Čestitke za napredovanje v drugi krog kvalifikacij za OP ZDA. Kakšni so občutki?
Zelo dobri, glede na to, da letos nisem veliko igral. V bistvu sem odigral samo štiri dvoboje, dva v Wimbledonu in dva v Cordenonsu. En turnir sem odigral na travi, enega na pesku, zdaj pa sem se preselil na trdo podlago. Pred odhodom v New York sem v Nemčiji odigral še eno ligaško tekmo. Letos sem tam igral malo več, da sem ostal v polnem pogonu in da sem na igrišču preživel čim več časa.

Vračate se po dolgotrajni poškodbi kolena, zaradi katere ste morali tudi na operacijo. Kakšno je vaše zdravstveno stanje?
V tem trenutku moje zdravstveno stanje ni 100-odstotno. Ustreza mi, da odigram čim več dvobojev, težko pa igram turnir. Na turnirju moraš odigrati tudi do pet tekem v enem tednu, kar je trenutno zame še nedosegljivo. Zelo prav mi je prišlo, da sem lahko odigral en dvoboj na teden, potem pa sem lahko do naslednjega prilagojeno treniral in se pripravil.

Znano je, da je beton zelo neprizanesljiv do sklepov. Kako se odziva v koleno v primerjavi s peščeno podlago? Kakšna so vaša pričakovanja v New Yorku?
V New York nisem prišel z velikmi pričakovanji, prevsem zato, ker na trdi podlagi nisem veliko igral. Prišel sem do spoznanja, da na pesku lahko igram, ker koleno ni tako obremenjeno. Trenutno veliko lažje igram na pesku, vendar osebno raje igram na trdi podlagi, kjer imam tudi boljše rezultate. Želim si več igrati na trdi podlagi, vendar bi bilo preveč tvegano, da bi takoj treniral na trdi podlagi, ker nisem vedel, kako se bo odzvalo koleno. Po težki tekmi v prvem krogu kvalifikacij nisem čutil nobenih bolečin, kar je najpomembneje. Največ mi pomeni, da lahko nemoteno treniram in tekmujem. V prihodnji mesecih prioriteta niso rezultati, ampak moje telo. Presenečen sem, da lahko tako hitro pridem v tekmovalni ritem. To je zelo pozitivno.

Z Blažem Kavčičem smo se pogovarjali po njegovi zmagi v prvem krogu kvalifikacij za OP ZDA. V drugem krogu ga je s turnirja izločil Japonec Yasutaka Uchiyama.

S trave ste se preselili na pesek, potem takoj selitev na trdo podlago. Kako zahtevno je v tako kratkem času zamenjati kar tri podlage?
Med Wimbledonom in peščenim turnirjem v Italiji je minilo kar nekaj časa. Po Wimbledonu sem šel na pesek in tam prilagojeno treniral. Pred kvalifikacijami za OP ZDA sem oddelal en trening na trdi podlagi. Nisem imel pravega občutka in nisem točno vedel, kako odigrati. Na srečo mi je uspelo, čeprav še sam ne vem, kako sem prišel do zmage. Igra ni takšna, kot bi morala biti. Verjetno še nekaj časa ne bo. S tem sem se sprijaznil, ampak vsaka zmaga v tem stanju je velik dosežek.

Foto: Profimedia Blaž Kavčič

Na OP ZDA ste najboljši rezultati dosegli leta 2014, ko se prišli do tretjega kroga, a ste nato morali predati zaradi poškodbe. Kako se spominjate tistega turnirja?
Najtežje spomine v karieri imam prav iz New Yorka. Po drugi strani tudi najlepše, saj sem takrat premagal dva zelo dobra igralca, Donalda Younga in Jeremyja Chardyja. Občutki so bili vrhunski. Potem pa šok. Zjutraj sem komaj hodil in takoj sem vedel, da je nekaj narobe. Izkazalo se je, da sem zlomil koščico v stopalu, tako da nisem mogel igrati v tretjem krogu. Potreboval sem osem tednov čistega počitka. Le dan po tem, ko sem se počutil, kot da sem na vrhu, sem padel na dno. 

