Zaradi vseh znanih dogodkov okoli smrtne nesreče gruzijskega tekmovalca je za Domnom Pociecho najtežja športna preizkušnja v karieri. Mnogi bi rekli, da je lahko srečen, ker je živ, toda Kisovčan je vendarle zadovoljen tudi zaradi drugih stvari. Svoje vožnje je ocenil kot maksimum, tako da je 27. mesto njegova realnost.

"V Torinu sem bil sicer mesto višje, toda zaostanek je bil večji, tako da sem tu pokazal velik napredek, ki je predvsem posledica boljšega starta. Moj zaostanek je za dve sekundi manjši kot na prejšnjih igrah, kar pomeni, da sem bil na vožnjo kar pol sekunde hitrejši. In to kljub velikim pritiskom, ki smo jih tukaj doživljali nekoliko manj izkušeni tekmovalci. Vožnje na tekmi so za razliko od treningov potekale brez vsakršnih težav in res imam razloge za zadovoljstvo," je dobre volje tekmovanje končal profesor telesne kulture in dodal, da je bilo tekmovalcem veliko lažje, ker so organizatorji skrajšali progo, pri premagovanju psihične ovire in ohranjanju zbranosti pa so mu pomagali tudi sestra, dekle in njen brat, ki so bili v Whistlerju na tribunah.

Pociecha za zdaj še ne ve, ali se bo potegoval za nastop na naslednjih igrah v Sočiju, o tem se bo odločal poleti. Trenutno mu bo na prvem mestu iskanje službe, če jo bo našel, pa bo videl, ali se ob njej lahko ukvarja tudi s sankanjem: "Želje seveda obstajajo. V naslednjih letih bi vsekakor rad nadaljeval s svojim napredovanjem ter se v Sočiju boril za višja mesta."