Že s hitrim pregledom predvolilnih obljub oziroma strankarskih programov ugotavljamo, da bo sestava koalicije, ki bo najverjetneje doletela Zorana Jankovića, težaško delo. Toda Janković se bo moral, če bo želel SD, Desus, Virantovo listo ali SLS pripeljati v vlado, spopasti še z njihovimi taktiziranji in tehtanjem dolgoročnih koristi.

Pri tem ne smemo pozabiti, da imamo opravka z županom, ki ima v mestnem svetu z lastno listo večino ranga velikosti “50+”, da velja za trdega pogajalca in predvsem človeka, ki je v nacionalno politiko vstopil skoraj dobesedno – danes.

Pogajanja. In takšen “buldožer” bo (oziroma je menda že) naletel najprej na SD. Ta stranka je kljub razmeroma uspešnemu tretjemu mestu (če pomislimo, da je vladi na neki točki 80 odstotkov volilcev prek referendumov izrazilo nezaupanje) vendarle predstavnica “poražene” levice.

Njena koalicija z Jankovićem ni tako samoumevna, če pomislimo samo na prvo izjavo sekretarja SD ob Jankovićevem vstopu v volilno igro (Jay-Z in uničenje levice) ali na nedavne izjave Igorja Lukšiča o razkroju političnega.

Bojazen SD je namreč, da bi jih Janković, podobno kot se je zgodilo NSi z Janšo, tako rekoč “pojedel”. Tisti esdejevci, ki bi si nekoliko sprevrženo bolj kot Jankovićeve želeli kar Janševe zmage, najbrž niso osamljeni. In to je šele začetek.

Jankovića čakajo še trdovratni (tako je bilo vsaj slišati) SLS, s pokojninsko reformo “izsiljevalski” Desus in nekdanji Janšev minister Gregor Virant z listo.