošni bolnišnici Celje in ustanoviteljica ter vodja edinega slovenskega terciarnega Centra za motnje spanja otrok in mladostnikov.

Med drugim poudarja, da so redna higiena spanca in dovolj dolg ter kvaliteten spanec ključnega pomena za zdrav razvoj otroka in da izgubljenih noči ne moremo nadomestiti. Naši možgani namreč nimajo kapacitete, da bi si nabrali spanje. Vsakodnevni dober spanec je po njenih besedah pomemben za vse procese, ki se dogajajo, predvsem recimo za spomin, za izločanje različnih hormonov, zaradi stalne regulacije ...

Problem, ki se najbrž pojavlja pri večini staršev, je, da otroci zvečer nočejo v posteljo, zjutraj pa težko vstanejo. Kaj glede tega svetujete staršem?
Težave z jutranjim vstajanjem imajo običajno večji otroci, predvsem najstniki. Majhni otroci, ki nimajo motenj spanja,  brez težav zgodaj vstajajo. Zelo pomembno je, da pri otroku že od malega vzpostavimo neko rutino. Se pravi nek redosled: od večerje, aktivnosti po večerji, priprave na umivanje, tuširanje do priprave na spanje. Temu rečemo ritual pred spanjem. Pri tem sta pomembni stalnost in pravilna časovna umeščenost.

Pri dojenčku lahko ta čas nekoliko prilagajamo. Morda nam bolj ustreza, da se zvečer več družimo, pa gre malce kasneje spati, tako tudi zjutraj posledično dlje spi. Ali pa to obrnemo na bolj zgodnjo uro. Ko se začne neka aktivnost, kot naprimer vključenost v vrtec, predvsem pa šolsko obdobje, pa je pomembno, da te ure ustrezno prilagodimo.

Ko je problem večerno uspavanje – spet govoriva o otroku, ki čez dan ne počiva več – je zelo pomembno, da se izogibamo spanju in počivanju čez dan. Tu je pomembna higiena spanja v času večernega uspavanja. Ko govorimo o večjih otrocih, šolarjih, naj ti odložijo elektronske naprave z zasloni vsaj uro pred spanjem. Osvetlitev v prostoru, kjer se otrok zadržuje, naj bo zmerna, da ustvarimo pogoje tudi za našo notranjo biološko uro. Da se odprejo vrata v spanje, se pravi, da se začne izločati hormon spanja, melatonin.

Kaj pa, ko pošljemo otroke v posteljo in ne morejo zaspati. Tako ležijo v postelji tudi uro in več … Kaj predlagate tem staršem?
Pomembno je predvsem to, kako je z jutranjim vstajanjem. Če otrok zjutraj težko vstane, je potem seveda treba vztrajati pri tem, da zgodaj zaspi. Merilo, kakšna je individualna potreba po spanju, je, ali moramo zjutraj otroka zbujati ali ne. Seveda pri tem otroku ne puščamo nekega nadomeščanja spanja čez dan.

Pri stalni uri bujenja vztrajamo tudi med vikendom. Velikokrat se med vikendi zgodi zamik faze spanja, t.i. socialni jet lag. Ko se pojavijo težave, se moramo še bolj dosledno držati principov dobre higiene spanja, se pravi, da vzdržujemo stalno uro uspavanja ne glede na dan v tednu.

Če otrok ne more zaspati v 20, 30 minutah, potem svetujemo, da zapusti posteljo in izvaja neko mirno aktivnost v ne preveč osvetljenem prostoru. Nato naj ponovno poskuša zaspati, ko bo čutil zaspanost. V tem primeru mora biti ura jutranjega vstajanja stalna, ne glede na to, kdaj je otrok zaspal. To pa zato, da ga utirimo. Če pri otroku dopuščamo nadomestno spanje, nimamo nekega pravega ritma. Če bo zjutraj za vikend dlje časa spal, bo potem tudi večerno uspavanje težavnejše ob zgodnejši uri.