Kako ste se počutili pred poškodbo? Ali menite, da bi lahko premagali tudi Stana Wawrinko, ki je tistega leta osvojil OP Avstralije?
Takrat sem verjetno igral svoj najboljši tenis. Ne samo, da sem se lahko meril z najboljšimi igralci, temveč sem lahko marsikoga tudi premagal. V drugem krogu sem zmagal brez izgubljenega niza. Tudi zame je bilo to veliko presenečenje. Nisem bil utrujen, počutil sem se dobro. Stan Wawrinka takrat ni igral najboljšega tenisa. Resnično sem verjel, da lahko naredim velik rezultat. Sicer sem še vedno poskušal, dobil sem injekcijo v nogo, ker sem res želel igrati. Blokada mi je vzela bolečino, vendar sem izgubil tudi občutek v nogi. Vse skupaj je bilo preveč nevarno, zato sem se odločil, da ne bom stopil na igrišče. Tiste tekme sem se zelo veselil in do konca življenja mi bo žal, da je nisem mogel odigrati.

Kako vam pomeni OP ZDA v primerjavi z drugimi grand slami?
Kar zadeva trdo podlago, bi dal majhno prednost OP Avstralije. Turnir je še bolj prijazen igralcem in vse je nekoliko bolj sproščeno. Vsak grand slam ima svoj čar. V New Yorku je veliko akcije. Ljudje se sprehajajo naokrog, se pogovarjajo po telefonih, vse je bolj glasno. V Avstraliji ima ljudje drugačen odnos do tenisa, so bolj previdni. Nič slabega o Američanih, ampak tukaj vse poteka hitreje. Wimbledon je čisto poseben. Tam je vse točno tako, kot piše v pravilniku. Na drugih turnirjih se je možno kaj dogovoriti. Spominjam sem, da sem nekoč v Wimbledonu stanoval nekoliko dlje, kot je bil organiziran prevoz. Ko sem gospe povedal, kam grem, je na zemljevidu s šestilom narisala radij, do kje me lahko pelje. Ker nisem bil znotraj tega radija, mi je odvrnila, da me lahko pelje točno do črte, potem pa lahko grem s podzemno. Peljati bi me morala še dve ali tri minute. Ampak to je Wimbledon.

Foto: Epa blaž kavčič

Zaradi bolečin v kolenu ste nekaj časa vztrajali s protivnetnimi tabletami, potem tudi to ni več pomagalo. Kako ste se sprijaznili s tem, da boste morali pod nož? Kako dolgo so se vlekle težave?
Težave imam že dve leti in pol. Na začetku so bile bolečine znosne in lahko sem normalno treniral. Včasih sem potreboval kakšen premor. Potem pa se je to stopnjevalo. Opravil sem več pregledov v magnetno resonanco, ki pa ni pokazala nič drugega kot vnetje. Nekaj časa se je dalo reševati s protibolečinskimi tabletami, potem pa ni več šlo. Ker sem vzel toliko tablet, se nisem več dobro počutil. Odločil sem za artroskopijo, kjer se je izkazalo, da je stvar resna. Nato sem moral na operacijo. Morali so mi odrezati del tetive. Ta po operaciji nikoli ni več takšna, kot bi morala biti. Na trenutke sem mislil, da ne bom več mogel igrati. Skoraj sem že vrgel puško v koruzo. Šest mesecev je dolga doba. Rešitve ni na obzorju, vsi govorijo, da je potreben čas, tebi pa se vsak dan zdi kot cela večnost. Kazalo je zelo slabo, a na srečo je koleno že nekaj časa v dobrem stanju, a daleč od 100 odstotkov. Treningi so trenutno na 50 odstotkih tega, kar si želim. Zato mi tudi vsaka zmaga pomeni zelo veliko.

