"Primož Roglič je po Vuelti osvojil še Tour...", nekako tako sem še v soboto do 17. ure nameraval začeti komentar o francoski pentlji in nato nadaljevati z dejstvom, da je nizozemska ekipa Jumbo-Visma postala najboljša na svetu, da so se Primož Roglič in njegovo moštvo izjemno veliko naučili od tistega nesrečnega trenutka na Giru, ko je športnega direktorja v spremljevalnem vozilu premamil klic narave. Ravno v trenutku, ko je Primožu ponagajalo kolo.

A nato se je v kronometru 20. etape Toura zgodil Tadej Pogačar in njegova izjemna predstava. Vsekakor moram priznati, da sem bil med tistimi, ki so bili prepričani, da je konec boja za rumeno majico že po 17. etapi, ko je Rogla na zaključnem vzponu na Col de la Loze pridobil še nekaj sekund proti Pogačarju. 57 sekund, to bi moralo zadoščati za disciplino, v kateri je bil Roglič doslej večinoma boljši od tekmeca, če pa se slučajno ponovi letošnje državno prvenstvo, ko je bil močnejši Pogi, pa razlika vseeno ne bo tolikšna v prid slednjega. Nato pa je z eno najboljših predstav v zgodovini kolesarstva, tako kot je to ocenil padli Lance Armstrong, Pogačar Zasavcu odvzel dve minuti.

Contador, Armstrong ... Tako so velika imena komentirala boj Slovenca

Mučno je bilo gledati, kako se Roglič, ki je dominiral skozi celotno sezono, muči pri vzponu na La Planche des Belles Filles in kako izgublja svoje sanje in doživlja morda največji udarec v svoji športni karieri. Čustveno je bilo, ko je s praznim pogledom obsedel po prečkanju ciljne črte. Ostal bom iskren in dejal, da sem stiskal pesti zanj, ko se je razlika med Slovencema začela manjšati. Zakaj?

Prvič: Pogačar je očitno prihodnost svetovnega kolesarstva, še zlasti, če bodo pri UAE Team Emirates zdaj po pričakovanjih začeli graditi ekipo po njegovi meri, z njim se bo v prihodnjih letih verjetno kosal le malokdo, morda bi izpostavil 20-letnega Belgijca Remca Evenepoela, ki bo upamo brez težav okreval po izjemno grdem padcu na dirki po Lombardiji.

Foto: Epa Tadej Pogačar

Drugič: Rogla ima pred sabo še vsaj nekaj lepih kolesarskih let, je pa vprašanje, če bo še kdaj imel tako popolno podporo pri Jumbo-Vismi. Verjetno bosta svoje priložnosti zahtevala tudi Tom Dumoulin, ki je po dolgem premoru zaradi poškodbe tokrat zasedel 7. mesto in se med dirko pravzaprav predčasno prostovoljno odločil, da bo pomagal Primožu, in Steven Kruijswijk. Oba sta Nizozemca v nizozemski ekipi. Vse bolj v ospredje prihaja Sepp Kuss, z nekoliko drugačnimi ambicijami, zdaj ima v mislih predvsem enodnevne preizkušnje, pa bi morda lahko nekoč zmage v večetapnih dirkah napadal tudi Wout van Aert. Oba sta končala v dvajseterici najboljših, čeprav sta kolesarila predvsem z nalogo skrbeti za svojega moštvenega kapetana. V ekipi bodo zdaj analizirali nastope na Touru in upam, da pri Jumbo-Vismi ne bodo poslušali tistih, ki menijo, da Roglič redno popušča v zadnjem tednu največjih dirk. Sam sicer menim, da je na Vuelti Primož dokazal, da ni tako, na zadnjem Giru pa so ga ustavile predvsem zdravstvene težave in prevelika osredotočenost na papirju na največjega tekmeca. Medtem ko sta z Vincenzom Nibalijem pazila eden na drugega, ju je pred letom presenetil Richard Carapaz in osvojil rožnato majico. Rogli v prid sicer govori dejstvo, da pri Jumbo-Vismi le malo stvari prepuščajo naključjem, ekipa pa je izjemno napredovala in je verjetno trenutno najmočnejša na svetu. 

Odziv moštva Šok in nejevera: "Ko sem gledal Rogliča, so me bolele oči"

Tretjič: Imam občutek, da bi bila oba Slovenca zadovoljna z razpletom, ko bi Roglič v Parizu oblekel rumeno majico, Pogačar pa na svoji drugi tritedenski dirki še drugič stopil na zmagovalni oder, ob tem pa dodal še belo in pikčasto majico. Vse lepo, vsi zadovoljni. Zdaj pa je Pogačar osvojil prav vse, Roglič pa je navsezadnje, kot se je izrazil Luka Mezgec po drugem mestu v etapi, le 'prvi poraženec'. Ne razumite napak, tudi dosežek Rogliča je izjemen, nekaj neverjetnega, če bi o tem razmišljali še kakšnih pet let nazaj, a verjetno tudi sam vsaj zdaj ni zadovoljen z doseženim. Mogoče bo čez nekaj časa drugače gledal na vse skupaj, zdaj vse skupaj verjetno še zelo boli.

Foto: Epa Primož Roglič

Vsekakor je imel Pogačar vso pravico, da je napadel, enako, kot jo je po mojem mnenju imel Jurij Tepeš pred leti, ko jo je v Planici s svojim izjemnim poletom zagodel Petru Prevcu in mu 'odvzel' skupni naslov. Na koncu v skupnih seštevkih teh športov pač zmagajo najboljši, tisti, ki si to najbolj zaslužijo.

