Po novem bodo za normirane samostojne podjetnike normirani stroški do višine 60 tisoč evrov 80-odstotni, nad tem zneskom pa jih ne bo. Normirani s. p. bo namreč lahko zaslužil tudi več kot 60 tisoč evrov, le povprečje v dveh letih ne bo smelo preseči 60 tisoč evrov, sicer ne bo mogel več uveljavljati normiranih stroškov (lahko bi torej eno leto zaslužil 70 tisoč evrov, drugo leto pa 40 in ostal v sistemu normiranih stroškov).

Samostojni podjetnik, ki bo zaslužil 60 tisoč evrov, bo po novem plačal 2400 evrov dohodnine, kar je štiri odstotke od prejetih prihodkov ali 40 evrov za vsakih tisoč evrov prihodkov. Za letos bi pri takih prihodkih plačal 3200 evrov dohodnine. Letos namreč za normirane samostojne podjetnike velja, da se za dohodke do 50 tisoč evrov prizna 80 odstotkov normiranih stroškov, za dohodke od 50 do sto tisoč evrov 40 odstotkov, nad sto tisoč evrov pa nič.

Na prvi pogled je razlika bajna, toda …

Preverili smo, kakšna bo primerjava med normiranim s. p.-jem s 60 tisoč evri prihodkov, torej zgornjo mejo, in zaposlenim z enako bruto plačo. 

Zaposleni plača skoraj dvakrat toliko prispevkov in petkrat toliko dohodnine in bi mu na koncu po tem enostavnem izračunu ostalo 2947 evrov, normirancu pa kar 4227.

A ta izračun ne upošteva, da ima zaposleni pravico do regresa, povračila za prehrano in prevoz. Če upoštevamo minimalni regres, nadomestilo za malico, kot ga izplačujejo v javnem sektorju (6,94 evra), in mesečno vozovnico za mestni avtobus v Ljubljani, je razlika precej manjša. Zaposleni dobi 3233, normirancu pa ostane približno tisoč evrov več.

Kaj pa dopust?

Zgornja primerjava ne upošteva, da ima zaposleni tudi pravico do dopusta najmanj dvajset dni, kar je približno en mesec, normiranci pa dopusta nimajo plačanega. Če to upoštevamo, da ima normiranec zaradi tega izpad enomesečnega dohodka, je razlika med zaposlenim in normirancem le še 600 evrov v korist normiranca.

Samostojni podjetnik tudi nima pravice do nadomestila bolniške do 30 delovnih dni, če je bolan manj kot 30 dni, ta čas nima prihodkov, poleg tega pa mora še plačati prispevke. Če deset dni bolniške upoštevamo kot izpad polovice mesečnega prihodka, je razlika med normirancem in zaposlenim le še 400 evrov v korist normiranca.

Če upoštevamo, da zaposleni dobi maksimalni regres, najvišjo neobdavčeno malico in da ima na mesec 150 evrov stroškov prevoza, je razlika le še dvesto evrov.

Normirani s. p. nima možnosti koriščenja olajšav za vzdrževane družinske člane, če bi zaposleni imel še olajšavo za tri otroke, bi na leto prejel skoraj sto evrov več od normiranca.

Seveda lahko pri normirancih olajšavo uveljavlja drugi starš, če nista oba normiranca.

Primerjali smo bruto plačo delavca in prihodke samostojnega podjetnika. Ob tem velja poudariti, da je delavec pri enaki bruto plači večji strošek za delodajalca, saj mora zanj plačati tudi prispevke delodajalca na bruto plačo. Pri pet tisoč evrih bruto plače je strošek delodajalca približno 5800 evrov.

Normiranec prevzema tudi tveganje, da si zagotovi delo in prihodke, pri zaposlenem je to problem delodajalca.

Po našem izračunu bi normiranec s 60 tisoč evri prihodkov plačeval malce višje prispevke od minimalnih. Osnova za plačilo prispevkov se izračuna tako, da se dobičku prišteje plačane prispevke, zmanjšane za 25 odstotkov. Dobička bo 12 tisoč evrov, če predpostavimo, da je imel v letu prej minimalne prispevke, je davčna osnova 1408 evrov, mesečni prispevki pa skupaj z obveznim zdravstvenim prispevkom 573 evrov.

janez.zalaznik@styria-media.si