Domenico Steffe je zanimivi sogovornik ne le zato, ker naj bi bil najstarejši Koprčan, vendar tudi zelo spretno suče jezik in brez zavor deli svoje mnenje. Med drugim je eden zadnjih koprskih ribičev, ki se še bavi z omenjeno dejavnostjo. Ta počasi in vztrajno izgublja na svoji vlogi – včasih je bilo v Sloveniji 160 ribiških družin, danes jih lahko preštejemo skorajda na prste ene roke. "Če bi moral živeti le od ribištva, bi bil že zdavnaj na pokopališču. Če ne drugače, bi vsaj delal tam," v smehu pove sogovornik.
To je za slovensko ribištvo dvorezen meč, saj jih veliko sprevidi, da je zaslužek v turizmu večji in se posledično ribištvu odpovejo. Z njim se v Sloveniji poklicno ukvarja približno petnajst ljudi, od tega v Kopru le pet. Večina to počne le še za svojo dušo.
Mednje sodita tudi Domenico in njegov sin Arturo, ki smo ju zmotili med pripravljanjem oz. popravljanjem plovila. "Oprostite za nered, trenutno smo še v fazi obnovitvenih del, zato je na barki polno orodja," se hiti opravičevati sogovornik, medtem ko eno bojo postavi na sosednjo barko. S tem dejanjem mimogrede odgovori na naše vprašanje, če si slovenski ribiči radi priskočijo na pomoč.
Da si stojijo ob strani, je še toliko pomembneje v času, ko so s strani Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) nekateri izmed njih v primeru izdajanja kazni za ribolov v Piranskem zalivu prejeli klofuto. Sodišče je namreč sprejelo odločitev, da pritožbe na sodišče v Strasbourgu niso dopustne in morajo slovenski ribiči poravnati kazni v višini 3,4 milijona evra, ki so jim jih naprtile hrvaške oblasti.
Slovenska vlada je domačim ribičem nato vendarle stopila naproti in spremenila 15. člen zakona o pomoči ribičem, ki predvideva nadomestila ribičem za izpad dohodka zaradi oviranega ribolova, in 21. člen, ki ureja pravno pomoč zanje. Zaradi velike zaušnice ESČP med slovenskimi ribiči ne vlada najboljša klima, zastavlja pa se tudi vprašanje, kaj to pomeni za prihodnost slovenskega ribištva, ki je že brez omenjenih zapletov videl boljše čase.
Boljša "klima" je vladala na dan našega srečanja s slovenskima ribičema. Glede na vremensko sliko v Ljubljani in večji del poti po primorski avtocesti smo že mislili, da intervjuja na barki niti približno ne bomo mogli izvesti. Na naše presenečenje nas je v Kopru pričakalo žgoče sonce. K temu, da na barki ne bi bilo prevroče, je poskrbela domačinka burja, ki pride iz smeri Nanosa.
"V slovenskem morju piha osem različnih vetrov, toliko, kolikor je različnih strani neba. Vsakič, ko je veter premočan, ribiči zaradi varnosti ostanemo privezani na obali. Tudi takrat, ko pada toča, verjetno ne bomo šli na vrt, saj bi naredili več škode kot koristi. Z ribištvom je podobno," razlaga mlajši Steffe.
Na morju nismo bili več kot 15 minut, ko je mlajši izmed sogovornikov s strani Uprave za pomorstvo prejel klic. Nahajali smo se namreč znotraj plovnega kanala za ladje, kjer je ribolov prepovedan. Teh območij je na že sicer majhni slovenski obali precej. "Tam, kjer je največ rib, mi ne smemo loviti. Če pa bi želeli loviti na odprtem morju, bi morali nakupiti več ribiške opreme," razlagata.
Izlov je po njunih besedah desetkrat manjši kot v preteklosti, k čemur poleg naravnih okoliščin doprinese tudi stroga zakonodaja. V primeru, da bi se podali na odprto morje, bi hitro naleteli na hrvaške in italijanske izključne gospodarske cone, kjer veljajo prepovedi za ribolov. Naši sosedi so namreč sčasoma ugotovili, da so v preteklosti pri izlovu pretiravali.
Največ rib najdemo v srednjem Jadranu – če jih tam izlovimo preveč, jih le malo pride do severnega Jadrana. Pretok, kakršen je bil včasih, se je zelo zmanjšal, pojasnjujeta. V času, ko smo izvedli intervju, bi se še 15 let nazaj odvijala pestra sezona lova na modro ribo, kot so sardele in skuše. Vendar pa so se časi spremenili. Ker je veljavna zakonodaja omejila izlov omenjene vrste, je bilo med našim obiskom dogajanje na slovenskem morju dokaj mrtvo. Bolj živahno bo ponovno v septembru, ko bodo nižje temperature omogočale lažji izlov.
Pozimi so na tapeti ciplji, v prvih dveh mesecih leta pa je prav tako veliko morskih listov. Pomlad je običajno sezona ribonov in orad. "Na morju ni nenačrtnega ribarjenja. Običajno ribiči vedo, kaj bodo v določenem času lahko lovili. Med leti se razlikuje le količina izlova," povesta. To je potrdil krajši eksperiment. V morje smo namreč za hip vrgli mrežo in ujeli nič drugega kot eno morsko kumaro. Nas je dejstvo nasmejalo, drugače pa bi na to gledali ostali ribiči, ki se s tem preživljajo.
Včasih so ribiči pozimi šivali, za kar danes nimajo več časa. Tudi starih ribičev, ki bi znali šivati, praktično ni več. "Če pa že so, zaračunajo toliko, da te mine volja. Poleg tega je treba upoštevati, da bodo med delom še kaj spili," se v svojem prepoznavnem tonu pošali starejši Steffe.
Če bi želeli, da se tradicija slovenskega ribištva nadaljuje tudi v prihodnje, je po mnenju Artura ključna strategija. Pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pogreša jasen načrt, kakšnega ribištva si želijo. Je to aktivna ribiška flota, ali bi šli raje v smeri butičnega ribolova.
dezurni@styria-media.si
Naj plačajo sam,ali pa naši super politikii,za tistih par ribičev,ki jih še imamo pa res ni smiselno zapravljati denarja,saj dražje …
Te kazni naj plačajo Pohar, ptič, fafon.... vsi, ki so kockaste spustili v EU in šengen, vrh vojske, ki ne …
Prihodnost je v turističnem ribištvu.S sabo vzameš 5 ljudi na celodnevni ribolov,od vsakega 100 evrčkov,pa se ne rabiš dost matrat.