Na dokaj turoben dopoldan smo se pripeljali na vrh griča Pungart nad Igom v okolici Ljubljane. Tam nas je pričakal na videz povsem navaden grad, ki se mu na pročelju sicer vidi, da ga že načenja zob časa in bi bil potreben prenove. To pa ni čudno, saj gre za objekt še iz konca 15. stoletja. Svoj čas ga je v rokah imela plemiška rodbina Auersperg, v njem je kasneje začel delovati tudi zasebni oratorij. Prav tako je bil tarča kmečkih uporov in turških vpadov, med drugo svetovno vojno pa je predstavljal zatočišče italijanskim karabinjerjem. Grad ima tudi danes posebno funkcijo. Edini v Sloveniji služi kot kraj za prestajanje zaporne kazni polnoletnim obsojenkam z območja vseh sodnih okrožij v Republiki Sloveniji.
V njem je trenutno nastanjenih 53 obsojenk, še 16 jih je v priporu. Povprečna starost zaprtih žensk je 40-45 let, najstarejša jih trenutno šteje čez 60, a ne velja za "rekorderko". Lani so na prostost pogojno odpustili 82-letnico. Razlogov, zakaj so tu pristale, je veliko. Različne pa so tudi njihove osebnosti in življenjske okoliščine, ki so jih do tja pripeljale. Na vrhu seznama razlogov so kazniva dejanja zoper premoženje (65 %), sledijo kazniva dejanja zoper javni red in mir (14 %), na tretjem mestu pa so kazniva dejanja zoper življenje in telo (7 %).
Če človeka ob vstopu v notranjost zapora sprva spreleti nenavaden občutek, ta hitro mine. S prizori iz filmov, ko se obsojenci in obsojenke v oranžnih uniformah le stežka premikajo pod budnim nadzorom pravosodnih policistov, ne moremo potegniti vzporednic. Vrata večine prostorov so odklenjena, le ob vhodu nas pričaka pravosodni policist. Njegove kolege in kolegice lahko prav tako srečamo po različnih delih zapora.
Za varnost v zaporu trenutno skrbi približno 35 pravosodnih policistov in drugih zaposlenih. Na spregled ni nobene žičnate ograje, zato sploh nimamo občutka, da smo v enem bolje varovanih območij v Sloveniji, ki je, mimogrede, tudi območje medveda. Vsaj tako pravi napis na vhodnih vratih, ki se odpirajo avtomatsko.
Ob vstopu v zavod smo bili deležni postopka, ki velja za obiskovalce; morali smo se identificirati z osebnim dokumentom, iti čez rentgen, in v bližnjo omarico pospraviti nepotrebne reči (nevarne smo seveda pustili doma).
Za velikimi strogo varovanimi vrati nas je pričakala direktorica zavoda Tadeja Glavica, ki to delo opravlja od leta 2016, v zaporski sistem pa je vpeta vse od začetka svoje poklicne poti.
Sogovornica nam je temeljito predstavila delovanje zavoda in nas popeljala čez večino prostorov. Tovrstno delo doživlja kot poslanstvo in si prizadeva, da je zapor varen tako za družbo kot zaposlene, pa tudi za obsojenke in pripornice, za katere si želi zagotoviti čim boljše reintegracije v družbo.
Čeprav je pri njenem delu avtoriteta ključna, obenem prisega na oseben stik. Meni, da se pojma ne izključujeta. Ko ji čas dopušča, se večkrat sprehodi skozi prostore in naveže stik z obsojenkami.
Ker so se te tudi v času našega obiska prosto sprehajale, smo videli, da to ni težko, kot smo morda zmotno mislili na začetku. Njihove ugodnosti so seveda omejene glede na režime prestajanja zaporne kazni; saj lahko bivajo na zaprtem, polodprtem, ali pa odprtem oddelku. Od tega je odvisno, do kod seže njihova svoboda oziroma kakšne so ugodnosti, ki so si jih pridobile. Obsojenke, ki bivajo na zaprtem oddelku, se lahko na primer gibajo zgolj na notranjem dvorišču in v skupnih prostorih. Nastanjene pa so v najvišjem nadstropju. Pri pridobivanju ugodnosti ključno vlogo igra njihovo vedenje. Na vprašanje, če morajo zapornice zaradi ogrožujočega vedenja do drugih oziroma do sebe pogosto v sobo za izločitev (samico), direktorica pojasni, da to pri njih ni pogosta praksa.
Notranjost gradu je skromna, kljub temu imajo zapornice tu vse, kar potrebujejo; knjižnico, fitnes, sobo za druženje, ustvarjanje, televizijo, celo kadilsko sobo v enem izmed prostorov, kar je zaradi vseh omejitev v Sloveniji že pravcata redkost, a zapori na tem področju veljajo za izjemo.
