Ministrstvo ste prevzeli ravno v dneh, ko direktor zdravstvene blagajne napoveduje veliko izgubo in ko so v bolnišnicah morali začeti dodatno varčevati. So rdeče številke za vas izziv?

Dejansko mi je predsednik vlade postavil velik izziv, ali se upam usesti na ta stol v teh vročih in rdečih časih. Rdečih zaradi številk, vročih zaradi prihajajočega poletja, ko bo v zdravstvu zelo hudo. Tehtal sem, ali imam dovolj znanja, ali imam dovolj izkušenj in ali imam dovolj poguma. Kot vidite, je odgovor na vse to: da.

Ali menite, da lahko do konca mandata dosežete stabilnost v zdravstvu?


Prvi korak za reševanje finančnih težav bo realiziranje načrta, ki bolnišnicam nalaga zmanjšanje sredstev za skoraj tri odstotke. Drugi korak je hitra razprava o tem, koliko so sprejemljive teze zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Socialnim partnerjem je treba predstaviti resnost razmer in najti soglasje bodisi za širitev osnove bodisi prevetritev pravic. Ti ukrepi bi omogočili stabilno delovanje v letu ali dveh.

Govorite o prevetritvi košarice pravic iz obveznega zavarovanja. Katerim pravicam se bo treba odpovedati?

V vseh zdravstvenih sistemih je vsako pravico zelo težko zmanjšati ali odvzeti. Državljanom bo treba zelo premišljeno razložiti, kakšne so sploh pravice in komu pripadajo. Ne bi se spuščal v posamezne pravice, ker bo to takoj velik vihar, kot primer pa bi omenil nenujne reševalne prevoze. Že sama sestava besed je nekako, dovolite mi, perverzna. Ločiti moramo tiste prevoze, ki so potrebni iz zdravstvenih razlogov – ti seveda spadajo v zdravstvene pravice, vsi preostali pa ne.

Kaj menite o predlogih, da bi morali zavarovanci za zdravljenje športnih poškodb velik del zdravljenja doplačevati?

Za vse tiste, ki imajo do zdravja pozitiven odnos, določen način penaliziranja mogoče ni prava usmeritev. Težko tudi podpiram ideje, po katerih bi se vsebina pravice dalje delila na različne blagajne; mi že imamo obvezno in prostovoljno zavarovanje, in če bi se na to zdaj dodala neka participacija, tega ne bi podprl, ker to ni pravi pristop.

Slovenski zavarovanci naj bi v kratkem pridobili novo pravico: zunajbolnišnični poseg ali preglede bi lahko opravljali tudi v drugih državah Evropske unije (EU). Za kaj natančno gre?

Z novo evropsko direktivo bodo lahko državljani Slovenije v državah EU uporabljali nekatere storitve, ki se izvajajo zunaj bolnišnic, v ambulantah, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije pa bo kril določen del stroškov. Gre tudi za izziv in priložnost. Če bo sistem zelo odziven in prožen, bo lahko določene naše kapacitete ponujal tudi državljanom iz drugih držav iz EU. Bolnike bi lahko pridobili za storitve s področij sive mrene, ortopedije, srčnih operacij ...

Bodo medtem bolniki v Sloveniji prišli pravočasno na vrsto?

Cilj, da čakalne dobe ne bi bile daljše od šestih mesecev, ni uresničen. 
V pripravah zadnje tedne sem ugotovil, da imamo izjemno veliko deklarativnih dokumentov, resolucij in pravilnikov, ki pa se med seboj razlikujejo – celo v predpisanih rokih, v katerih naj bi bili bolniki pregledani. Moja teza je, da je bolnik, ki je na seznamu čakajočih, pomemben prav toliko ali bolj kot tisti, ki je že v sistemu. Za tistega, ki je v sistemu, že nekdo skrbi, medtem ko ima tisti, ki čaka, v sebi mogoče tlečo bombo in bodo spremembe zaradi zamika težje popravljive.

Kako boste reševali pomanjkanje zdravnikov?

Načrtujem takojšnji sestanek z ministrom, da se poskušamo dogovoriti za večji vpis na medicinsko fakulteto. To je ukrep, za katerega mi bo hvaležen minister čez tri mandate. Vztrajal pa bom tudi pri tem, da se specializanti v zdravstveni sistem vključijo bistveno bolj, kot so vključeni zdaj.

Ali nas bodo zaradi pomanjkanja naših zdravnikov v prihodnje v Sloveniji zdravili tujci?

V zadnjih desetih letih razgovori o licenciranju in dopuščanju zdravnikov od drugod z zdravniško zbornico niso bili uspešni. Ta razprava bo tudi zdaj zelo težka.

Kaj je razlog za to?

