"Fazaniranje je v vseh okoljih nesprejemljivo, ko se jaz, ki sem fazan, v tem okolju počutim vznemirjen, ogrožen in mi to ni všeč," je pred 1. septembrom jasen Simon Slokan, vodja Oddelka za javni red in mir pri Generalni policijski upravi, in dodaja, da gre za prekršek, pred katerim si ne moremo zatiskati oči in reči, da je takšno vedenje sprejemljivo.
Na novinarski konferenci pred začetkom novega šolskega leta je Slokan tako poudaril, da so vse oblike nasilja v medvrstniškem okolju neprimerne in jih je treba obsoditi na najširši možni ravni. "Primere, ki jih sankcionira policija, je relativno malo," je dejal in izpostavil, da je "ogromno sivega polja, psihičnega nasilja, ki ga pogosto ne dojamemo kot takega, dokler ne pride do posledic, kot so samomori".
Vsako leto se tako po njegovih besedah zgodi nekaj deset poskusov samomorov mladoletnih oseb, pri katerih se pogosto kot razlog izpostavi nesrečna ljubezen ali negativne ocene, velikokrat pa se pozabi na različne oblike nasilja, kot je bullying.
"Fizičnega nasilja v šoli je relativno malo, zelo veliko pa je psihičnega nasilja, z uporabo spletnih orodij," je poudaril in dodal, da je otroke potrebno spodbuditi, da vsako ravnanje, ob katerem se počutijo ogrožene, vznemirjene, prijavijo. Ne toliko policiji, kot šolskemu osebju, ki je usposobljeno, da te primere obravnava. "Ne moremo reči, da se bodo mladi med sabo sami zmenili."
A pristojni se lahko odzovejo le, če žrtev o nasilju spregovori in ga prijavi. Lani so na policiji po besedah Slokana ob začetku šolskega leta obravnavali vsaj 30 primerov medvrstniškega nasilja, med njimi tudi primere "fazaniranja".
Žrtve nasilja so bolj nezadovoljne s svojim življenjem
Mojca Štraus z ministrstva za izobraževanje, znanost in šport je poudarila, da preprečevanje in obravnava nasilnih vedenj v slovenskem izobraževalnem okolju ni novost, so pa se, zaradi novih tehnologij, spremenile pojavne oblike nasilja. "Varno in spodbudno učno okolje je eden naših temeljnih ciljev, zato je Zavod za šolstvo leta 2016 izdal protokol za obravnavo primerov medvrstniškega nasilja," je povedala in dodala, da je pomembno tudi preprečevanje nasilja, s spodbujanjem dialoga in senzibilizacijo.
Zadnja raziskava o blagostanju učencev PISA je tako pokazala, da Slovenija po nasilju med 15-letniki bistveno ne dostopa od povprečja držav OECD. "A ta podatek sam po sebi ne pove veliko problematičnosti nasilja, saj le to ni izoliran pojav in vpliva na druge vidike otrokovega življenja," je povedala in dodala, da so otroci, ki so žrtve nasilja, veliko manj zadovoljni z lastnim življenjem.
Starši se morajo odzvati
Vlogo družine pri preprečevanju nasilja je izpostavila Lea Javornik Novak z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. "Izhajamo iz družin, ki so takšne in drugačne, morale pa bi v osnovi pomeniti varen prostor, kjer lahko otrok, ki se mu dogaja nasilje, recimo fazaniranje, zaupa staršem in starš odreagira," je poudarila. "Otrok mora dobiti izkušnjo, da je bil slišan. To je pomembno tudi za naprej, kajti, kadarkoli bo ta oseba doživela nasilje, bo verjela, da bo dobila pomoč, ko jo bo potrebovala."
Po novi zakonodaji je dolžnost vseh, tudi trenerjev ali drugih odraslih, ki vodijo prostočasne dejavnosti za otroke, da nasilje prijavijo. Zelo pomembno je, da si po njenih besedah ne zatiskamo oči, ko pride kdorkoli k nam in se nam zaupa. "Otroci so tisti, ki jih moramo zaščititi, kadar potrebujejo pomoč," je poudarila Javornik Novakova.
Vsak dan en klic zaradi medvrstniškega nasilja
Pri TOM telefonu za pomoč otrokom v stiski vsako leto prejmejo okoli 40 tisoč klicev, od katerih se jih približno četrtina razvije v svetovanje. Med njimi je deset do 13 odstotkov svetovalnih pogovorov namenjenih nasilju, kakršnih koli oblik, od nasilja v družini, šoli, medvrstniškega nasilja, samopoškodovanja do poskusov samomorov.
"Deset odstotkov se na prvi pogled ne zdi veliko," pravi Zdenka Švaljek iz TOM telefona: "A če rečem, da vsak dan prejmemo tri klice z nasiljem, različnih oblik, ali en klic v zvezi z medvrstniškim nasiljem, zadeva postane resna."
Dodaja, da na TOM telefonu ne morejo rešiti vseh težav, saj so mnogi primeri kompleksni, a otroka napotijo, da si poišče zaupno osebo, običajno odraslega, ki ga bo spremljal v postopku, še posebej, če gre za prijavo na policijo. "Ni nujno, da je ta oseba starš, včasih se s starši ne razumejo," pravi Švaljekova. "Prav tako ne da je to šolska svetovalna služba, s katero včasih ne najdejo stika. Pomembno je, da je to oseba, ki se ji lahko zaupa. Lahko je trener prostočasnih aktivnosti."
Izpostavila je, da je za bullyng značilno nesorazmerje med močjo storilca in žrtve. "Otroci leta in leta trpijo," je poudarila. "Gre za to, da, če ne povedo, storilec misli, da ni nič narobe. Same od sebe se te zadeve ne zaključijo."
Denis Porčič, glasbenik in trener borilnih veščin, je priznal, da je sam začel trenirati zaradi izkušnje nasilja. "Tudi sam sem bil žrtev nasilja in sem začel trenirati, ker sem mislil, da bom enkrat vrnil vsem tistim, ki so me v prvem in drugem razredu maltretirali, ker sem iz juga," je povedal. "K sreči sem imel pravega trenerja, ki me je naučil, da rešitev ni v tem, da jim vrnem z udarci."
Poudaril je, da si veliko ljudi borilne veščine predstavlja kot nasilje, kar še zdaleč niso. "Otroci tu dobijo veliko samozavesti, discipline in samospoštovanja," je dejal. "Borilne veščine niso le udarci, a običajno ljudje tega ne vidijo." Dodal je, da je naloga trenerjev tudi, da otrokom prisluhnejo in izpostavil pomen sodelovanja. "Danes je žal tako, da vsi delamo bolj za sebe in se ne oziramo na druge, kar ni prav."
Fazaniranje v obliki, kakor se izvaja, nima nobenega pomena in predstavlja samo nasilje.
Eno je fazaniranje v prvem tednu (kakšen poseben sprejem, gesta, barvanje... whatever...), drugo pa je bullying, norčevanje, poniževanje, fizično nasilje... …