Kako ste zadovoljni s sestavo ekipe?
Pripeljali smo igralce, ki smo si jih želeli. Iskali smo jih tudi po karakterju, da so zmagovalci. To smo tudi dobili. Verjamem, da bomo vsi skupaj naredili, kar se od nas pričakuje. Glavni cilj je, da igramo dobro košarko in da v dvorano pripeljemo še več ljudi, navijačev. Želimo narediti korak naprej od minule sezone. O rezultatskih ciljih sicer še ni bilo govora, a se potihoma pričakuje boj za lovorike v vseh treh tekmovanjih, kjer nastopamo - slovenski pokal, prvenstvo in Aba2 liga. Verjamem, da bomo v vseh treh tekmovanjih krojili sam vrh.
Dolga leta ste igrali v tujini. Kako bi primerjali razmere v Kopru s tistimi, ki ste jih srečevali med kariero?
Kar se tiče organizacije, vseh pogojev, ki jih imamo, smo v vrhu ne samo v Sloveniji, ampak tudi na prostoru bivše države. In to kljub temu, da nas morda kdo podcenjuje. So še rezerve, a smo na neki visoki ravni. Klub se razvija v pravi smeri, vse pa čez noč seveda ne gre. Za razvoj so potrebni tudi rezultati in verjamem, da jih bomo imeli.
Lani ste osvojili pokal. So zdaj pritiski že večji?
Seveda moramo narediti korak naprej. Glavni cilj je preboj v Aba1. Verjamem, da je ta ekipa tega sposobna, a ne bo lahko. Nihče se ne bo predal, če se boš ti samo pojavil na igrišču. Svojo moč moramo pokazati na parketu. Vem, kako dela trener Jurica Golemac, vem, kako so fantje delali v zadnjem mesecu in mislim, da bomo še napredovali.
V zadnjem času se je kar nekaj košarkarjev iz vašega kluba prebilo v reprezentanco.
To je neko potrdilo, da dobro delaš. Zdaj se veliko govori o Gregorju Glasu, ki je veliko presenečenje za nekatere, ki niso delali z njim. Mi smo vedeli, kaj je sposoben. Morda lani še ni bil fizično pripravljen za to ligo, se je pa v enem letu fizično in taktično izboljšal. Zdaj bo resno kandidiral v ekipi za čim več minut. Vem, da jih bo dobil, koliko jih bo, pa je odvisno od njega. V reprezentanco sta bila poklicana tudi Luka Vončina in Žan Mark Šiško. To je samo potrdilo, da reprezentantje prihajajo k nam in vidijo klub kot nekakšno odskočno desko za naprej.Tistemu, ki pride v Koper moramo nuditi najboljše pogoje, da se tu razvije in da da nekaj klubu - rezultatsko in morda dobro ime ob naslednji prodaji. Trudimo se po najboljših močeh in mislim, da smo na pravi poti.
Je filizofija, da svet stoji na mladih?
Če pogledate ekipo, je povprečna starost 24 let. Res je, da imamo nekaj nosilcev, ki so blizu ali čez 30, ostali pa so okoli 25 in mlajši. Gre za skupino fantov, kjer so prisotne izkušnje, a tudi mladost in velika želja po dokazovanju. Mislim, da je to prava formula. Cilj kluba je, da se čim več mladih, nadarjenih fantov iz naše košarkarske šole usmeri v prvo ekipo. V naslednjih letih želimo imeti čim več domačih fantov, košarkarjev, ki so vzgojeni v Kopru.
Omenjena je bila reprezentanca. V enem letu smo prišli od evropskega naslova do neuvrstitve na SP.
