Ste zadovoljni s prodajo vstopnic?
Eno so bile želje, eno pa je bil minimum, ki smo ga morali doseči, da bi pokrili stroške, ki jih imamo s celotno organizacijo. Zaenkrat kaže zelo v redu. Če je minus poraza s Hrvaško to, da ekipa ni šla v drugi del s štirimi točkami, je plus ta, da pričakujemo naval hrvaških navijačev. Tudi za nekatere druge države, ki so se uvrstile naprej, gre za pričakovati dobro prodajo vstopnic, seveda pa bomo to videli sproti. Kar pa se tiče prodaje v prvem delu, je presegla naša pričakovanja, tudi tista, ki so bila zastavljena zelo optimistično.
Kolikšno število vstopnic morate prodati, da se povrne strošek za organizacijo?
Ne bi govoril o natančni številki, ker se potem zelo hitro pride do vtisa, da gre tu za velikanske zaslužke. Naš cilj je narediti to prvenstvo s profitom, tako je tudi vse zastavljeno. V kolikor bo položaj to dopuščal, bomo dobiček vložili v gradnjo naših sanj – da bi tudi Slovenija po vzoru košarkarskih velesil dobila svoj košarkarski center za treninge. Menim, da bo izplen tega EP odličen in to celo ne glede na uspeh slovenske reprezentance.
Dobiček je odvisen predvsem od vstopnic?
Tu se zdaj še da nariti razliko v ceni. Vse druge reči so zaključene. Na tem področju je še možno zaslužiti. Kotizacija občin in denar, pridobljen s strani sponzorjev pa sta že določeni. Smo pa finančni plan poskušali narediti že z najmanjšimi možnimi stroški.
Vam je žal na primer, da so Latvijci prišli naprej? Veliko njihovih navijačev ravno ne bo.
Znotraj zveze in organizacijskega odbora Eurobasketa smo se dogovorili, da se umaknem iz neposredne organizacije. Samega sebe dobro poznam. Sem perfekcionist in sem želel, da ima reprezentanca idealne pogoje za delo. Kot cela oseba sem zraven 24 ur na dan. To ne pomeni, da ne pomagam pri Eurobasketu, če me potrebujemo. A nisem se obremenjeval z drugimi skupinami, za to tudi nisem imel časa. Seveda bi verjetno brez težav napolnili dvorano, če bi napredovali Bosanci, a jim to ni uspelo. S tem se nima smisla obremenjevati. Mi si želimo do konca speljati to prvenstvo na enaki ravni kot doslej. Menim, da smo dosegli nivo, ki presega zadnja prvenstva.
Se boste z občinami še pogajali glede kotizacij?
To je bolj vprašanje za predsednika KZS in generalnega sekretarja. Sam se zadnja dva meseca tej temi tudi izogibam. Menim, da ne bi bilo prav, da bi se vtikal v nekaj, v kar nisem udeležen. Prepričan pa sem, da se bomo z občinami dogovorili. Če smo kaj dokazali, smo to, da je EuroBasket pozitiven projekt, vreden vsakega vloženega evra. Izkupiček bo morda dal misliti tudi državi, da še organizira kakšen podoben projekt v kakšnem drugem športu. Po športu je Slovenija poznana in to je treba gojiti še naprej. Te stvari ne prihajajo same od sebe. Nikoli ne bi bilo Gorana Dragića, Jake Lakoviča, Zlatka Zahoviča ali Anžeta Kopitarja, če jih ne bi nekdo v rani mladosti navdušil za njihov šport. Ne glede na to, ali je bilo to v družini, na osnovni šoli ali vrtcu. To je nekaj, kar Slovencem v svetovni športni sferi marsikdo zavida. To moramo gojiti naprej, evropsko prvenstvo pa je smetana vsega tega.
Vas je morda strah tekme z Italijani? Ob porazu bo nato težje do četrtfinala.
To je pač šport. Sam sem v takšni funkciji, kjer sem tudi ujetnik rezultata. Tudi če sam naredim vse stopetdeset odstotno, se bo moje delo ocenjevalo skozi rezultat. V športu je tako, da je velikokrat nekdo nagrajen za delo, govorim o ljudeh v oblekah, ki spremljajo športnike, kljub temu, da ne dela nič. V eni izmed favoriziranih držav imaš lahko celo leto noge na mizi in ko reprezentanca postane prvak, te vsi trepljajo po ramenih. Rezultat pride in gre, čez pet let se bo to pozabilo. Bistveno je, da jaz v svoji vlogi poskrbim za neko konstanto. Tekme pa me ni strah. Če bi šli v dvoboj z neko rezervo, bi se nam zgodilo to, kar se nam je proti Poljski. To se ne sme ponoviti. Mislim pa, da je bila to dobra šola za fante.
Je evforija takšna, kot ste jo pričakovali?
Rekel bi, da je še večja. Takšne nismo pričakovali. V zadnjih dveh letih smo si poskušali zamišljati te reči, a enostavno si takšne evforije ni nihče predstavljal. Ko se vozimo, nam ljudje mahajo, trobijo, svetijo z lučmi, obešajo zastave … V Zrečah so nam pripravili godbo in ognjemet. To so lepe stvari, ki ostanejo v spominu, so za dušo. Žal je šport tak, da si danes junak, jutri že bedak. EuroBasket je pa nek poseben čar, ki ga naša generacija verjetno ne bo več doživela, vprašanje je tudi, če ga bo katera bodoča. Rezultat je želja, glede na vse garanje in odrekanje pa je treba zdaj tudi uživati v sadovih tega dela. Upam, da bomo lahko v naslednjih dneh uživali tudi ob igrah slovenske reprezentance. Vse do konca prvenstva.
Pogrešate zastavice na avtomobilih in podobne reči? V Litvi je bil skoraj vsak avtomobil okrašen z zastavico.
To so spontane reči, zadeve, ki se zgodijo, ali pa se ne. Prepričan sem, da če bi imeli pet zaporednih zmag, bi jo verjetno vsi imeli. Smo pa Slovenci takšen narod, da tako kot zelo radi nekaj podpremo, enako naredimo tudi potezo v drugo smer. Zelo težko je združiti Slovence, kar se ne vidi le v športu, ampak tudi politiki, kulturi … Razdruženi smo na dva, ali pa še več polov. To je treba sprejeti in živeti v Sloveniji naprej, tistega, ki pa to ne prenese, ga pot prej ali slej odnese v tujino. Edina stvar, ki jo je v Sloveniji težko razumeti, je negativizem. Ta je brez meja. Tako kot smo uživali v podpori, moramo zdaj potrpeti. Predvsem sami smo si krivi za ta poraza. To podporo si moramo pridobiti nazaj in prepričan sem, da bo potem veliko več zastavic na avtomobilih.