''Ljudje, ki k nam vsak dan hodijo po pomoč, prihajajo iz različnih družbenih slojev. Stiske so v glavnem enake: nimajo denarja za hrano, položnice, nimajo za šolske počitnice, kar za otroke predstavlja res hud stres,'' nam je svoj vsakdan opisal Jože Rovtar iz Škofijske karitas Ljubljana, ki že sedem let pomaga pomoči potrebnim.

''Sram jih je''
''Spomnim se, kako me je stisnilo, ko smo nekega dne Vegradovim odpuščenim delavcem v samski dom v Ljubljani pripeljali pakete hrane. Naenkrat se jih je nekaj umaknilo nazaj v sobe. Sram jih je, je dejal eden od delavcev in rekel, veste, mi smo bili navajeni živeti od dela, ki smo ga ustvarili z lastnimi rokami,''  je še dodal Rovtar.

Naraščajo prošnje za plačilo položnic
Iz dneva v dan je več prošenj za pomoč pri plačilu položnic. Kakšna je zgornja meja finančne pomoči, nam Rovtar ni želel razkriti, ''da ne bi bilo kakšnih pritiskov in izsiljevanja. Prosilci pripravijo prošnjo, priložijo dokazila in kasneje sledi pogovor,'' je običajni postopek opisal Rovtar.

Čas za vsakega posebej
''Revščina človeka zagotovo prizadene tudi na čutnem in duhovnem področju, zato si za vsakega, ki se znajde v stiski najprej vzamemo čas in poslušamo njegovo zgodbo,'' pa pravi Imre Jerebic, glavni tajnik Slovenske karitas.

V ozadju so večinoma stiske zaradi nezaposlitve, nerednega dela, kar za seboj potegne nezmožnost plačevanja obveznosti in kreditov, temu pa pogosto sledijo deložacije, izvršbe. "V družinah z otroki je še težje. Otroke je sram, ker so starši v stiski. Samo Slovenska karitas je pomagala 12 tisoč otrokom oziroma njihovim staršem za nakup šolskih potrebščin, pomagali smo okoli 200 družinam na Celjskem, ko so v Vegradu ostali brez zaposlitve,'' še dodaja Jerebic.

''S paketi ne bo nihče obogatel''
''Ljudem poskušamo vrniti dostojanstvo. Ni res, da nas ljudje izkoriščajo. Pri nas ne bo nihče obogatel, če bo vsak mesec prejel paket pomoči v vrednosti 20 evrov. Ljudje nočejo živeti v revščini, no, vsaj velika večina njih ne. Poskušamo jim olajšati stisko, vliti upanje in pogum za naprej, za iskanje dela. Predvsem zato, da človek ne obupa, kar pa se v trenutnem položaju v slovenskem prostoru žal lahko zgodi zelo hitro,'' še pravi Jerebic.