Kdaj gremo spat, nam narekujeta dva procesa, ki uravnavata naše spanje. Prvi je vezan na to, kako je nastavljena naša biološka ura. Zvečer, ko se začne mračiti, se nam začne izločati hormon spanja, telesna temperatura začne nekoliko padati, stresni hormon se zniža in takrat smo pripravljeni na spanje. Umestitev te ure je odvisna od tega, ali smo bolj jutranji tip ali pa bolj pozni kronotip. To je neka individualna danost, s katero se rodimo. Potem so tu še razvojne posebnosti. V puberteti se ura nekoliko premakne na kasnejši čas. Najstniki skoraj vsi postanejo sove, obratno pa starostniki po 65. letu postanejo škrjanci.

Foto: Anže Petkovšek Barbara Gnidovec Stražišar Drugi proces, ki je ravno tako zelo pomemben, je tako imenovani homeostatski proces oziroma spalni pritisk oziroma dolg spanja, ki ga pa začnemo nabirati v trenutku, ko zjutraj vstanemo. V kolikor gremo na primer čez dan spat in sprostimo samo del tega pritiska, potem stopnja zaspanosti zvečer, ko je biološka ura pripravljena, ni zadostna, da bi nam omogočala spanje. In spet je tukaj problem pri najstnikih. Ne samo, da je njihova biološka ura premaknjena na kasnejši čas, tudi nabiranje spalnega pritiska je počasnejše. Pri njih je zlasti pomembno, da se res izogibajo dnevnemu spanju, ker imajo že brez tega zvečer težave z zgodnejšim uspavanjem.

Med pripravami na intervju sem prebrala vašo izjavo, da je za najstnike jutranje vstajanje ob sedmi uri enako kot za odraslega ob četrti uri. Kaj ste mislili s tem?
Da, res je. Približno dve uri gresta na račun zamika faze spanja. Nadir našega cirkadianega ritma, ko imamo najnižjo telesno temperaturo, je pri odraslih okoli štire ure zjutraj, pri najstnikih pa pravzaprav šele okoli šeste ure zjutraj. Biološka ura je premaknjena za približno dve uri, dodatno uro pa pridelamo s počasnejšim nabiranjem spalnega pritiska pri najstnikih.

Navedli ste tudi, da so v Ameriki srednje šole zamaknile uro začetka pouka. Kaj vi menite o tem?
Šola je pri nas velik problem. Sploh v krajih zunaj Ljubljane se večina srednjih šol in gimnazij pričenja s tako imenovano preduro, in to kar petkrat na teden. Kar za vozače pomeni, da če morajo priti k pouku ob 7. oziroma 7.10, vstajajo okoli 5. ure. To je krepko pred njihovim temperaturnim minimumom. In to je velik problem, saj so posledično seveda kronično neprespani. Če računamo, da potrebujejo v tem starostnem obdobju minimalno osem ur spanja, pa bi bilo bolj primerno devet ur, in če morajo vstajati ob 5. uri, je pri tej starosti nemogoče zaspati ob 8. ali 9. uri zvečer. Zaradi značilnosti biološke ure.

Kaj bi vi potem predlagali? Da bi bilo tudi v Sloveniji dobro zamakniti urnik, ali pa vsaj ukiniti predure?
Ja. Uradno se v Sloveniji pouk začne ob 8. uri. Ampak že ob pogledu na osnovnošolski urnik, predvsem v zadnji triadi, imajo otroci več teh predur, večina je izbirnih predmetov. Vsakih nekaj let pride ta problematika na plano in se začnemo o tem pogovarjati, a je problem veliko širši. Problem so namreč tudi vse ostale izvenšolske dejavnosti, v katere so udeleženi otroci. Recimo glasbene šole in podobne dejavnosti, kjer bi vsi najraje začeli že ob 12. uri, če bi bilo možno. Urnik šole ne sovpada niti z delavnikom staršem. Večina zaposlenih ima svoj delavnik bodisi od 7. do 15. ure, v osrednjeslovenski regiji pa je delavnik večinoma od 8-9. do 16.-17. ure. Medtem ko so otroci prosti že ob enih, dveh popoldan. Na račun tega, da se jim pouk začne zelo zgodaj.

