Prijateljica, trgovska potnica, je skupaj s še nekaterimi sodelavci ugotovila, da jim delodajalec prisluškuje. Delala je v manjšem družinskem podjetju, kjer so bili tudi sicer odnosi zelo napeti. Prisluškovalne naprave naj bi imeli zaposleni nameščene v službenih vozilih. Ob misli, da je njen šef poslušal vse pogovore, ki jih je imela med pogostimi vožnjami s svojim možem, da pozna podrobnosti o njenih otrocih in druge intimne stvari, ki jih kot zaposleni ne deliš z delodajalcem, je bila vsa iz sebe. Prvi njen odziv je bil, da bo vložila kazensko ovadbo. Ko pa je malo pretehtala posledice, o tem ni bila več tako prepričana. Delodajalec bi – če bi ji na sodišču sploh uspelo dokazati njegovo krivdo – dobil kvečjemu kakšno leto pogojne zaporne kazni, ob tem pa bi si nakopala močnega sovražnika.

Zaupanje. Nepooblaščeni poseg nekoga v zasebnost nekoga drugega se je včasih zdel kot nekaj, kar se dogaja v krogih obveščevalnih služb ali kriminalnih združb, ne pa običajnih ljudi. Očitno pa je treba računati s spremenjenimi okoliščinami – ali pa imeti zaupanje. In če se vrnem k zgoraj omenjeni prijateljici. Zamenjala je službo in dela za neko multinacionalko. Nov šef jo je nedavno seznanil, da bodo v službena vozila namestili GPS-sledilne naprave. Kot mi je povedala, se med službenim časom ne ustavlja več po osebnih opravkih, a zato včasih "podaljša" službeni sestanek in se – peš – odpravi do bližnje trgovine ali na kavo. Zaupanja pač ne vzpostaviš na silo.