Ko gledam takole s strani, ne podcenjujem sicer nikogar, je dejstvo, da ni bilo nekaterih najboljših. Nekateri so bili, večina pa jih je manjkala. Žalostno je, da smo bili pred enim letom bogovi v Evropi, zdaj pa praktično nimamo možnosti za nastop na SP. Tu se mora zamisliti predvsem Fiba, kaj je naredila s svojim početjem. To ni dobro za nikogar; za klube, za reprezentance, še najmanj pa za igralce, ki se ne odzovejo. In ne zaradi tega, ker se ne bi želeli, ampak, ker jim to ne dovolijo, ker nekdo tretji odloča o tem. To je najslabše za košarko. Reprezentanca bi morala biti sestavljena iz 12 najboljših igralcev določene države.
Kako bi se vi odzvali, če bi vam klub med kariero prepovedal udeležbo v izbrani vrsti?
Težko je govoriti s strani. Sam sicer nikoli nisem rekel ne preprezentanci. Uradno ti ne morejo prepovedati udeležbe, a verjetno je težko fantom, ki so v velikih klubih, na primer Klemnu Prepeliču in Jaki Blažiču. Težko je reči ne Svetislavu Pešiću, trenerju, ki je osvojil prav vse, in oditi v reprezentanco. Če boš šel kontra njemu, je vprašanje, koliko boš igral med sezono. Igralci pridejo v položaj, kjer morajo sami odločati o stvareh za katere niso nič krivi. Vsak se postavi tako, kot misli, da je najboljše. Tu niso krivi košarkarji, kriva je Fiba in ljudje, ki to vodijo. Ne vidim igralca, ki ne bi rad nastopal za svojo državo. Če mu je to vzeto in ga bremeni nek ultimat, je odvisno kdo si, od kod si, kako te podpirajo v klubu ... Res je kaos.
Kaj lahko proti možem v kravatah sploh naredijo klubi, košarkarji?
Težko je kaj spremeniti. Obstaja razkol, sta dve tekmovanji - Fibino in Ulebovo. Zveze so pod okriljem Fibe, klubi pa ne morejo veliko narediti. Upam, da bo nekaj spremenil ta novi sindikat košarkarjev, kjer je ustanovitelj Boštjan Nachbar. Da bo prišlo do tega, da bodo imeli igralci več besede. Urediti je treba ta kvalifikacijska okna. Igralec bi moral biti prost klubskih obveznosti, ko bi igral za reprezentanco. Ne sme biti v nekem precepu, mora se posvetiti izbrani vrsti. Ni dobro, da se prvenstva prekinjajo, to nikomur ne koristi. Dogajalo se je, da so bile tekme reprezentance in evroligaških klubov na isti večer. Mislim, da bi morala biti izbrana vrsta nad vsem, je pa treba najti skupen jezik, ne more vsak vleči na svojo stran. Na koncu je prikrajšana košarka, gledalci, zaradi njih se šport tudi igra. Kot sem dejal, v reprezentanci bi moralo biti 12 najboljših, ne sme se dogajati, da se vse skupaj 'flika' z neko drugo, tretjo ekipo.
Kje ste bili pred letom, ko je Slovenija osvojila zlato na EP?
Spremljal sem ga Kopru, bil sem v lokalu, ki je v sklopu nogometnega stadiona. Cela Slovenija je bila tisti teden, tistih 14 dni, nora na košarko. Govorilo se je le o evropskem prvenstvu. Za nas bivše reprezentante je bilo tako, kot bi sami igrali. Tako sem se vsaj počutil jaz. Bilo je lepo vzdušje, lepi trenutki. Mislim pa, da smo vsi, še najbolj pa košarkarska zveza, zaspala ob tej lovoriki. Mislim, da smo izržili premalo za naslov ebropskega prvaka.
Kakšni so vaši najlepši spomini na izbrano vrsto?