Potem je tukaj tudi velik problem transporta. Ta je pogosto vezan na transport zaposlenih, delavcev. Ne samo, da se najstnikom začenja pouk ob 7.10, ampak pridejo pogosto v šolo še celo pol ure prej, ker so vezani na javni prevoz. Ali pa se vozijo s starši, ki začenjajo službo pred začetkom pouka.

Kako se je premik ure izšel v Ameriki, ko se je pouk zamaknil za eno uro?
Izid je res dober. Pri njih so bile predvsem velik pereč problem prometne nesreče. Tam večina najstnikov vozi že pri 16. letih, in ko so se vozili v šolo, se je zgodilo nemalo prometnih nesreč. In pri njih se je s tega vidika premik ure zelo obnesel. Ni pa v vseh zveznih državah tako, zato v okviru mednarodnega združenja za otroško spanje (IPSA-International Pediatric Sleep Association), v katerem sem članica upravnega odbora, pripravljamo pobudo za spremembo ure pričetka šolskega pouka za mladostnike po celem svetu. 

Poudarila bi, da ni pomemben samo začetek šolskega pouka, pomembna je tudi umestitev testov. Zelo neprimerno je recimo, da pišejo preizkus znanja ob 7. uri zjutraj. Tudi tu bi morali upoštevati biološke danosti najstniškega obdobja in takšne aktivnosti umestiti v za njihovo cirkadiano uro primernejši čas.

Kako zjutraj otroku olajšati vstajanje?
Predvsem  s pravočasnim uspavanjem zvečer, se pravi vsa ta higiena spanja, priprava z ritualom pred spanjem, z mislijo na osvetlitev in starosti primerno uro uspavanja. Če otrok nima nekih težav z uspavanjem, obenem pa ga moramo zjutraj buditi in je kasneje čez dan utrujen in zaspan,  potem enostavno začnemo uro večernega uspavanja premikati na nekoliko zgodnejši čas.

Če je otrok navajen, da zaspi npr. ob 22. uri in zjutraj ob 7. težko vstane, mu cel ritual uspavanja premaknemo za 15 minut prej, torej na zgodnejši čas. Tako postopno dosežemo uspavanje 15 do 22. ure. To naredimo v postopnih korakih,  npr. na 5 do 7 dni. Ko se spet navadi na to uro in če spanj aše vedno ni dovolj, premaknemo to uro še za 15 minut na zgodnejši čas in tako, dokler ne dosežemo tega, da otrok zjutraj vstane brez večjih težav ali pa celo spontano. Zelo pomembno je, da nato tudi med vikendom vzdržujemo enak ritem. Velikokrat se namreč pri mlajših zgodi, da jim za vikend dovolimo iti kasneje v posteljo, zjutraj dlje spijo in po dveh dneh takšnega režima v nedeljo zvečer posledično težje zaspijo.

Ali lahko spanec nadomestimo, če za vikend več spimo?
Ne. Študije so pokazale, da je pri odvzemanju spanja, nadomestno spanje, ki sledi neprespani noči, krajše in strukturno drugačno.

Zakaj ne?
Nezadostnega spanja preko delovnega tedna ne moremo enostavno nadomestiti z več spanja med vikendom. Lahko pa ob premiku faze spanja med vikendom pride do desinhronizacije bioloških ritmov, do t.i. socialnega jet-laga. To je problem pri najstnikih. Med tednom mora recimo vstajati ob 5., 6.uri, za vikend pa to uro podaljša na 10, 11 ali še kasneje. Kar je dejansko enak učinek, kot da bi prepotoval več časovnih pasov. Kot da bi se odpravil vsak vikend od tu do pol poti v Ameriko oz. na vzhodnoameriško obalo, kjer bi bil dva dni in se potem vrnil nazaj.

Če vemo, da lahko naša biološka ura brez večjih sprememb ritma prenese približno pol ure, maksimalno eno uro časovne razlike od enega do drugega dneva, potem potrebuje za šesturno časovno razliko približno dva dni. Če ima ekstremen premik faze, na primer otrok v soboto zjutraj vstane zelo pozno, potem seveda avtomatično sledi poznejše uspavanje v soboto zvečer, zato ker do običajne ure ne nabere dovolj spalnega pritiska.

