V karieri je dirigiral ogromen repertoar in gostoval po vsem svetu. V rodnem Kanalu ga bodo pokopali v nedeljo, 15. januarja.

Nanut je veljal za enega najbolj znanih, uspešnih in tudi na tujih koncertnih odrih stalno prisotnih slovenskih glasbenikov. Poklicna pot ga je vodila kot gostujočega dirigenta med mnoge orkestre, zlasti po Evropi.

Kariero je začel v Dubrovniku

Svojo mednarodno glasbeno kariero je začel kot stalni dirigent orkestra v Dubrovniku. Pozneje je postal glavni dirigent orkestra Slovenske filharmonije v Ljubljani in vodja oddelka za dirigiranje na ljubljanski glasbeni akademiji, leta 1981 pa je prevzel vodenje Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Dejaven je bil tudi kot dirigent Slovenskega komornega orkestra in umetniški vodja Slovenskega okteta.

Leta 2011 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. V obrazložitvi so ga označili za "poslanca slovenske poustvarjalnosti".

Njegove muzikalno polne interpretacije in bogato sodelovanje z orkestri in solisti svetovnega slovesa so rezultat jasne zavesti o poslanstvu klasičnega glasbenega repertoarja, svetovne in slovenske glasbene zapuščine, tako simfonične kot širše koncertne.

Močna, umetniško celovita in v svojem nastopu prepričljiva dirigentska osebnost je doživela tudi plodno studijsko dejavnost, ki je zabeležena na skoraj 200 posnetih nosilcih zvoka, je v utemeljitvi Prešernove nagrade še zapisal Leon Stefanija.

Eno najpomembnejših imen 20. stoletja

Kot je ob maestrovi smrti za STA povedal muzikolog Gregor Pompe, sodi Nanut med najpomembnejša slovenska dirigentska imena druge polovice 20. stoletja. Posebej značilna je bila njegova odprtost do sodobne glasbe. Tako je na abonmajskih koncertih radijskega orkestra v Sloveniji predstavil številna aktualna dela in s tem odpiral možnosti za razgledovanje po mednarodnih dosežkih, pogosto pa je izvajal tudi dela sodobnih slovenskih skladateljev.
Med posebnimi Nanutovimi dosežki je izpostavil redno izvajanje simfonij Gustava Mahlerja in številne stike s tujino, ki so med drugim prinesli številna snemanja, zato je danes Nanutova diskografska bera praktično nepreštevljiva.

Dirigent Stojan Kuret pa je za STA povedal, da je mojster Nanut pri njem "nedvomno pomenil preskok v načinu razmišljanja, doživljanja in dojemanja glasbe". Nanutova naravna eruptivna muzikalnost ga je vedno presenečala, predvsem na koncertnem odru. Prav na koncertu je namreč znal potegniti za sabo cel orkester in dvorano. Kot pedagog pa je znal na svojstven način prenašati znanje in bil dosledno zahteven do svojih študentov.

"Nikoli ne bom pozabil ..."

Obudil je tudi spomin na Nanutovo dirigiranje v Teatro Verdi v Trstu. Kot je dejal, ne bo nikoli pozabil Šostakovičeve sedme simfonije in koncerta za orkester Lutoslawskega. Ko pa sta se bolje spoznala in tudi človeško zbližala, mu je Nanut rad pomagal. Zelo ga je podpiral pri njegovem neprekinjenem delovanju v zamejstvu, temu se je Kuret, ki prihaja s Tržaškega, posvečal tudi v času študija v Ljubljani. Kot je še povedal Kuret, sta se z Nanutom nazadnje videla na koncertu v Kanalu, kjer si je zaželel še zadnjič slišati Kogojev Rekviem, ki ga je resnično ganil.

dezurni@zurnal24.si