"Ko sem spomladi pisala članek o tej temi, me je zadeva tako ganila, da sem še sama posvojila enega hrta,“ pove Portorožanka Breda Krajnc. "Psički so res hvaležni, nimajo vonja, ne puščajo dlake in ne lajajo, zato jih je mogoče imeti tudi v blokovskem stanovanju,“ dodaja.

Vsako leto samo v Veliki Britaniji in na Irskem konča tekaško kariero okoli 20 tisoč hrtov in le vsak četrti ima to srečo, da ga nekdo posvoji kot hišnega ljubljenčka, preostale pa evtanazirajo na pasjih deponijah ali uporabljajo pri poskusih.

"V Sloveniji delujemo že peto leto, naša prizadevanja oziroma dejavnost promoviramo skozi sprehode, kot je današnji v Portorožu, in različna srečanja. Doslej smo rešili 208 hrtov. Naši kolegi v Italiji, ki delajo že deseto leto, začeli so, ko so v Rimu zaprli pasjo tekaško stezo, so doslej rešili vsaj tisoč psov,“ dodaja predsednica slovenskega društva za pomoč hrtom Nina Žepič. Sama ima doma pet psov, od tega tri hrte. "Ti psički so res hvaležni, pred posvojitvijo namreč nimajo svoje družine, zato se na gospodarja, ko ga dobijo ob posvojitvi, zelo navežejo in se močno bojijo zanj,“ še razloži Žepičeva.

Pirančanka Irena Dolinšek je posvojila dva hrta: "Zgodilo se je povsem po naključju, ko sem med iskanjem družbe za svojega dalmatinca na internetu naletela na društvo za pomoč hrtom."

V Portorožu se je danes zbrala skupina posvojiteljev hrtov, tako tistih odsluženih tekačev, kot tistih, ki so posvojili špaske hrte lovce, ki jih na podeželju uporabljajo za lov na zajce. Po končani sezoni, ko so stari manj kot dve leti, jih lastniki zavržejo, pogosto poginejo od izčrpanosti in lakote ali pa jih lastniki obesijo na drevo, pretepejo do smrti, kamenjajo ali privežejo na železniške tire. Le redko so tako "usmiljeni“, da jih ustrelijo.