Cela zgodba se ponovi v nedeljo zjutraj. Potem pride nedeljska noč, ko na eni strani zvečer ne moremo zaspati pravočasno, ker ni spalnega pritiska, biološka ura pa je nastavljena na kasnejši čas, v ponedeljek pa je že treba zgodaj vstati. Tako se zgodi, da je nedeljska noč izrazito kratka, zato najstnik že v začetek delovnega tedna vstopi s primanjkljajem spanja.

Zakaj se spanca ne da nadomestiti? Recimo, da bi cel teden delala in spala samo štiri ure na noč, potem bi za vikend ali pa naslednji teden spala 10, 12 ur in tako s spanjem prišla na nulo. Zakaj to ne gre tako?
Ravno zato, ker naši možgani nimajo kapacitete, da bi »skladiščili« spanje. Ker je spanje vsak dan pomembno za vse procese, ki se dogajajo v možganih in telesu, predvsem recimo za spomin, za izločanje različnih hormonov, zaradi stalne regulacije. Mi smo 24-urna bitja, se pravi smo cirkadiana bitja, ki so aktivna čez dan in spijo ponoči.

Zato to spanje podnevi nikoli ni enako spanju ponoči. To vemo vsi, ki smo v izmenskem delu in imamo nočno delo. Zakaj? Zato ker imamo zaradi naših 24-urnih ritmov čez dan visoko telesno temperaturo, nimamo hormona spanja, višji so nivoji stresnih hormonov. In seveda to dnevno spanje ne more biti enakovredno nočnemu spanju.

Veliko delate tudi na področju raziskav. Ali so opravljene tudi kakšne raziskave glede zdravja otrok in spanja? Kako vpliva pomanjkanje spanca pri otrocih na njihovo zdravje?
To je večno vprašanje, zakaj pravzaprav rabimo spanje. Iz leta v leto vemo več stvari, seveda pa tistega enoznačnega odgovora ni. Iz teh raziskav, tudi posledicah otrok, ki ne spijo dovolj, ali imajo neke pridružene motnje spanja, zaradi katerega njihovo spanje ni kakovostno, se pravzaprav učimo o pomenu spanja.

Vemo, da se v globokem spanju izloča rastni hormon. In ti otroci že pri sami telesni rasti rastejo nezadostno in nezadostno pridobivajo na telesni teži. Potem je tu vpliv na njihovo pomnjenje in posledično akademsko uspešnost. Če si želimo dobro zapomniti neko snov, se učiti, se morajo naši možgani predhodno dobro naspati  ̶  v spanju namreč »izpraznimo« spominske kapacitete. Potem nabiramo izkušnje, čemur mora znova slediti spanje, da predelamo informacije. Tiste stvari, ki niso pomembne, gredo v pozabo, pomembne stvari se pa iz kratkoročnega predelajo v dolgoročni spomin. In tukaj je spanje zelo vpleteno.

Vemo, da so neprespani otroci bolj nagnjeni k poškodbam, k tveganim oblikam vedenja. Spet velja to predvsem za najstnike, ki potem posežejo po različnih substancah, da nekako ohranjajo stopnjo budnosti.

V zadnjem času je vse bolj jasno, da je pomanjkanje spanja oziroma nekakovostno spanje povezano s tako imenovanim metabolnim sindromom, se pravi z debelostjo. Vemo, da imamo epidemijo debelih otrok. Zaradi tega, ker se spremeni izločanje hormonov. Brez dobrega spanca je izločanje hormona sitosti manjše, večje pa je izločanje hormona lakote. To pomeni, da smo neprespani nagnjeni k temu, da vase vnašamo večjo količino hranil in imamo večjo željo po nezdravi hrani z veliko zasičenimi maščobami. Hkrati so raziskave pokazale, da ob enaki količini zaužite hrane neprespani le-to bistveno bolj uskladiščijo in posledično pridobivajo na telesni teži.