Bizarno, a povsem slovensko bi bilo, če bi se zdaj delili na Roglič/Pogačar navijače. A naj bosta za zgled prav največja kolesarska zvezdnika v državi. Oba sta pokazala veličino. Pogi s precej diskretnim proslavljanjem zmage, Rogla pa s tem, da je v zanj izjemno težkem momentu pristopil k zmagovalcu in mu čestital za narejeno. Vsi tega ne bi zmogli. 

Zelo čustveno O tem, kar je po dirki storil Roglič, govori ves svet

Rogliču bo morda v slabo uteho dejstvo, da je z drugim mestom, vsaj po mojem mnenju in na prvo žogo (obrat pedala) ter po številu bralcev člankov po 20. etapi, morda še dodatno osvojil srca slovenskih ljubiteljev kolesarstva, vsaj v takšni meri kot Pogačar z zmago. Enako je bil v Franciji dolga leta zaradi vtiljaka čustev najbolj občudovan Raymond Poulidor, izjemen kolesar, zmagovalec Vuelte in enodnevnih klasik, ki pa nikoli ni osvojil rumene majice. Rogla je zdaj že trikrat stal na stopničkah: 1. na Vuelti, 2. na Touru in 3. na Giru. Kapo dol!

Slovenija je zdaj kolesarska velesila, to so ob obeh najboljših na Touru dokazali tudi Mezgec, ki je dvakrat zasedel drugo mesto v etapah, in Jan Polanc ter Matej Mohorič. Slednja sta bila sicer zaradi skrbi za kapetana prikrajšana za samostojne podvige, Mohoriču na treh največjih dirkah manjka le še zmaga na Touru, Polanc pa ima tudi že dve na Giru, kjer je tudi nekaj časa že prebil v rožnati majici. Tokrat sta oba opravila veliko dela za Mikela Lando in Pogačarja, bila sta med njunima najboljšima pomočnikoma. Pogi je ob odstopu Davideja Formola in novi slabi izvedbi Fabia Aruja pravzaprav lahko računal le na Polanca in v eni etapi še na Davida de la Cruza, večino dela v odločilnih trenutkih pa je moral opraviti kar sam, kar njegov dosežek naredi še večjega. Morda so zaradi manka pomočnikov tekmeci tudi nekoliko manj računali na Pogačarja in mu pustili nekaj več svobode. To je tako izkoristil že z begom v eni zmed etap, po tisti, ko je zaostal na vetru. Favoriti so ga spustili naprej in pridobil je 40 sekund. Kaj podobnega mu v nadaljevanju kariere verjetno ne bo več dovoljeno.

Prvi trener "Tako, kot je letos zmagal Tour, ga ne bo nikoli več"

Foto: Epa tadej pogačar

Kot se 'spodobi' za vse športne dosežke v Sloveniji, so svoj piskrček pristavili tudi nekateri, ki si tega ne zaslužijo. V zadnjih letih  politiki leve in desne opcije, tu naj poudarim, da med njimi ni razlike, namenjajo vse manj financ za šport, v obdobju koronavirusa je to področje ostalo med redkimi, ki ni bilo deležno pomoči, z besedami, da se šport vedno tako ali tako postavi na noge, a jih to nikakor ne zmoti, da se ne bi 'svetili' zraven, ko pride do uspehov. Po svoje jih razumem, saj bi v nasprotnem primeru prejeli očitke, da niso sposobni zaznati podvigov slovenskih športnikov. Težka naloga. A lahko bi se kdaj vsaj zamislili nad svojim početjem. Prva reč, ki bi jo morali narediti, pa je po mojem menju ustanovitev samostojnega ministrstva za šport. In naj to nato dela le v interesu športnikov. Vem, pobožne želje.

Za konec bi imel še eno željo. Kot nekdo, ki večkrat na leto sede na kolo, trenutno sem pri 1.041,1 kilometra v tem letu, kar je sicer smešna številka za že nekoliko manj resne rekreativne kolesarje, bi si želel, da vsi tisti, ki ste v zadnjih tednih spremljali kolesarstvo, pokažete še nekoliko več razumevanja za kolesarje na cesti. Ni prepovedano, da ob prehitevanju zapeljete na drugo stran cestišča, ko nasproti ni nikogar, nič vam ne bom očital, če se nekaj časa peljete za mano, ko je kdo na drugi strani ceste, tako počasen tudi jaz nisem, sovražim, ko nekdo prehiteva proti meni in se naenkrat dve vozili peljeta proti meni ... Vem, da se tudi nekateri kolesarji vedejo neodgovorno, ne upoštevajo vseh pravil, ampak bodite previdni okoli njih, so pač precej bolj ranljivi. Niti ni treba, da so neodgovorni, pride tudi do nehotenih napak, še zlasti, ko si že utrujen, lahko pride do tega, da kolesar zapelje v luknjo, ki je ni predvidel, na kamen ... Obe strani bi prosil za nekaj več potrpežljivosti.

Predvsem pa bi si želel, da ne bi več nikoli naletel na tistega, ki mi je pred časom na prazni cesti prišel naproti, odprl okno svojega vozila in začel kričati name, če nimam nič pametnejšega početi v življenju. Upam, da je tudi on navijal za Rogliča, Pogačarja, ki po lokaciji dogodka verjetno celo živi nekje blizu njega, Mohoriča, Mezgca in Polanca, pa tudi ostale slovenske kolesarske ase na manjših dirkah. Vsekakor si slovenski kolesarji v novi kolesarski velesili to tudi zaslužijo!