Robi Bevc je le eden izmed nekaj več kot 500 voznikov ljubljanskih javnih avtobusov, ki so bili že dvakrat primorani zapustiti svoje delovno mesto, nazadnje skoraj za dva mesecea. Kot pravi, se je vrnitve izjemno veselil, saj je prisilni počitek predstavljal velik šok sicer pestremu službenemu vsakdanu, ko mu pot prekriža množica (zanimivih) ljudi. Sedaj so te številke sicer precej nižje kot v normalnih razmerah, ko avtobusi Ljubljanskega potniškega prometa (LPP) dnevno prepeljejo 180.000 posameznikov, v teh dneh le okoli 30.000.

Foto: Anže Petkovšek Robi Bevc Za razliko od prvega vala, ko so se ljudje ob vrnitvi na sedeže avtobusov drug drugega bolj kot ne izogibali, pravi, da so se sedaj kljub nizkim številkam potnikov med njimi stkale tesnejše vezi: "Zdaj imam občutek, da so nas ljudje zelo pogrešali in na avtobusu vlada drugačna kultura. Zgodi se, da do mene pristopi kakšna gospa in mi podari bonbon, mandarino, ali čokolado. To nam, voznikom, res polepša dan. Ali pa ko ljudje ob vstopu pozdravijo, nas vprašajo, kako ste. Ko so bili prazniki, so mi zaželeli srečne praznike, prej tega ni bilo toliko."

Pogrešanje pa je (bilo) obojestransko, prizna. Predvsem v večernih izmenah se rado zgodi, da na avtobusu ni potnikov: "Konec koncev smo tu zaradi ljudi. Osebno jih zelo pogrešam, ker se res ni prijetno voziti brez ljudi in se nič ne dogaja. Občutek je res nenavaden, saj si navajen polnega avtobusa. Če je avtobus čez dan na pol prazen, pa moraš imeti po deveti uri zvečer prav srečo, da koga sploh pelješ. Včasih me zvečer kar malo strese, ko sem sam, saj sem v preteklosti peljal vsaj koga, ki je šel oziroma se je vračal z zabave in iz mesta."

negotova prihodnost "Deležni smo bili enakih ukrepov kot tisti, ki jim je promet upadel za 20 odstotkov"

Čeprav je imel prvi dan po vrnitvi za volan do vožnje določen 'rešpekt', je tremo po dveh prevoženih ovinkih pustil za seboj. Z delom voznika LPP-ja je začel pred petimi leti, po več kot 20.000 letno prevoženih kilometrih pa volje do omenjenega poklica ni izgubil. Ko oziroma če bo dobil odpor do volana, trdi, da bo delo hitro zamenjal.

Če na prvi pogled njegova služba morda izgleda enolično, sogovornik pove, da to ne drži, saj se venomer nekaj dogaja. Trenutno sicer malo manj, saj so ceste v Ljubljani po četrti uri popoldne, ko je v preteklosti sicer veljalo za čas prometnih konic, neprepoznavno prazne. To pa vozniku avtobusa pravzaprav ustreza. "Sedaj, ko ni gostega prometa, je veliko bolje voziti. Prej so bile dopoldanske in popoldanske konice stalna praksa. Zdaj je Ljubljana ob štirih popoldne že prazna. Žalostno, ampak tako je. Ljubljano sem tako spoznal še v drugi luči. Človek misli, da je že vse doživel, ampak očitno še ni," trenutno stanje na ljubljanskih cestah opisuje voznik, ob tem pa navrže tudi pozitivno stran trenutne situacije, saj se je po njegovih besedah prometna infrastruktura v slabem letu zelo izboljšala in uredila.

Foto: Saša Despot prazne prometnice

Da je delo voznika mestnega avtobusa manj enobarvo in se ga težje naveličaš, je 'krivo' tudi to, da vsak dan peljejo drugo linijo. Tudi tri do štirikrat, odvisno, koliko je ta dolga. Kot pa še enkrat poudari, njemu delo popestrijo ljudje, tiste stalne potnike si tudi že zapomni, a teh je manj kot 30 odstotkov.

Pa obstaja katera avtobusna linija, ki mu res ni pogodu? "O, a moram na to res odgovoriti? (smeh) Mogoče je to linija 25, ki gre do Medvod, saj je res dolga in kar traja in traja. Prav tako je tam veliko potnikov. Ni pa tako, da tam ne bi rad vozil," odgovori.

