Slovenskega kolesarskega asa Primoža Rogliča le še ena gorska etapa loči od ubranitve skupne zmage na dirki po Španiji. Prednost tokrat pred zadnjim preizkusom do smučišča Covatilla ni tako velika kot lani, a tudi sezona še zdaleč ni bila podobna tistim, ki jih je kolesarska karavana vajena.
Pred pričetkom Vuelte 20. oktobra so bila v ospredju vprašanja, ali bodo kolesarji zaradi pandemije novega koronavirusa sploh pripeljali do Madrida, kjer bo v nedeljo padel zastor nad sezono velikih tritedenskih dirk. Dvomi so na Iberskem polotoku iz dneva v dan postajali vse manjši, saj je organizatorjem tekmovanja, organizaciji ASO, uspelo preprečiti vdor virusa v mehurčke moštev in ustvariti varen poligon za boje na cesti.
Celotna Vuelta je minila brez pozitivnih primerov med ekipami in kolesarji v štirih testiranjih pred in med preizkušnjo za razliko od italijanskega Gira, s katerega sta po lastni presoji odstopili dve ekipi (Mitchelton-Scott in Jumbo-Visma), potem ko so zabeležili več primerov okužbe z novim koronavirusom.
Ob povečanju števila okužb v državah stare celine se je zdelo le vprašanje časa, kdaj bodo velika tekmovanja ustavljena, a šport vsaj za zdaj ostaja dokaj dobro varovan pred vplivi trenutnega položaja. Kot vzorčen primer tega je tudi Vuelta, ki je po več kot 2500 opravljenih testih v treh tednih ostala "brezmadežna".
Takšna pa bi lahko ostala tudi Rogličeva statistika na španski pentlji, potem ko je leta 2019 ob premiernem nastopu ugnal vse tekmece in kot prvi Slovenec slavil na veliki tritedenski dirki. To je od takrat uspelo tudi Tadeju Pogačarju, ki je prav pred drugouvrščenim Rogličem dobil letošnji Tour, 31-letnemu Kisovčanu pa se mesec in pol kasneje nasmiha druga zmaga na Vuelti.
Ta je bila tako po trasi kot po načinu dirkanja letos bolj podobna enodnevnim klasikam. Favoriti so že takoj na začetku prišli do izraza zaradi zahtevnih profilov etap, slovenski as pa je že po prvem dnevu v sedlu oblekel rdečo majico vodilnega. V času, ko je nad karavano visela grozeče senca pandemije novega koronavirusa, je bilo treba izkoristiti vsako priložnost za zmago, je takrat poudarjal Roglič.
Drugače, kot je to še v prejšnjih izdajah velikih dirk razmišljal 31-letnik, ki tako kot ekipa Jumbo-Visme na svojih ramenih ni želel prehitro čutiti pritiska zaradi majice vodilnega kolesarja. V Španiji pa je bil lačen tako etapnih zmag kot sekund v boju s svežino, ki ob koncu sezone ni bila več na tako visoki ravni kot pred tem.
Zasavec je rdečo majico prvič nosil v drugi etapi. Po zmagi v prvi, je nato v drugi in tretji etapi osvojil drugo mesto, v peti pa še četrto v izjemnem prikazu moči po tako naporni in natrpani sezoni. Rdečo majico je nosil do šestega dne Vuelte, ki je potekal v spremenjeni obliki zaradi prepovedi prečkanja trase v Francijo. Tam je v močnem dežju, mrazu in po težavah z dežno jakno izgubil 43 sekund proti Ekvadorcu Richardu Carapazu.
Slovenskega kolesarja ta udarec ni zmedel. Že dve etapi kasneje je na Moncalvillo dokazal, da ima še dovolj dinamita v nogah, potem ko je v neposrednem boju ugnal Carapaza in mu odščipnil 17 sekund. Rdečo majico je nazaj vzel po deseti etapi, ko je v dobrem kilometru in pol dolgem klancu do cilja še enkrat več ugnal konkurenco in po odločitvi sodnikov, da ni šlo za običajno ravninsko etapo, tudi prevzel vodstvo in se izenačil po času z Ekvadorcem.
Odločitev komisarjev je nato sprožila protest kolesarjev, ki se niso strinjali z naknadnim spreminjanjem pravil, podpisalo pa ga je tudi moštvo Jumbo-Visme, ki je zaradi tega znova obleklo rdečo majico z Rogličem. To je le dokaz, da so bili kolesarji združeni v svojih prizadevanjih po enotnih pravilih.
Kasneje je na vrsto prišel sloviti Angliru, na klancu, kjer je naklon znašal tudi 23,5 odstotka, pa je znova v vodstvo skočil Carapaz, razlike pa so bile pred morda celo odločilnim kronometrom zelo majhne, saj je predvsem Roglič s svojim pomočnikom Seppom Kussom uspel omejiti škodo v zahtevni etapi.
Asa v rokavu pa je imel Roglič za kronometer, na katerem je dobro razporedil moči in znova vzel rdečo majico po še četrti etapni zmagi na letošnji Vuelti. Po drugem mestu v petkovi etapi ima Roglič 45 sekund naskoka pred Carapazom in 53 pred Britancem Hughom Carthyjem, prvim presenečenjem letošnje Vuelte. Ostali pred zadnjo resno etapo zaostajajo preveč, da bi lahko ogrozili Kisovčana v rdečem.
Slednji je agresivnost ob zaključkih navkreber in v etapah, ki niso bile ravno pisane na kožo favoritom kot sta peta in 10., unovčil tudi s presenetljivo osvojitvijo zelene majice za najboljšega sprinterja, kjer so pomembne predvsem uvrstitve ob koncu posamičnih etap. Pogačar in Roglič pa bi lahko s Toura in Vuelte odnesla kar pet od osmih razpoložljivih majic, če bo starejši Zasavec danes zadržal prednost pred konkurenti.
Mladi kolesar s klanca pri Komendi je namreč na Touru pred mesecem in pol osvojil tako rumeno majico zmagovalca, kot tudi belo in pikčasto za najboljšega mladega kolesarja oz. hribolazca.
Skratka sezona kot iz sanj za slovensko kolesarstvo, ki bi ji lahko Roglič z zmago na Vuelti dodal piko na i, 31-letnik pa bi tako postal prvo ime s pandemijo novega koronavirusa zaznamovane sezone.