Izpostavil bi dva evropska prvenstva. Sicer 2007 in 2009 nismo osvojili kolajne, na koncu prideš domov razočaran. A ko potegneš črto, ugotoviš, da smo imeli dva odlična turnirja, še zlasti tistega na Poljskem, ko smo bili morda celo ob nekaterih odločitvah sodnikov prikrajšani za odličje v zadnjih minutah tekem. Leta 2007 smo v Španijo odšli kot 'outsiderji', mnogi nam niso dajali niti možnosti, da se prebijemo iz skupine, nato pa smo v četrtfinalu nesrečno izgubili že dobljeno tekmo proti Grčiji. Če bi takrat prišli med štiri, bi verjetno vsaj čez dve leti na Poljskem osvojili kolajno, ko nas ne bi tako zavirali. Čutiš, da vsa Slovenija diha s teboj, se dviguješ skozi turnir, ob prihodu domov pa vidiš, da si nekoga osrečil. Pravo dogajanje doma pa sem opazil lani ob EP. Kaj se je dogaja, ko si ti tam ... Bilo je noro. Cela država se združi, vsi govorijo le o košarki, spremljajo nastope ... Ko predeš domov, se šele zaveš, kaj si počel in da z zmagami mnoge osrečiš, nekateri pa so ob porazih prav tako razočarani kot igralci.
Pred kratkim sta imela Boštjan Nachbar in Sani Bečirović poslovilno tekmo na kateri ste tudi zaigrali. So spomini oživeli?
Malce smo se pogovorili o vseh dogodivščinah. Skupina ljudi, ki se je zbrala na njuni poslovilni tekmi, je smetana evropske košarke. Nekaj je bilo tudi košarkarjev, ki so veliko naredili tudi v NBA. Samu Udrihu sem med čakanjem na predstavitev na primer dejal, da se ob takšnem moštvu pa res ne bi veliko naigrala v karieri. Lepo je bilo igrati s temi fanti, lepo se je z njimi videti. Nekateri so še vedno dobro pripravljeni, drugi so že bolj upokojensko usmerjeni. Znanje sicer ostaja, moč je pa ... Pri enih boljša, pri drugih slabša.
Vam je žal, da tudi sami niste imeli podobne poslovilne tekme?
Ne. Jaz nisem imel takšne kariere kot Sani in Boki. Na koncu sem odigral zadnjo tekmo z Ilirijo, kjer so mi pripravili slovo. Sicer je šlo za uraden dvoboj, uvrstili smo se v prvo ligo in to je bila moja poslovilna tekma. Ta je sicer minila brez kakšnih ekstra zvezdnikov, so pa bili nekateri nekdanji sogralci na tribunah.
Vas prva liga nato ni zamikala?
Ne. Dobil sem ponudbo, da delam v tem klubu v Kopru. Zadovoljen sem bil s tem, kar sem naredil na parketu, zdaj pa sem v novi vlogi spet povezan s košarko. zaenkrat ne obžalujem, da sem pri 43 letih nehal igrati (smeh). Morda bi lahko še odigral kakšno sezono v slovenski ligi, a v nedogled upokojitve ne bi mogel odlašati. Zdaj je super, zjutraj vstanem brez kakršnih bolečin, lahko tečem, lahko rekreativno igram, nimam težav z zdravjem. Mislim, da sem naredil dobro potezo.
Še zadnje vprašanje. Kmalu se bo začela tudi sezona v ligi NBA. Kako vidite možnosti Luke Dončića?
Sigurno mu bo uspelo, vprašanje je le, če že v tej sezoni, ali v naslednjih letih. Njega bodo verjetno letos pripravljali na NBA, v času svoje pogodbe pa bo zagotovo eden izmed motorjev Dallasa. Mislim, da je projekt že narejen in bodo v naslednjih letih gradili ekipo okoli njega. Samo vprašanje časa je, kdaj mu bo uspelo. Tu ima tudi Dirka Nowitzkija, da ga usmerja, da mu pove, kaj je treba narediti. Priti z 19. leti v NBA ni samo košarka, je tudi življenje izven nje. Treba ga je malce zaščititi, Nowitzki pa ga lahko usmeri na pravo pot.