Ukrepi ob epidemiji Direktor LPP besen: Predlagal sem, da na NIJZ pripeljemo avtobus

Policisti so mu tudi že napisali kazen

Če bi kdo morda mislil, da so vozniki avtobusov pri možeh v modrem kaj privilegirani, se je krepko zmotil, saj si je tudi naš sogovornik že prislužil črno piko v svoji delovni kartoteki zaradi neupoštevanja cestno-prometnih pravil. S tem se ne pohvali rad, saj se zaveda, da mora kot predstavnik ljubljanskega potniškega prometa predstavljati določen vzor v prometu, to pa velja tudi za držanje ustreznega nivoja kulture vožnje.

Foto: Anže Petkovšek LPP Na voznike javnih avtobusov pogosto letijo očitki, da ne znajo zavirati, nekateri so s komentarji ostrejši in jim tudi rečejo, "saj ne prevažate krompirja". A sam se s tovrstnimi kritikami ne sooča, pove po tem, ko potrka na les. "Upam, da take izkušnje ne bom imel, čeprav se rado zgodi nasprotno, če na to pretirano misliš. Je pa tudi res, da se vozniki med seboj razlikujemo v načinu vožnje in dva ne vozita enako. Tako kot dve gospodinji ne skuhata enako. Ena je malo boljša, druga malo slabša, kakor koli že obrneš. Sama tehnika vožnje je pri vseh drugačna," razmišlja in se ob tem pohvali z ničelnim odstotkom povzročenih nesreč.

Policistki "Še vedno delamo kot prej, v vseh razmerah. Na dežju, ali pa ob covidu-19"

Ukradli razkužila in pobegnili

Njegovo delo se v času epidemije ni dosti spremenilo, skrajšal se je zgolj večerni oziroma nočni delavnik, ki sedaj traja najkasneje do 11. ure zvečer. Edini dodatni zadolžitvi pa sta čiščenje drogov na končni postaji in preverjanje količine razkužil na avtobusu. Na tem mestu se spomni dveh zanimivih anekdot, povezanih z razkužili. 

Prva se je zgodila takoj po ponovni vzpostavitvi javnega prometa na dan 18. maja. "Večina še ni bila navajena na razkužila. Eni so nanj pozabili, eni niso vedeli, kam pritisniti. Ena steklenička je bila postavljena nekoliko višje na drogu in je prišla gospa srednjih let ter nanjo pritisnila. Razkužilo pa ji je, ne da bi se sama tega zavedala, špricnilo po obrazu. Ona pa si je suvereno mela roke. Pol avtobusa, skupaj z mano, ki smo to opazili, je bruhnilo v smeh. Res se nam dogaja marsikaj. Nikoli ni dolgčas," v smehu pove. 

Foto: Anže Petkovšek Robi Bevc Potem pa opiše tudi eno manj prijetno situacijo, ki potrjuje, da je dobrota včasih lahko tudi sirota: "Med počitnicami so ob 11. zvečer na avtobus vstopili trije mladoletniki in me vprašali, če se lahko peljejo dve postaji. Bila je pozna ura, bili so mlajši in sem jih brez plačila spustil na avtobus. Čeprav so zgledali malce sumljivi, so se, kot obljubljeno, res peljali le dve postaji. Najprej sem se le čudil, zakaj vsak izstopa pri drugih vratih, nato pa opazil, da so ob izstopu pobrali vsa razkužila in stekli ven."

Čeprav dnevno srečuje najrazličnejše profile ljudi, mu do sedaj še nikoli ni bilo treba posredovati in potnike spoditi iz avtobusa. Tudi s hujšimi oblikami vandalizma se še ni soočal. "Ljudje so se očitno navadili kulture," meni. K temu so verjetno pripomogle tudi kamere, ki psihološko vplivajo na lepše vednje potnikov.

V pogovor se vključi predstavnica za odnose z javnostmi LPP-ja in omeni, da so bili pred tem, vsi avtobusi popisani in polepljeni s čigumiji. "Tega je danes malo. Pa tudi telefoni so to rešili, saj je sedaj vsak, ki pride na avtobus, zaposlen s telefonom," ugotavlja Mojca Mohar in omeni še eno neprijetno situacijo, ko so morali biti vsak petek na avtobusu številka 11 v smeri Zaloga prisotni varnostniki, saj so v nasprotnem primeru potniki avtobuse razbili, jih polili z razkužili in zažgali.

Slovenija Milijonske izgube: Čeprav ni pravne podlage, jih bo krila država