Slovenski šport se ponaša s številnimi kolajnami. Nekaj pa je posebnih tudi zaradi dejstva, da so jih dosegli poškodovani športniki. To velja tudi za bron judoistke Maruše Štangar na evropskih igrah v Minsku, ki je končno potrdila talent, ki so ji ga številni pripisovali že kar nekaj let.
Tekmovalka Olimpije je šla s poškodbo kolena že na pot v Belorusijo, med letom pa ji je koleno dodatno oteklo. "Tukaj so zdravniki in fizioterapevti slovenske reprezentance storili vse za nastop. Nazadnje je bila Štangarjeva pri fizioterapevtih še na dan tekmovanja. Zato je dosežek še toliko večji," je po bronu razložila trenerka sester Štangar Olga Štirba.
Enaindvajsetletna Ljubljančanka se je poškodovala maja na tekmi v Bakuju in zato v zadnjem mesecu morala trenirati po prilagojenem programu. Želja po nastopu je nato vendarle prevladala in trud je bil poplačan s prvim velikim odličjem v karieri. Kolajno iz Minska bo zdaj lahko dodala že pravi zbirki šestih odličij z mladinskih svetovnih in evropskih prvenstev v različnih starostnih kategorijah.
Še več, nastopi so minili skorajda brez napake, izjema je izgubljen četrtfinale z Rusinjo, vse ostale tekmovalke pa so morale po porazu stisniti roko mladi Ljubljančanki. Ta se je nasmejala ob vprašanju, ali je v finalnem delu lepše zmagati in osvojiti bron, kot pa izgubiti finale in osvojiti srebro; "Zaradi srebra ne bi bila potrta. Morda je v prvem trenutku veselje ob bronu zaradi zmage večje, a ko dobiš kolajno, veš, da si dosegel nekaj velikega in da je to dobro."
O poškodbi pa dodaja. "Na kolajno res nisem računala. Bolj sem se ukvarjala s tem, ali bom sploh nastopila na tekmi. Zmanjkalo mi je tudi časa za pravo pripravo, Ne glede na vse to, sem dala vse od sebe, kar sem bila sposobna in izšlo se je res enkratno."
A močno voljo Štangarjeva dokazuje tudi na drugih področjih. Med drugim je redna študentka živilstva in prehrane na biotehnični fakulteti. "Uspešno usklajujem študij in šport. Včasih res ni enostavno, a se da. Zadnji izpit sem šla pisat tik pred odhodom v Minsk. Če res hočeš, se da."
Res pa je, da ji ob vseh obveznostih veliko prostega časa ne ostane. "Pri vseh športnikih je to kar podobno. Tudi jaz ga nimam. Če ga kaj je, pa ga izkoristim za kakšno kavo in klepet s prijatelji."
Večina časa pa je namenjena judu. "V tem športu sem zaradi sestre. Ona je trenirala, potem sem začela še jaz. Že zgodaj sem opazila, da mi gre dobro, dobila sem veselje in ostala v tem športu. Dolgčas ni nikoli, saj so tekme zelo raznolike. Vsak nasprotnik je drugačen."