V glavnem gre za prizadetost mišičnih tetiv in vezi, tkiv, ki so slabše prekrvljena in imajo zaradi tega nižjo regeneracijsko kapaciteto. Po velikem število ponavljajočih se gibov nimajo dovolj časa, da si od stresa opomorejo, zato pride do različno izraženega kroničnega vnetnega odziva.
Čeprav se pojavljajo v praktično celotni populaciji, pa so preobremenitvenim sindromom najbolj podvrženi mladostniki, stari med 12 in 17 let. Prirastišča tetiv in vezi se namreč nahajajo v bližini rastnih con kosti, ki so v naglih fazah rasti v obdobju adolescence izredno metabolno aktivna in zelo občutljiva na zunanji stres. Temu se pridružujejo še drugi dejavniki tveganja, ki jih ločimo na notranje in zunanje. Prvi so takšni, da nad njimi nimamo velikega vpliva, saj gre za prirojene lastnosti posameznika, kot je spol, os okončin in hipermobilnost sklepov. Zunanji dejavniki tveganja za pojav preobremenitve tkiva pa si tisti, nad katerimi imamo vpliv in jih, v kolikor jih identificiramo, lahko izločimo oz. popravimo. Gre za primerno izbiro športne opreme (npr. tekaških copat), izbiro primerne podlage pri teku, pravilno izvajanje športne tehnike, in zagotavljanje zadostnega časa za regeneracijo med aktivnostmi.
Najpogostejše težave zaradi preobremenitve
Med v splošni populaciji razširjene preobremenitvene sindrome štejemo teniški in golferski komolec, plavalna ramo, skakalno in tekaško koleno, tendinopatijo ahilove tetive, plantarni fasciitis in nekatere druge. Pri mladostnikih pa je največ težav prav v kolenskem sklepu, najpogosteje govorimo o spredaj bolečem kolenu. Le-to lahko povzročajo različna stanja, največkrat gre za skakalno koleno in sindrom Osgood-Schlatter. Pri prvem pride do pojava bolečine patelarnega ligamenta na spodnjem polu pogačice, tipično pri športih, ki vključujejo pogoste skoke, kot sta košarka in odbojka. Podobno velja za sindrom Osgood-Schlatter, kjer gre za preobremenitev v predelu prirastišča patelarnega ligamenta na grčevini golenice. Le-ta ima svojo rastno cono in je zato v rizičnem starostnem obdobju še posebej izpostavljena, ko na njo deluje celotna sila močne štiriglave stegenske mišice. Podobno stanje, kot dve opisani, se lahko razvije tudi na zgornjem polu pogačice, v tem primeru govorimo o tendinopatiji kvadricepsa oz. štiriglave mišice.
V večini primerov posebna diagnostika pri preombremenitvenih sindromih ni potrebna, saj nas do diagnoze pripelje že jasna klinična slika. Težave se namreč začnejo postopoma, sprva z minimalno bolečino, ki se stopnjuje – povsem nasprotno, kot pri akutni poškodbi, ki ji bolnik jasno pripiše čas začetka. Preobremenitvene sindrome razdelimo v 4 faze: Prvo, za katera je značilna bolečina po telesni aktivnosti; drugo, za katero je značilna prisotnost bolečine med vadbo, vendar je blaga in ne vpliva na njeno učinkovitost; tretjo, za katero je med vadbo značilna intenzivnejša bolečina, ki vpliva na učinkovitost vadbe; in četrto, pri kateri vadba praktično ni več mogoča. Mladostniki zdravniško pomoč najpogosteje poiščejo v tretji ali četrti fazi, ko bolečina vpliva na njihove dosežke in ko to opazijo tudi starši ali trenerji. Ključno za zdravljenje preobremenitvenih sindromov pa je prav njihova zgodnja prepoznava, saj je faza, v kateri se bolnik nahaja, obratno sorazmerna s trajanjem okrevanja. Bolj, kot je bolečina izražena, daljše je okrevanje in obratno.
Kako zdravimo kronične bolečine
Pri zdravljenju kronične bolečine v kolenu zaradi preobremenitve se osredotočamo predvsem na ublažitev vnetja in bolečine v kolenu, edukacijo bolnika in odstranitev dejavnikov tveganja. Glede na kronično vnetje, kot osnovno dogajanje v prizadetem tkivu, je terapija s protivnetnimi in protibolečinskimi zdravili – nesteroidnimi antirevmatiki (npr. ibuprofen lizinat), terapija izbora. Predpišemo ga ob postavitvi diagnoze, sočasno s popolno omejitvijo aktivnosti, ki je do preobremenitve pripeljala. Edukacija bolnika je ključna za razumevanje prehoda med posameznimi fazami preobremenitvene bolečine v kolenu in hkrati postopnega vključevanja športnih aktivnosti. Pogosto se v proces vključuje tudi starše in trenerja, v kolikor težave vztrajajo oz. se ponavljajo. Sama dolžina okrevanja je odvisna od več dejavnikov, predvsem pa od faze preobremenitvenega sindroma – v zgodnjih fazah lahko govorimo o kratkotrajni prilagoditvi telesne aktivnosti, v kasnejših pa lahko to obdobje traja tudi več mesecev.
Doc. dr. Robi Kelc, dr. med., specialist ortopedske kirurgije