Prvenstvo je prvič zaupano državama Vzhodne Evrope. So pogoji za organizacijo takšnega tekmovanja na Poljskem in v Ukrajini že zadovoljivi?

Bomo videli po koncu prvenstva, kako bo potekala organizacija, vsekakor pa že politična situacija v Ukrajini ne dopušča, da bi razmišljali zgolj o nogometu. Upam in verjamem, da bo organizacija potekala po najboljšem možnem scenariju. Na Poljskem so večji problem navijači, saj imajo tam že več let težave s huligani. Tu bi morala poljska vlada prevzeti odgovornost in rešiti problem, tako kot so to storili v Angliji z zakonom o navijačih, kjer so to odpravili na hiter in učinkovit način.

Kdo so za vas favoriti prvenstva?

Poleg klasičnih favoritov, kot so Španci, Nemci, Italijani in Francozi, bi želel izpostaviti domačine Ukrajince, ki jih vidim v finalu. Imajo voljo, željo, kvaliteto in igrajo doma. Tako reprezentanca kot klubi nenehno napredujejo in zame so speči velikan evropskega nogometa.

Igro katere reprezentance najraje spremljate?

Vsekakor so to Španci, ki s svojim načinom igre kontrolirajo posest žoge in s tem tudi tekmo. Nasprotnika s svojim slogom kratkih podaj utrudijo, oni pa zaradi večje posesti in posledično več dotikov žoge postajajo vse bolj in bolj samozavestni. Ob gledanju takšne igre lahko enostavno uživaš. Podoben koncept imajo tudi Nizozemci, tako da sta to dve reprezentanci, ki ju najraje spremljam.

Kot strokovni sodelavec ste že vrsto let vpeti v angleški nogomet, v klubu Sheffield Wendesday igra tudi vaš sin Roy. Kakšne so po vašem mnenju možnosti Angležev po zamenjavi Fabia Capella z Royem Hodgsonom?

Mislim, da možnosti Anglije niso velike. A v Angliji ni glavni problem selektor, največjo težavo vidim v tem, da v vsakem krogu Premier League v prvih postavah začenja le kakšnih 50 do 60 Angležev izmed 220 igralcev. Tudi pozicije niso pokrite enakovredno, na nekaterih mestih so trije ali štirje kvalitetni igralci, drugje pa sploh ni velike konkurence. Če pogledamo mesto vratarja, se seznam začne in konča z Joejem Hartom. Tudi na poziciji levega bočnega je zares vrhunski le Ashley Cole. Zaradi velikega števila tujcev v ligi ima selektor zelo omejen izbor. Tudi odhod Capella je posredno povezan s tem, saj so se v že tako ozek izbor vmešali še predstavniki nogometne zveze (FA), ki so posredovali v primeru Terry. Tudi na poziciji centralnega branilca je vrzel, ki jo je težko zapolniti, saj tudi Rio Ferdinand ni več tisto, kar je nekoč bil.

Kakšen nogomet pričakujete na Euru? Se bo igralo odprto in ofenzivno, po smernicah Barcelone zadnjih let, ali bo prevladoval zaprt, taktično dovršen nogomet?

Pričakujem zaprto igro z malo tveganja. Na Euru je vložek izredno velik, tako da se bo bolj čakalo na napake nasprotnika. Več ofenzivne igre lahko pričakujemo v zadnjem krogu skupinskega dela, ko bodo nekatere ekipe primorane loviti rezultat, v prvih krogih pa bodo reprezentance bolj pazile, da ne izgubijo, kot pa da bodo lovile zmago.

Od republik bivše Jugoslavije je na prvenstvu le Hrvaška. Njen selektor Slaven Bilić je napovedal borbo za naslov. Kaj pričakujete od Hrvatov in zakaj po vaše na Euru ni ostalih reprezentanc s področja bivše države?

