Nekdanji član Arsenalove nogometne akademije Daniel Cain (23) je bil pred manj kot tremi leti dobro na poti k uresničitvi svojih najglobljih sanj.

Veljal je za enega najobetavnejših igralcev svoje generacije in bodoči up angleškega reprezentančnega nogometa. Zdrav in na vrhuncu svojih fizičnih moči je imel vse predispozicije za uspešno nogometno kariero.

Ker je življenje profesionalnega športnika lahko nepredvidljivo, se je spotoma usposobil še za električarja ter si s tem priskrbel varovalo, če bi se mu športne sanje slučajno izjalovile.

Vse je teklo kot po maslu, nato pa se mu je življenje v eni sami noči obrnilo na glavo.

Neke junijske noči leta 2020 je Cain med ponočevanjem s prijatelji nevede zaužil pijačo, v katero mu je nekdo podtaknil neznano snov. Njegov obraz je kmalu pomodrel in prišlo je do srčnega zastoja.

Prijatelji ga kljub naporom niso uspeli predramiti, zato so pričeli z oživljanjem in na pomoč poklicali reševalce. Ti so se mučili več kot 20 minut, da bi ponovno zagnali njegovo srce, zaradi pomanjkanja kisika v možganih pa je utrpel hude in bržkone nepopravljive posledice, zaradi katerih je kot tetraplegik pristal na vozičku.

Po zaslugi intenzivne rehabilitacije se mu je kasneje delno povrnila gibljivost zgornjega dela telesa. V samo eni noči je šel od profesionalnega športnika do nepokretneža, ki danes potrebuje 24-urno nego in oskrbo. 

Foto: The Independent

Kljub opozorilom zdravniške stroke, da so njegove možnosti za prebujenje neznatne, družina ni obupala. "Nisem bila pripravljena sprejeti, da se nikoli več ne bo prebudil," je za The Independent povedala njegova mama Tracey Cain. "Tistega večera se je družil z veliko ljudmi in marsikaj se je dogajalo. Verjamemo, da mu je nekdo nekaj podtaknil v pijačo," je dodala.

Po predvidevanjih zdravnikov bi moral Cain ostati v vegetativnem stanju, a so se slab mesec po tem, ko je ponovno odprl oči, njegove kognitivne funkcije izboljšale. "Ko se je prebudil, ni mogel storiti ničesar. Ni se mogel premikati. Kot novorojenček. Sestre so opazile, da jim sledi z očmi, zato smo vedeli, da je nekdo tam notri," je 'čudež' opisala mama.

Foto: Osebni arhiv Po dveh letih in pol bolnišnične oskrbe se je lahko domov, kjer pa se je prava preizkušnja šele začela. "Kot mama sem bila pripravljena prevzeti to breme, a bilo je težko. Zaradi covida-19 je bil omejen dostop do bolnišnic in s tem tudi informacij, kako ravnati z njim, kako urejati odvajanje in podobno. Tudi koža je zelo občutljiva. Naš življenjski slog se je povsem spremenil," je povedala.

Po več kot letu čakanja so družino premestili v nekoliko manjše, a njegovemu stanju primernejše domovanje. Žarek upanja je posijal tudi v vključitvijo v organizacijo Neurokinex, ki zagotavlja prvovrstno rehabilitacijsko terapijo.

Stroški zdravljenja stanejo od 1000 do 2000 funtov na mesec, delno jih financira zdravstveno zavarovanje, ostalo mora primakniti družina. Za namen zbiranja denarnih sredstev so vzpostavili tudi kampanjo prek platform GoFund Me.

"Ni mu bilo lahko. Ogromno časa je preživel na nevroloških oddelkih, kjer so pacienti po večini starejši od 50 let, zato ni imel veliko vrstnikov, s katerimi bi se lahko poistovetil. Opravil je tudi posvetovanje, kjer so mu diagnosticirali posttravmatsko stresno motnjo, depresijo in anksioznost. Vsaka najmanjša reč ga lahko vrže iz tira, zato ga moramo pogosto miriti."

"Ves čas mora vedeti, kaj se dogaja z njim in kaj sledi. Na fizioterapijo se dobro odziva. Najbolj je srečen med telovadbo," je dodala mama, ki srčno upa, da bo njen sin nekoč v prihodnosti spet zaživel samostojno življenje.

dezurni@styria-media.si