Odprl dušo Slovenec zbolel za redko boleznijo, zdravniki tavali v temi

Kako ste sicer zadovoljni z odzivom zdravniške stroke? Ko je zbolel Blaž Rola, so zdravniki dolgo tavali v temi. Še dlje je na diagnozo čakal Grega Žemlja. Tudi vi z magnetno resonanco niste dobili pravega odgovora.
Športnik si vedno želi hitre rešitve. Zdravniki vedo, koliko časa bo potrebnega. Mene je operiral dr. Klemen Stražar, ki je tudi bivši tenisač in zato točno ve, za kaj gre. Ves čas sem imel občutek, da mi ne želi povedati, kako dolgo bo trajalo okrevanje, ker je vedel, da bi me to prizadelo. Jaz sem mu popolnoma zaupal. Naredil je vse, kar je moral narediti. Seveda sem si želel, da bi igral prej. Zdravnik oceni, da bo okrevanje trajalo od tri mesece do pol leta. Ker po treh mesecih to še vedno ni to, si potem razočaran. Pravo diagnozo sem dobil šele po artroskopiji. Pred tem sem normalno treniral in naredil še več škode. Ker je bila mišica močnejša, je bolj držala, notri pa je nastajala vse večja poškodba. Imel sem srečo. Če bi še čakal, bi bilo lahko še precej huje. Težko govorim čez zdravnike. Tudi Stan Wawrinka, ki ima neomejen dostop do najboljše zdravniške oskrbe, je po operaciji kolena potreboval eno leto, pa še vedno ni pravi. Osebno nimam ene slabe stvari, ki bi jo lahko rekel čez zdravnike.

Grenka izkušnja "Ljudje niso razumeli, zakaj sem končal kariero"

V tenisu je veliko govora o denarnih nagradah in o tem, ali igralci, ki izpadejo v prvih krogih, zaslužijo dovolj za preživetje. Koliko dvobojev morate zmagati v New Yorku, da pokrijete stroške poti, prehrane in nastanitve?
Teba je upoštevati okoliščine. Nekateri igralci na turnir pripeljejo trenerja, fizioterapevta, kondicijskega trenerja... Teniral sem na igrišču zraven Borne Ćorića. S seboj je imel pet ljudi, jaz sem prišel sam. Tudi jaz imam trenerja, ampak glede na moje stanje se mi ni zdelo smiselno, da bi si delal dodatne stroške. Za zmago v prvem krogu kvalifikacij dobim 11.000 dolarjev bruto. V ZDA je davek 30-odstoten, torej dobim približno 8000 dolarjev. Letalska karta me stane približno 1000 evrov. Tukaj imam zagotovljeno prehrano in nastanitev. Kot kvalifikant dobim 300 dolarjev na dan, ki jih porabim za hotelsko sobo. Na kartici, ki velja v kompleksu OP ZDA, dobim 100 dolarjev za hrano. To je za dva človeka povsem dovolj. Razen karte nimam drugih stroškov. Plačati moram samo še napenjanje loparjev, ki stane približno 30 dolarjev na lopar. Tako da sem v plusu. V zadnjih letih se je povečal denarni sklad v kvalifikacijah, kar se zelo pozna. Živim od grand slamov. S tem denarjem lahko potem doma krijem druge stroške.

Odločili ste se, da ne boste zaigrali na domačem turnirju serije challenger v Portorožu. Svoje razloge ste tudi predstavili z obširnim zapisom na Facebooku. Ali zdaj, ko ste vse skupaj nekajkrat prespali, obžalujete svojo odločitev?
Obžaloval sem takoj. Bistvo je, da si nisem želel vojne z nikomer. Nič nimam proti igralcem, teniški zvezi ali turniji. Turnir je bil super organiziran. Aljaž Bedene je zmagal, za kar mu čestitam. Blaž Rola je igral dobro. Vidim samo pozitivne stvari. Vse, kar sem želel narediti, je bilo upravičiti svojo odsotnost.

Afera Slovenec besen kot ris: "Po vsem, kar sem naredil za tenis ..."

Zakaj ste se odločili, da svojo plat predstavite javnosti?
Zato, ker je direktor Gregor Krušič zgodbo predstavil tako, kot da sem imel nekakšne velike zahteve, ki jim oni niso mogli ugoditi. Povedati sem želel, da sem v Portorožu pet let igral zastonj. Tudi letos sem želel igrati zastonj. Nameraval sem se prijaviti na turnir, potem pa sem izvedel, da nekateri igralci dobivajo denar, da pridejo v Portorož. Kako ta denar pride do njih, niti ni pomembno, ker je to možno zapeljati na več načinov. Vsi vemo, da  Roger Federer, denimo, za nastop na turnirju dobi milijon, čeprav so takšne 'štartnine' uradno prepovedane. To se potem izpelje z neko pogodbo. Dobro poznam ozadje teh reči. Ni mi prav, da sem bil več let ambasador tenisa in vse počel zastonj, potem pa pride nekdo drug in za nastop prejme velik znesek, meni pa direktor pravi, da mi ne more dati ničesar. In me potem napade v medijih, češ da sem imel zahteve.

