Izjemna kulisa slovitega Hyde Parka in množica gledalcev na tribunah sta poskrbeli za sijajno tekmo, v kateri sta piko na i s fotofinišem po dobrih dveh urah postavili Švicarka Nicola Spirig in Švedinja Lisa Lorden. Švicarka je bila v zaključnem šprintu desetkilometrskega teka za mišjo dlako hitrejša od Švedinje, bron pa je osvojila Erin Densham.

Mateja Šimic je po zelo solidnem plavanju, katerega se je pred začetkom zaradi potencialnega prerivanja še najbolj ''bala'', na kolesu pridobila nekaj mest, nato pa v teku malce popustila in v cilj prišla kot 37., za zmagovalko pa je zaostala pet minut in 47 sekund. ''Na splošno sem zadovoljna z rezultatom. Plavanje je bilo res dobro, do 1.200 metrov fantastično. Nato sva se na zadnji boji z eno tekmovalko malo stepli. Prišla sem iz linije in izgubila kakšnih deset sekund, da sem prišla nazaj v ritem. S trenerjem sva sicer izbrala res Foto: Stanko Gruden/STA mateja šimic triatlon london 2012 dobro pozicijo z odličnimi plavalkami, tako da sem takoj lahko za njimi začela plavati. Na kolesu smo v bistvu čisto malo zaostale za prvo skupino. Na teku pa sem imela čisto trde noge, res je bilo težko,'' je prve misli strnila simpatična 32-letna Ljubljančanka, ki za razliko od številnih tekmic v cilju ni bila prav nič objokana. ''Naredila sem, kar sem lahko v šestih tednih, kolikor mi je po kvalifikacijah ostalo za priprave. Želela sem dobro tekmovati.'' Kako pa komentira izjemen boj za zlato kolajno? ''Glede na to da je tekma trajala dve uri, na koncu pa odloča fotofiniš ... Dejstvo je, da Spirigova ena od najboljših tekačic. Govori se, da teče 3.000 metrov 8:26. To morajo biti že naši fantje biti v vrhunski formi, da jim lahko uspe.''

Foto: Stanko Gruden/STA mateja šimic triatlon london 2012 Kar precej tekmovalk je tekmo končalo z odrgninami, Šimičeva je odnesla celo kožo. ''V bistvu sem se v prvem krogu na kolesu za las izognila padcu. Prve tri kroge je bil asfalt še moker. Pred
štartom si nismo mogli ogledati celotne proge, tako da nismo videle, kateri deli so mokri. Nas je kar malo presenetilo. In tiste ovinke smo potem z rezervo odpeljale.'' Kot vsi udeleženci iger
tudi Mateja poudarja izjemno vzdušje na tribunah: ''Definitivno je to nekaj posebnega. Množica gledalcev navija za vse. Na drugih tekmah se mi zdi, da navijajo bolj za svoje tekmovalke, tu pa res navijajo za vse in te ponesejo. Res fantastičen občutek.'' Na tribunah je bila tudi njena družina na čelu s sinom Luko. ''Navijali so zame. Danes me pridejo pogledati tudi v olimpijsko vas, tako da bomo preživeli nekaj časa skupaj.''

London 2012 je bil bolj Matejin osebni projekt, kot kaj drugega. ''Začela sem v italijanskem klubu, potem so me podprli pri svetovni triatlonski zvezi in pa seveda naši zvezi. Jasno, tudi starši. Brez staršev ne bi mogla niti razmišljati o tem projektu. Na koncu se je res fantastično poklopilo.'' Če ste mislili, da je triatlon poceni šport, ste se zelo zmotili. ''Samo zadnjih sedem tekem me je stalo 20 tisoč evrov. Naredila sem pa 23 tekem v 16 mesecih.''

Številnim slovenskim športnikom z zaposlitvami v vojski, policiji in še kje pomaga država. Pri Šimičevi trenutno ni tako. ''V vojski Foto: Stanko Gruden/STA mateja šimic triatlon london 2012 sem bila enajst let. Po porodu mi pogodbe niso več podaljšali. Obljubili pa so mi, da me bodo prednostno vzeli, ko bom naredila razred. Naredila sem tako razred kot postala kandidatka za olimpijske igre. Dala sem dve prošnji, nobenega odgovora še ni.'' Ali zdaj sledijo počitnice? ''Ne, ne. Trenirala sem šest tednov. Rada bi to formo še malo dvignila in tekmovala naprej. Konec koncev sem res veliko vložila v to.'' Šimičeva v Londonu ostaja do 8. avgusta. V naslednjih dneh si želi ogledati še moško preizkušnjo v njenem športu, rada pa bi na delu videla še kakšnega od slovenskih športnikov. In cilji za naprej? ''Po pravici povedano še ne vem. Ampak dobro bi bilo iti še v Rio.''