"Sem v novem obdobju, ko razmišljam, kam me bo peljala pot v prihodnosti. Dejstvo je, to sem se že odločila, da v kvalifikacije za OI ne bom več šla. Osem let sem živela samo za OI, za nastop. Moram reči, da sem bila v Riu najstarejša tekmovalka, nočem imeti rekorda najstarejše triatlonke vseh časov. To zdaj prepuščam mlajšim. Sama iščem izziv, ki bi presegel same olimpijske igre na športnem področju. Gledam tudi za drugimi izzivi v življenju. Rada bi se usmerila nazaj v biokemijo, raziskovanje. To je moja velika želja," je v pogovoru za STA razložila Mateja Šimic.

To pomeni, da je športna pot dolgoletne gonilne sile slovenskega triatlona končana? "Mislim, da še ne," je z nasmehom odvrnila Ljubljančanka, ki niti še ne ve, na kakšni ravni bo v sezoni 2017 tekmovala: "O tem se še nismo pogovarjali. Nekaj se pogovarjamo z zvezo. Vem samo, da ne bom začela kot vsako leto marca. Ampak kasneje. Imamo še nekaj časa, da napravimo načrt, da najdem res velik motiv za treninge."

Kar nekaj je triatloncev, ki so se po koncu kariere v olimpijskem triatlonu preusmerili v daljše razdalje, kot sta dolgi triatlon ali ironman. Šimičeva zagotavlja, da je vsaj ti dve različici sploh ne zanimata: "Mogoče srednja različica, do štiri ure, več pa ne. Pa še to bolj za pokušino."

Šimičeva svoje izkušnje in znanje že dolgo časa prenaša na mlajše sotekmovalce, je tudi trenerka, a se v tej vlogi ne vidi, dokler se ne odloči, na kakšni ravni bo še tekmovala: "Moj moto je, da dokler sem aktivna tekmovalka, ne morem biti trenerka. Kot tekmovalka rabim okrog sebe ljudi in sem osredotočena samo nase. V vlogi trenerja, tako si poklic predstavljam, bi morala biti osredotočena na športnike. To je eden večjih razlogov, zakaj že nisem trenerka."

Šimičeva je v dolgih letih tekmovanja najboljše rezultate vpisala na svetovnih pokalih. Druga je bila v Edmontonu in Guatapeju, tretja v Huatulcu. Vrhunca kariere sta olimpijska nastopa. V Londonu 2012 je nastopila kot prva slovenska triatlonka v zgodovini in osvojila 37. mesto, štiri leta kasneje je v Riu rezultat še izboljšala in bila 31.

"London je zame zelo čustven, ker sem do zadnje tekma štela točke, zadnji kvalifikacijski mesec skoraj nisem spala, samo potovala sem in trenirala. Do zadnje tekme nisem vedela, ali se bom uvrstila. Nastop je bil moj prvi. Uresničila sem sanje, dokazala sem, da tisto, kar se zdi nemogoče, se da uresničiti. V Rio sem šla z bolj umirjeno glavo. Veliko smo vložili v pripravo. Dva, tri mesece pred tekmo sem samo trenirala, osredotočala sem se na vse majhne detajle, bila sem bolj sproščena, bila sem brez stresa. Bolj sem uživala v Riu in nastopu," se je spomnila Šimičeva.