Iz srednješolskih let se spominjam dogodka, ko so obritoglavci v Kranju preganjali prijatelja, ki je mulat. Pardon, ker je mulat. Milo rečeno bizarnega dogodka si ne znam razložiti drugače, kot da so gledali preveč ameriških filmov.

Slabo nam kaže. Sociologinja Marta Gregorčič pravi, da desničarskih gibanj številčno verjetno ni več kot v preteklosti, vendar pa so se v zadnjih letih okrepila, postala vidnejša in povzročajo več incidentov, na ulice pa jih spravijo javne razprave o novem družinskem zakoniku, pravicah imigrantov, teme LGBT (lezbijske, gejevske, biseksualne in transseksualne) ter druge, ki jih zlorabijo za lastne cilje.

Gregorčičeva težavo vidi v tem, da v Sloveniji ni vladnih programov, ki bi se tega sistematično lotili. Tako se lahko neonacistične ideje prikradejo v srednje šole, nekateri nosilci takih idej tudi doštudirajo in nato delujejo v državni upravi, na primer v policiji, kar je nesprejemljivo.

Roman Kuhar z Mirovnega inštituta pa je izpostavil dva ključna elementa – v družbi se vedno najdejo grešni kozli, v katere se projicira nezadovoljstvo, in jasno sporočilo o nesprejemljivosti neonacistične ideologije pri nas ne obstaja.

Vsi, ki jima ne morete pritrditi, premislite. Ste se v srednji šoli kdaj učili o sovražnem govoru? Ali vašim otrokom kdo razloži, kakšen pomen se skriva za svastiko, ki jo s šestilom morda v šali vrežejo v šolsko klop?

Res je, številne so okrogle mize, delavnice in aktivizem nevladnih organizacij. A te potekajo na prostovoljni bazi in v letih, ko je to verjetno že prepozno.