In tako je pomanjkanje spanja povezano tudi z vsemi posledicami debelosti. To pa so seveda razvoj sladkorne bolezni tipa 2, povišan krvni tlak, večje tveganje za možganske in srčno-žilne bolezni. Vemo tudi, da so predvsem specifični raki povezani z leta trajajočim nezadostnim spanjem in/ali desinhronizacijo bioloških ritmov. Na Danskem je denimo ženskam, ki so več kot 30 let delale v izmenskem delu, in nimajo nekih drugih dejavnikov tveganja za karcinom dojke, to priznano kot poklicna bolezen. In če to delaš 40 let, je potem to seveda nekaj, kar škodi zdravju.

Foto: Anže Petkovšek Barbara Gnidovec Stražišar

Kaj predlagate za primere, ko se zbujamo ponoči ali pa se zbudimo prezgodaj? Vstati iz postelje in kaj delati ali ležati?
Tisto, kar zapoveduje tudi pravilo dobre higiene spanja, je, da je postelja čimbolj namenjena spanju. Ko naši možgani 'vidijo' posteljo, jo morajo povezati s spanjem. Če se odpravimo v posteljo, ko nismo zaspani, ali pa ko nesemo s sabo neke skrbi in o tem razmišljamo, smo zaskrbljeni, bomo težmo zaspali. Sploh v primeru, če vemo, da imamo težave s spanjem in da naslednji dan zaradi tega ne bomo funkcionirali, to vodi v dodatno anksioznost, ki otežuje uspavanje in spanje samo še poslabšuje.

Zato je pomembno, da je tisti čas, ki ga preživimo v postelji, čimbolj enak času spanja. Kar pomeni, da če imamo težave s spanjem,tudi zjutraj ne poležavamo v postelji. Postelja naj bo namenjena spanju in spolnosti. Ne pa prehranjevanju, ždenju v postelji, gledanju televizije …  

Če se dotakneva še motenj spanca pri otrocih in mladostnikih v Sloveniji. Katere so najpogostejše?
Ocena je, da ima približno ena tretjina otrok enkrat v svojem življenjskem obdobju težave s spanjem. Teh motenj spanja je zelo veliko. Mednarodna klasifikacija natančno opredeljuje več kot 80 različnih motenj spanja, ki jih delimo v 7 glavnih skupin. V vseh starostnih obdobjih, pa naj bo to otrok, mladostnik ali pa starostnik, je najpogostejša nespečnost. Sem sodijo težavno večerno uspavanje, nočna prebujanja ali pa zgodnje jutranje vstajanje z nezmožnostjo daljšega spanja.

Pri otrocih imamo tudi v določenih starostnih obdobjih bolj ali manj specifične motnje spanja. Pri dojenčkih je največkrat problem nespečnost, predvsem vedenjska nespečnost  ̶  na račun neustreznih povezav s spanjem.

Moramo vedeti, da spanje ni en enovit proces, ampak se v spanju izmenjujejo različne faze spanja, tako imenovani ciklusi spanja. Na koncu vsakega ciklusa se prebudimo in gremo v naslednjega.

Pri dojenčkih in malčkih je ta ciklus krajši, njihova noč pa zaradi večje potrebe po spanju daljša, in potem pride do takšnih pogostih fizioloških prebujanj. Če otroci niso usvojili načina nekega samostojnega uspavanja, oziroma nekih pravilnih povezav s spanjem, potem ta fiziološka prebujanja, ki so običajno kratka  ̶  ko se prevalimo z ene strani na drugo in spimo naprej  ̶  postanejo daljša. Tovrstne težave imajo predvsem tisti otroci, ki potrebujejo pomoč pri večernem uspavanju.

Težava se lahko pojavi, ko se srečamo s poskusom večernega zamika faze spanja. Ko je treba še enkrat lulat, pa še enkrat prebrati eno pravljico, pa še vodo piti in tako naprej. Gre torej za pomanjkanja nekih časovnih omejitev za spanje. Ali pa imamo vedenjsko nespečnost zaradu kombinacije obojega, neutreznih povezav s spanjem in pomanjkanjem časovnih omejitev za spanje.