Gre za dve veliki težavi: prvič gre za morebiten razkorak v znanju, drugič za razkorak v jeziku. Nekatere države imajo s tem manj težav; v Franciji ali Nemčiji recimo je pretok zdravnikov večji. Magnet je plačilo, pa čeprav pridejo le za krajši čas, na primer med dopusti. Tako razbremenijo nacionalne zdravnike. Vendar v tej smeri pri nas težko pričakujem velike premike.

Menite, da zdravnik, zaposlen v javnem zavodu, ne more delati še pri zasebniku. Kako ostro boste potegnili ločnico pri koncesionarjih, ki imajo tudi samoplačniške ambulante?

Moj prvi predlog bo, naj se vsi, ki izvajajo zdravstveno dejavnost, certificirajo. Dejansko bomo morali vzpostaviti seznam vseh – ne samo tega, kje se dejavnost izvaja, ampak tudi tega, kdo jo izvaja. Od tod bo nekoliko lažje tudi določanje načina izvajanja teh dejavnosti. Idealno bi bilo doseči tako organizacijo, da bi vsak igral za svoj klub, torej da se bi zdravniki odločali, kakšna bo njihova pravna oblika, ali bodo javni uslužbenci ali ne. Niti v evoluciji dvoživke niso dosegle najvišje stopnje, vrha razvoja in dejansko bi bilo prav, da se vsak opredeli v svojem okolju.

Bo to pomenilo propad sanatorijev, kakršna sta Barsos in Rožna dolina?

Mislim, da ne. Sanatoriji bi se še lažje dogovarjali z zdravniki, ki bi bili na trgu in bi svoje storitve ponujali več izvajalcem. Ne more biti zdravnik v javnem sistemu, popoldne pa se ponujati različnim izvajalcem.

Torej se to, da sestra v javnem zavodu da bolniku vizitko zdravnika s številko popoldanske ordinacije, ne bo več dogajalo?

Predlagani model ne reši samo te težave, reši tudi zaprt kodirni sistem naročanja. Pred tem je treba narediti nekaj korakov: v lokalnem okolju spremeniti kulturo do seznama čakajočih, ki ni seznam posameznikov, ampak je naš skupni seznam; doseči je treba spremembo kulture upravljanja tega seznama; nato je treba seznam informatizirati; naposled ga je treba integrirati. Dokler prvi trije koraki ne bodo doseženi, nacionalni čakalni programi ne bodo dosegli nobenih sprememb.

Velika pričakovanja so glede tega, kaj boste predlagali v zvezi s članstvom v zdravniški zbornici.

Vsi izpostavljajo problem obveznega članstva v zdravniški zbornici, a zame so na prvem mestu pooblastila, pri katerih zdravniška zbornica ni dosegla tega, kar je od nje pričakovala široka skupnost. Če se osredotočim na nadzor: kot minister bi si želel več pooblastil pri nadzoru. Zbornice lahko opravljajo osnovni strokovni redni nadzor, širokega nadzora, ki ga mora izvajati država, pa ne bi prepustil interesnim skupinam.

Kdo je po vašem mnenju zatajil pri Boru Nekrepu?

Kot zdravnik sem bil razočaran nad celotnim postopkom. Ob sredah, ko sem izvajal ambulanto, me je to zelo bolelo. To je osebno mnenje, ki sem vam ga razkril, več od tega pa ne bi povedal.

Zdravniške napake so pri nas še vedno tabutema, se strinjate?

Raje bi govoril o zdravstvenih napakah; to je bistveno širši pojem. Treba je postaviti sistem, ki bo na to lahko odgovoril. Govorim o kliničnih poteh ali kliničnih kazalnikih. Vzpostavitev tega lahko pokaže, kje se dogajajo odkloni. To je usmeritev, ki jo bom podpiral. Odklone lahko zaznavamo in preprečujemo samo s postavitvijo kazalnikov. Želeti si sistem, v katerem teh napak ne bo, je sicer iluzija, vendar moramo te napake odpravljati iz dneva v dan.

Torej ste za javni register zdravstvenih napak?

Proces nadgrajevanja kakovosti v zdravstvenem sistemu že poteka, treba pa bo ugotoviti, kaj je na tem področju doseženo. Področje, ki ni dovolj razvito, se nanaša na nezaželene dogodke pri posegih. Glede tega bo treba ugotoviti, zakaj ni poročanja. Sem sicer za javno poročanje: želim si, da bi bilo v zelo kratkem času objavljeno, katera bolnišnica je prijazna po nekem standardiziranem načinu ocenjevanja, katera ima manj določenih infekcij, pri kateri je večja verjetno preživetja in tako naprej. Kazalniki kakovosti se uveljavljajo, do konca mandata pa bi jih želel popeljati do javne dostopnosti; želim si, da bi lahko državljani tudi tako izbirali prijaznejšo ali varnejšo ustanovo.