Kako je potekal sestanek z direktorjem Krušičem?
Povedal sem mu, da sem pripravljen igrati zastonj in da bom tudi igral zastonj, če bomo vsi igrali zastonj. Ker so se stvari spremenile in so igralcem začeli deliti dnear, smatram, da si glede na vse, kar sem naredil za slovenski tenis, tudi jaz nekaj zaslužim. On mi je dejal, da mi ne more ponuditi ničesar. Njegova izjava je delovala tako, kot da sem jaz postavil pogoje, drugače pa ne bom igral. Temu ni bilo tako. Igral bi zastonj. Povedal sem mu, da bo prišlo do nesoglasja. Ali bodo mene vprašali, zakaj ne igram, ali pa bodo vprašali njega. In bova morala povedati. Bal sem se nesoglasja. Meni ni šlo za denar. Če bi mi šlo za denar, bi ga zahteval takrat, ko sem bil top 100 igralec. Nikoli nisem ničesar vzel, kar je moja krivda, ker nisem ničesar zahteval. Če pa igralci nekaj dobivajo, potem pa se mi zdi prav, da tudi jaz nekaj dobim. Drugače se ne bi dobro počutil. Menim, da bi bila moja prisotnost doprinos turnirju. Obžalujem samo to, da so nekateri moj zapis razumeli kot napad na novinarje. To nikakor ni bil moj namen. Želel sem samo oprati svoje ime in predstaviti svojo plat zgodbe.

Ali vas je direktor še kaj poklical?
Ne, od takrat se nisva slišala. Zame je ta zadeva zaključena. Javilo se mi je kar nekaj ljudi s podobnimi težavami, ki so mi izrekli podporo. Ljudje, ki v slovenskem tenisu nekaj veljajo, vendar si teh stvari nihče ne upa javno povedati. Jaz sem se počutil stisnjenega v kot in mi je prekipelo, vendar nisem imel zlih namenov. Apeliral sem zgolj na njegovo izjavo. Zelo rad imam portoroški turnir. Tudi sicer veliko časa preživim v Portorožu. Želel sem igrati, vendar sem se zaradi sebe odločil, da ne bom. Pa ne zaradi denarja. Karkoli bi dobil, bi bilo to zelo malo. Zadnji sem, ki bi karkoli delal zaradi denarja. Ko sem bil 80. igralec sveta, sem zaslužil ogromno. Nikoli nisem imel želje, da bi jemal dodaten denar od zveze, čeprav bi ga lahko. 

Foto: Facebook aljaž bedene

Kaj pa Aljaž Bedene in Blaž Rola, ste se pogovarjali z njima?
Z Rolo sva se pogovarjala. Vsak ima svoj pogled na to temo. Fantoma sem povedal, da nisem želel govoriti čez njiju. Nisem želel medijske vojne. Zame je stvar zaključena. Nikomur ne zamerim ničesar. Razen direktorju, ker sem imel občutek, da me je smatral za manjvrednega igralca. To me je prizadelo. Kljub temu nisem nameraval o tem govoriti, ko pa je on to izpostavil v medijih, sem se čutil dolžnega, da odgovorim.

Ali ste spremljali turnir v Porotorožu?
Sem spremljal. Pogledal sem si polfinale med Rolo in Bedenetom. Turnir je bil super. Lahko ga samo pohvalim. To je super za slovenski tenis. Nimam kaj reči čez turnir ali organizacijo. Tukaj je šlo samo za konflikt med mano in direktorjem.

Ali vas naslednje leto lahko pričakujemo v kompleksu ŠRC Marina Portorož?
Želim si, da bi spet igral v Portorožu. Mislim, da je to dobro za vse. Moje ime nekaj pomeni v slovenskem tenisu, tudi ljudje me imajo radi. Eno leto je dolgo obdobje, težko rečem, kaj se bo zgodilo. Zagotovo pa si želim spet zaigrati.