Hrvati so dokaj samozavestni in arogantni, vendar je po mojem mnenju to pravilno, saj če ne startaš na naslov, ne boš prišel niti do četrtfinala. Hrvati lahko premagajo vsakogar, a lahko tudi izgubijo proti slabši reprezentanci. Za njih bo ključna prva tekma z Irsko, z zmago na uvodni tekmi bi si pripravili lepo izhodišče za obračuna z Italijani in Španci. Definitivno je njihov šibki člen obramba, pri Ircih pa bo najbolj nevaren Robbie Keane, ki je zame eden najboljših napadalcev, ki so kadar koli igrali v Angliji.
Ostale reprezentance nimajo te kvalitete, da bi se redno uvrščale na velika tekmovanja, tudi Slovenci in Srbi ne in tega se je treba zavedati. Mislim sicer, da to ni trend, gre le za slab trenutek za ekipe s tega prostora, saj smo videli, da bi se na prvenstvo lahko prebili tudi Slovenci, Srbi, Bosanci in Črnogorci, a je vsem nekaj zmanjkalo.

Omenili ste našo reprezentanco. Kako ocenjujete slovenske predstave v kvalifikacijah za Euro in kaj je po vašem mnenju najbolj manjkalo v igri Slovenije?

Po uvrstitvi na svetovno prvenstvo sem pričakoval padec v igri, vendar ne tako velikega. Mislim, da bi se lahko izognili temu, da smo končali na četrtem mestu v skupini, v kateri bi lahko osvojili vsaj drugo mesto. Sicer se je treba zavedati, da so rezultati reprezentance glede na bazo igralcev izjemni, vendar je treba tako v športu kot v življenju imeti visoke cilje, saj se le tako napreduje. Za cilj si je zdaj vsekakor treba izbrati uvrstitev na svetovno prvenstvo v Braziliji. V igri naše ekipe sem v zadnjem ciklusu najbolj pogrešal ekipni duh, ki je bil izredno pomemben pri vseh uspehih naše reprezentance. To pomeni, da instinktivno popraviš napako soigralca, namesto da zamahneš z roko. Da si vseh 90 minut skoncentriran na borbo in v vsakem trenutku daš svoj maksimum. Mislim, da smo v tem segmentu igre v zadnjem kvalifikacijskem ciklusu popustili.

V zadnjem času je v ospredju tudi vaš sin Roy, član kluba Sheffield Wednesday, ki uspešno nastopa za kadetsko reprezentanco. Kakšne so možnosti za razvoj mladega igralca v Angliji, če jih primerjamo s Slovenijo?

V Angliji se več dela na igralcih in v mlajših kategorijah ni toliko poudarka na rezultatih kot pri nas. Veliko delajo na razvoju telesnih in tehničnih sposobnosti mladih igralcev, bolj jih zanima končni produkt. Vesel sem, da se je Roy odločil za Anglijo, kjer obiskuje športno gimnazijo – smer nogomet – in se lahko dejansko povsem posveti šoli in nogometu. Njihov pristop je bolj individualen in to omogoča boljši razvoj. Pri nas se bolj posvečajo skupinski taktiki. Veliko trenerjev postavlja pred mlade igralce taktične zahteve, ki omejujejo kreativnost in limitirajo sposobnosti nogometašev. Mladi morajo predvsem uživati v nogometu in prek igre razvijati svoje veščine.

Kar se tiče Roya, je fant v enem letu zrasel za 25 centimetrov, tako da je moral več delati na koordinaciji. Šele zdaj pridobiva na mišični masi in mislim, da se njegov razvoj še ni končal in bo šele čez dobro leto končan produkt mladinske šole. Ko je bil še mlajši, je bil moj soigralec v Portsmouthu tudi Peter Crouch in Roy je vedno želel biti kot on. Ker sem sam visok komaj nekaj več kot 170 centimetrov, sem mislil, da nikoli ne bo mogel biti takšen tip igralca, kot je Crouch. Sedaj pa meri v višino več kot 190 centimetrov.