Dušan Šinigoj je prišel na čelo izvršnega sveta v času, ko je Jugoslavija že pokala po šivih. Na čelo republiške vlade je ostal do leta 1990, ko je vladne posle predal Lojzetu Peterletu, izbranemu za premierja po prvih demokratičnih volitvah, poroča Dnevnik.

Med letoma 1984 in 1990 je bil zadnji predsednik slovenske vlade v Jugoslaviji. Šinigoj je med svojim mandatom postopoma zapiral vrata med Slovenijo in preostalo Jugoslavijo ter hkrati držal nogo, da stvari niso potekale prehitro, piše Dnevnik.

Rodil se je v Dornberku očetu Andreju Šinigoju, kmetu, in materi Zofiji Pavlici, gospodinji. Osnovno šolo je obiskoval v rojstni vasi, gimnazijo je začel obiskovati v Gorici, maturiral je pa na gimnaziji v Novi Gorici leta 1954.

Študiral je in diplomiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani leta 1960. Zaposlil se je najprej kot profesor na Ekonomski srednji šoli v Ajdovščini leta 1960, nato je bil predavatelj na šolskem centru za blagovni promet v Novi Gorici med letoma 1961–1963, prav tam pa je bil nato v. d. direktorja in direktor med letoma 1963–1969). Junija 1969 je postal sekretar komiteja občinske konference ZKS v Novi Gorici, štiri leta kasneje (1973) pa je začel delati v Ljubljani kot član izvršnega odbora republiške konference SZDL.

Leta 1978 je bil izvoljen za podpredsednika Izvršnega sveta skupščine Socialistične republike Slovenije (SRS), v tem svojstvu je junija 1980 postal predsednik komisije SRS za odnose z verskimi skupnostmi. Maja 1984 je postal predsednik Izvršnega sveta skupščine SRS in bil na to mesto po dveh letih (1986) ponovno izvoljen. Pri tem je svojo pozornost namenjal predvsem šolskim vprašanjem in gospodarski problematiki, zlasti pomemben je bil njegov delež pri uresničevanju določil jugoslovanske in slovenske ustave leta 1974.