Je nosilec treh srebrnih in ene bronaste paralimpijske medalje, svetovni in evropski prvak v streljanju z zračno puško stoje ter evropski prvak v streljanju z malokalibrsko puško. Človek, ki ga prometna nesreča, zaradi katere je ostal prikovan na voziček, ni ustavila, temveč je v njem odstrla tisto skrito moč. Izjemen športnik, a hkrati topel in navdihujoč sogovornik.
Pred nekaj dnevi ste športniki dobili svoj praznik – 23. september je odslej Dan slovenskega športa. Kaj vam pomeni?
Vesel sem, da je do tega prišlo. Športniki na ta dan lahko skupaj proslavimo naše dosežke, hkrati pa si želim, da bi bila to dodatna spodbuda za mlade in dokaz, da lahko s trdim delom in osredotočenostjo dosežejo vrhunske rezultate.
Včasih sem jih imel, sedaj pa, ko se profesionalno ukvarjam s športom, opažam, da nekako nimam tiste prave žilice za trenerstvo – za to, da vzgajaš in usmerjaš mlade, moraš imeti dar in če nisi iz pravega testa, lahko narediš več slabega kot koristi. Z veseljem delim nasvete, trener pa nisem. Nekaj mladincem in članom sem s svojimi izkušnjami pomagal, a vsak posameznik je svojevrsten in nikogar ne moreš krojiti po sebi.
Ste pa sami dodali izjemen doprinos k vsem slovenskim športnim uspehom. Oktobra lani ste dosegli kvoto za osme paralimpijske igre, kar je skoraj nepredstavljivo. Kako se počutite ob dejstvu, da že 30 let krojite sam svetovni vrh parastrelstva in predvsem, kako človek kar tri desetletja ohranja mirnost, zbranost, fokus?
30 let je res kar dolga doba. Ko sem začel, sem se odločil, da se bom strelstvu posvetil 100-odstotno, kar je za seboj potegnilo celo življenje. Vendar, če delaš s srcem in imaš cilj, h kateremu stremiš, potem ni težko. Ko si tako dolgo prisoten na športni sceni in vidiš, da so rezultati še vedno tu, da si še vedno konkurenčen, vztrajaš. Dokler bo tako, bom nadaljeval. Ko sem začel, sem bil star 39 let in takrat sem bil na vrhuncu moči. Prva paralimpijska medalja (Atlanta, 1996, op.a.) je bila samo še dodatna motivacija.
Igre v Tokiu je letos odnesla pandemija koronavirusa. Kaj to pomeni za športnika vašega kova?
Takšni nepričakovani slučaji se zelo poznajo. Pandemija je vplivala na potek treningov, pojavili so se strahovi, saj človek pade iz ritma. Treningi in priprave na paralimpijske igre so dolgoročen proces, sem sodijo tudi delo na mirnosti in drugi psihološki vidiki tekmovanja. Tempiranje forme za takšno tekmovanje je težko delo in ko se pripravljaš na določen datum, nato pa vse odpade, je to ogromen hendikep. Zdaj, ko se zopet pripravljam na Tokio, sem kar malo razočaran glede forme, ampak verjamem, da bom tudi formo dobil nazaj. Če imaš tako podporo, kot jo imam jaz, to ne bi smelo biti problem.
Na splošno je šport poln odrekanja, trenutkov sreče in seveda tudi razočaranj … Kako sami razumete srečo?
Sreča je takrat, ko se vse skupaj poklopi – pa ne samo po športni plati življenja. Sreča je, ko prideš na cilj in dosežeš tisto, za kar si garal. Veste, šport je način življenja in da se športniki invalidi lahko ukvarjamo z vrhunskim športom, da imamo priložnost delati na tako visoki ravni, je srečen privilegij. Zame so sreča tudi štri medalje na paralimpijskih igrah. Ampak kanček mi še manjka, nekaj še manjka (op.a. zlata paralimpijska medalja) in na tem delamo.
Ali so še kakšne druge male pozornosti, ki si jih privoščite, da osrečite sebe?
(smeh) Ja, Loto igram, odkar sem se poročil. Leta 1986 sem zadel kar visok dobitek, si privoščil morje in od takrat naprej me igra vseskozi spremlja. Včasih sem kar veliko vplačeval, ampak ni bilo rezultata, zato sem sklenil, da toliko, kot vložim v Loto, bom vložil tudi v rezervni sklad in po dolečenem času sva si s prijateljico privoščila oddih v toplicah. Ja, rad imam igre na srečo.
Loterija Slovenije je izjemno pomembna v svetu športnikov invalidov, kot tudi Paralimpijski komite ter vse ostale organizacije in podjetja, ki nas podpirajo.
Pravzaprav je tudi v igri Lota skrit koncept sreče za vse. Vsi igralci loterijskih iger med drugim podpirajo prav vas – športnike invalide. Kako pomembna je ta podpora?
Zelo, ker vsa sredstva, ki pridejo, so zelo dobrodošla, zato pa tudi igram Loto. (smeh)
S kom bi delili sedmico?
Ah, vsem sem že obljubil, z vsemi bi delil (smeh), tudi enemu prodajalcu na bencinskem servisu sem obljubil, da bi z njim delil, če bi zadel. Pri določenih letih ne rabiš več denarja, temveč predvsem podporo družine in prijateljev, zdravje in ljubezen
Kakšni pa so bili vaši začetki? Je bilo parastrelstvo vaš prvi izbor po tisti usodni prometni nesreči?
Ne, moje prvo tekmovanje je bilo v metu kopija, nato pa sem rekreativno poskusil še druge športe.
Leta 1986, ko so bile v Ljubljani male paralimpijske igre, sem bil v strelstvu tretji. Takrat mi je Milan Kučan podelil medaljo in to me je tako ganilo, da sem se pričel bolj resno osredotočati na strelstvo. Leta 1991 sem osvojil prvo kvoto za paralimpijske igre v Barceloni in se začel profesionalno ukvarjati s športom. In nato so sledili uspehi.
Torej greste drugo leto v Tokio po 50. olimpijsko medaljo za slovenski parašport?
Ja, vse je možno. Leta 2004, ko sem v Atenah napovedoval zlato medaljo, je bilo to zame zelo obremenjujoče, sedaj pa bom z izkušnjami in leti naredil tisto, kar znam in upam, da bo prišel tudi rezultat.