Foto: Žurnal24 Andreja Basle (Foto: Anže Petkovšek) Omejitev socialnih prispevkov navzgor je zanimivo všečna ideja za z davki zelo obremenjene plače izobražencev. In praksa: v Gorenju na primer redki razvojniki zaslužijo več kot 1.700 evrov neto (to je 3.000 evrov bruto). Če bi država uvedla socialno kapico, povprečni razmeroma slabo plačani razvojnik v gospodarstvu od ukrepa torej ne bi imel kaj prida. Bodo pa več v denarnici imeli njihovi že zdaj dobro plačani šefi, kar bo nedvomno podžigalo sindikate. To je sicer mogoče ublažiti in hkrati dvigniti dohodnino za tiste z najvišjimi prejemki. Ker jih je malo, upora skoraj zagotovo ne bo, davčni učinek bo pičel, bodo pa pospešeno iskali luknje, kako se temu izogniti.

Realnost. Možno je tudi, da se socialna kapica spusti pod tri tisoč evrov bruto. A potem (še večji) problem nastane na drugem koncu enačbe: luknja v pokojninski in zdravstveni blagajni se še bolj poveča. Prav zato ne verjamem, da se bo vlada kmalu lotila uvedbe socialne kapice. Neznank, predvsem pa tveganj, ali bi to res generiralo nova delovna mesta ali pa bodo vsi ti "prihranki na račun cenejše, visokoizobražene delovne sile" končali na računih lastnikov podjetij kje na Cipru ali pa v Luksemburgu, je preveč. Je že res, da je za poganjanje rasti mamljivo, da vlada administrativno dvigne plače "srednjemu razredu". Ampak dvomim, da bi se ob napovedih, da se v Evropi gospodarska kriza spet poglablja, kdo od nas zaradi sto evrov višje plače brezglavo pognal v nakupovalna središča. Je pač čas, ko vsi kot veverice pred zimo delamo zaloge, če jih le imamo iz česa.