Da se zakonodaje, ki podjetja in ustanove, financirane iz državnega proračuna, obvezuje, da vse nakupe (v vrednosti nad 20 tisoč evrov) opravljajo prek javnih naročil, ne spoštuje, vemo vsi. Manj znano pa je, zakaj je tako in kdo je za to odgovoren. Velikokrat je problem v tem, da se na posamezni ustanovi z javnimi naročili ukvarja zelo majhna skupina ljudi, ta pa o vseh področjih, ki so predmet nabav, ve zelo malo. In posledično ti pogoje za nakup osebnih vozil napišejo tako ohlapno, da bi se nanje skoraj lahko prijavila novomeška Adria, ali pa pogoje zaradi neznanja napišejo tako, da nek model in znamki v celoti dajejo prednost. Potem pa je tu še vprašanje, zakaj toliko spornih razpisov pride skozi sito javnih naročil. V uredništvu smo v preteklosti namreč opozarjali na številne "prirejene" razpise, a se z njimi ni zgodilo čisto nič. Pri sledenju zgodb smo namreč o tem povprašali tudi Šoltesovo računsko sodišče, ki vedno odgovori, da ne morejo ukrepati, če se na razpis nihče ne pritoži. Torej tudi tu obvelja pravilo Če ni tožnika, ni dolžnika.

Kartelni dogovor. Zdaj pa k bistvu. Zakaj torej ni tožnika? Ker trg javnih naročil za nakup avtomobilov obvladujeta dve veliki podjetji (pri enem so kar trije ljudje zaposleni zgolj za pregledovanje razpisov in prijavljanje nanje), ki se za večino poslov preprosto dogovorita glede na njegovo specifiko (gospodarska vozila, terenski program), medtem ko druge, čeprav težko verjamem (gre namreč tudi za večmilijonske posle), ne zanima.