Pri nekoliko večjih otrocih, v času prve triade v šoli, so najpogostejše motnje dihanja v spanju. Tudi te so poleg povečane žrelnice in nebnic lahko znova povezane tudi z debelostjo. Pri otroku, ki recimo spi premalo, to vodi posledično v debelost. Ko je enkrat debelost že prisotna, so takšni otroci bolj nagnjeni tudi k motnji dihanja v spanju. To pa zato, ker imajo več podkožnega maščevja, možno je tudi, da hiperventilirajo v spanju. In znova se znajdemo v začaranem krogu.

Pri najstnikih pa so največkrat prisotne motnje cirkadianega ritma budnosti in spanja. Zaradi nagnjenosti k nekoliko zakasnjeni fazi, ki si jo lahko dodatno zakasnijo čezmerna večerna osvetljenost, socialni jet-lag med vikendi ipd. spijo nezadostno. Pri motnjah cirkadianega ritma budnosti in spanja samo spanje kot tako ni problematično in moteno, je pa problematično toliko, ker je umeščeno v napačen čas znotraj 24 ur in posledično vodi v nezadostno spanje.

Velja omeniti še eno specifiko pri otrocih, ki se pri odraslih redkeje pojavlja. To so tako imenovane parasomnije na račun nepopolnih prebujanj iz globokega spanja. Kažejo se s hojo v spanju, nočnimi strahovi in/ali zbujanji z zmedenostjo. Prvenstveno so bolj prisotne pri šolarjih, ki imajo razvojno večji delež globokega spanja, kot ga imamo kasneje odrasli. Vemo, da se s starostjo delež globokega spanja zmanjšuje, zato tovrstnih težav pri starostniku ne bomo zasledili.

Je pri teh težavah treba obiskati specialista za motnje spanja?
Seveda ne pri vseh. Če je nekdo nespeč, ni treba iti takoj k somologu ali v laboratorij za motnje spanja, da mu posnamejo spanje. Ne. Pri nespečnosti v bistvu indikacije za snemanje spanja pravzaprav ni. Pomembno pa je, da odkrijemo vzrok nespečnosti in ustrezno svetujemo oz. ukrepamo. Pomembno je seveda tudi, da od samega začetka pri otroku pravilno ravnamo, spodbujamo razvoj ciklusov budnosti in spanja in vzpostavimo dobro higieno spanja.

Žal pogosto vidim, da tudi moji kolegi, recimo pediatri, otroški nevrologi, včasih ne znajo prav dobro svetovati. Drugo je neka prepoznava različnih parasomij. To pogosto privede do zdravnika, ker so npr. epizode nočnih strahov, ko se otrok zbudi prestrašen, v resnici pa je odsoten oziroma še vedno spi in se zjutraj tega ne spominja, lahko zelo dramatične za starše in jih prestrašijo. Zaradi tega pridejo k zdravniku.

Predvsem je pomembno, da pridejo k zdravniku tisti, ki imajo simptome čezmerne dnevne zaspanosti. Ni pomembno namreč samo to, kaj se dogaja ponoči, pa koliko otrok spi, pa kdaj se zbudi. Pomembno je tudi, kako funkcionira čez dan. Pri vseh diagnozah motenj spanja moramo prepoznati prisotnost nekih dnevnih simptomov.

Ni dovolj, da se ponoči zbujaš in ne moreš spati, potem pa čez dan normalno funkcioniraš. Potem imaš očitno dovolj spanja. Problem je, ker je včasih mogoče čezmerna dnevna zaspanost pri otrocih slabše razpoznana. Pri odraslih se bo značino  kazala s tem, da bomo pač »kinkali« oz. zaspali. Najprej v nekih bolj dolgočasnih situacijah, če smo bolj zaspani, pa lahko tudi za volanom. In to je velik problem. 20 odstotkov prometnih nesreč je namreč posledica motenega spanja, največkrat zaradi neprepoznanih obstrukcijskih motenj dihanja v spanju.  Pri otrocih v zgodnjem šolskem obdobju pa se zaspanost podnevi lahko kaže kot nek psihomotorični nemir. Zelo podobno kot simptomi motnje pozornosti s hiperkinetičnostjo. Mogoče tega tudi vsi ne znajo prepoznati.