Tudi sicer jim želijo bivanje v zaporu z marsikatero malenkostjo olajšati oziroma popestriti. Taka je soba za nočitev, kjer lahko obsojenka skupaj s partnerjem oziroma s svojo družino preživi noč. Na prvi pogled manjša, skorajda hotelska soba z lastno kopalnico in televizijo, ima za obsojenke velik pomen, saj na ta način lažje ohranjajo stike z najbližjimi.
Ena izmed številnih mater, ki ta čas bivajo Na Gradu 25, je naša sogovornica, ki prav zaradi otrok želi ostati neimenovana. Od leta 2018 je njena realnost omejena na zaprti oddelek iškega zapora. Do objema otrok in svobode jo čaka še kar nekaj prehojenih korakov. Slednjo bo od zdaj naprej dojemala drugače, pravi.
"Šele, ko ti je svoboda odvzeta, začneš dojemati, koliko ti pomeni. Za veliko stvari si prikrajšan, najbolj pa pogrešam svojo družino. Vsi trpimo. Notri spoznaš, da si lahko zadovoljen z najmanjšo stvarjo. Začenjaš se zavedati, kaj si počel narobe, in se zavežeš, da napak na prostosti ne boš ponavljal. To je bila zame velika preizkušnja, ki me je naučila, da moram znati reči ne in sebe postaviti na prvo mesto," odločno pripoveduje.
Krivda je ogromna, proces posameznika, ki pride v zapor, pa se začne prav s priznanjem in z odpuščanjem samemu sebi. Da ji čas mine hitreje, si sogovornica sleherni dan zapolni do potankosti; čez dan pomaga v kuhinji, popoldan bere in se druži z ostalimi obsojenkami, hodi na sprehode in je v navezi z družino. Prav tako je ta čas izkoristila za izobraževanja, ki jih organizirajo v zavodu. Opravila je poklicno kvalifikacijo za kuharsko pomočnico, opraviti mora še zaključni izpit za šiviljo, njena velika želja pa je tudi izobraževanje za kozmetičarko. Vsi ti programi potekajo v sklopu projekta Razvoj delovnih kompetenc zaprtih oseb, ki se financira iz Evropskega socialnega sklada. Prepričana je, da z iskanjem dela zunaj ne bo imela težav, saj je mnenja, da se z voljo delo vedno najde.
Presenetil nas je podatek, da številne tako še vedno hodijo v službo zunaj zavoda, če so za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji, še več jih delo opravlja znotraj zavoda, bodisi v kuhinji bodisi v pralnici. Nekatere so v procesu izobraževanja, tiste, ki bivajo na odprtem oddelku, pa gredo lahko v okviru ugodnosti prostih izhodov vsak vikend domov. Veliko je odvisno od zaupanja, po besedah direktorice je do sedaj ta princip zelo uspešno deloval, zato nameravajo z njim nadaljevati.
Zanje so prav tako organizirane številne delavnice, obiskujejo jih zunanja društva in organizacije. Dejstvo, da se je tok življenja zanje ustavil, vsem njihovim znancem pa še naprej teče, jim je najtežje sprejeti. Zagotovo največja stiska nastane na račun ločitve od družine. Obiski v zaporu so dovoljeni dvakrat tedensko do tri ure, odvisno sicer v kakšni obliki, kar je pogojeno z režimom kazni, v katerem se nahajajo. Določenim posameznicam pa se je v zaporu začelo novo poglavje v življenju. Direktorica omeni, da so nedavno dve posameznici na matični urad peljali sklenit istospolno zakonsko zvezo, še eno pa so pred leti peljali, da je zakonsko zvezo sklenila v moškem zaporu na Dobu.
Kljub vsem trudu obsojenk in tamkajšnjih zaposlenih ter ostalih strokovnih sodelavcev se pogosto zgodi, da posameznice po izpustu iz zavoda v njem ponovno pristanejo. Teh je približno tretjina. Eden izmed razlogov je zagotovo odvisnost, ki je velika težava tudi znotraj zapora. Po podatkih Glavice so trenutno pri 20 % zaprtih žensk zaznali težave z odvisnostjo, bodisi od alkohola bodisi od prepovedanih substanc.
Ključno je socialno okolje, v katerega se po odpustitvi vrnejo, pove direktorica. Nekatere imajo na žalost priložnosti za nov začetek malo in so pri njih določeni ponavljajoči vzorci skorajda neizogibni. "Teh zgodb ne dojemamo kot poraza. Stremimo k temu, da nikoli ne smemo obupati. Vedno je treba dati novo priložnost, a včasih se enostavno ne izide," razlaga direktorica. Na tovrstne zgodbe ni imuna in se jo marsikdaj dotaknejo.