Kako pogosta je narkolepsija?
Narkolepsija je zelo redka nevrodegenerativne bolezen, ki je sicer neozdravljiva, zelo dobro pa lahko zdravimo simptome te bolezni. Kljub temu, da je redka, se večinoma prvi simptomi pojavijo že v zgodnjem obdobju, predvsem v drugi dekadi mladostništva. 

In tu je zelo pomembno, da na te stvari pomislimo. In da takšnega otroka pregledajo v laboratoriju za motnje spanja, saj je nujno, da je diagnoza postavljena čim prej. To je potem zelo pomembno zaradi nadaljnjega usmerjanja odločitve za poklic.

Vemo, da otroci z narkolepsijo ne morejo opravljati vseh poklicev zaradi te patološke čezmerne zaspanosti. Se pravi, da ga je potrebno diagnostivirati preden si recimo izbere poklic, ki ga potem kasneje ne bo mogel izvajati. Za bolezen so značilne tudi  nenadne epizode izgube mišičnega tonusa ob čustvenem dražljaju, običajno smehu. Mladostniki z narkolepsijo se zaradi njih lahko velikokrat umaknejo iz družbe, ker jim je ob takšnih dogodkih neprijetno itn. In tako ostanejo nekje ob robu. Takšnih je za zdaj zaradi zgodnješe postavitve diagnoze manj, ampak še vedno jih odkrijemo premalo. In tu nastaja velika škoda. Ker lahko večino motenj spanja zelo uspešno pozdravimo oziroma vsaj dobro blažimo simptome, če ne gre drugače.

Kakšni so simptomi narkolepsije?
To so največkrat nenadni napadi spanja oziroma čezmerna dnevna zaspanost, ko otrok zaspi v šoli, po kosilu, ali celo v neki ekstremni situaciji, kot je med poukom, med hranjenjem ipd.

Drug simptom, ki je zelo značilen, so katapleksije  ̶  kataplektični napadi. To je nenadna izguba mišičnega tonusa pri polni zavesti ob nekem čustvenem dražljaju. Nekdo pove dobro šalo  in posamezniku ob poskusu smeha popustijo mišice na obrazu, rokah nogah, zaradi česar lahko pade po tleh in podobno.

Tem simptomom so lahko pridružene še halucinacije ob uspavanju in prebujanju, lahko pa tudi paralize v spanju. Se pravi, ko se prebudi, je popolnoma buden, vendar ima za nekaj trenu tkov telo povsem negibno. Težava je, da se ti simptomi po navadi razvijajo skozi leta. Torej niso vsi prisotni že ob pričetku bolezni. In velikokrat se zgodi, da ob kataplektičnih napadih, nekdo posumi, da gre za epileptični napad. Zato bolniku posnamejo EEG, ki pa je seveda normalen, ne iščejo pa aktivno morebitnih pridruženih težav, da bi prepoznali narkolepsijo.

Velik problem predstavljajo tudi cirkadiane motnje budnosti in spanja pri mladostnikih in nespečnost, predvsem v povezavi s čustvenimi motnjami, z anksiozno-depresivno simptomatiko, ki jo je zdaj v tem času predvsem zaradi epidemije covida-19 zelo veliko. Spet bom izpostavila najstnike, mlade odrasle, pri katerih pridružene motnje spanja, te stvari še poslabšajo in se potem hitro znajdejo v začaranem krogu.

Opažate, da je tega zdaj precej več?
Tega je zelo veliko. Ampak v teh primerih je primarna predvsem vedenjsko kognitivna oz. psihiatrična obravnava. Če bomo namreč pozdravili anksiozno-depresivno simptomatiko, bomo s tem tudi ugodno vplivali na izboljšanje spanja.