Foto: Boštjan Tacol kolumnist 15.09.2009, Sergeja Hadner Hvala, komentar, kolumna, portret, foto: Bo Med najstniki v Združenih državah Amerike je trenutno priljubljena igra knockout. Na cesti izberejo naključnega mimoidočega in ga poskušajo z enim udarcem zbiti na tla. Ne gre za jezo, prav tako ne za nasilje, gre le za zabavo, razlagajo najstniki. Podobno je pri paintballu zabava streljanje na nasprotnika – tako naj bi se zabavali, sproščali in bili telesno dejavni naši osnovnošolci, ki so si za izbirni predmet izbrali šport za sprostitev. To igro so predlagali učitelji, in ker gre za plačljivo dejavnost, so jo starši morali potrditi. In so jo.

(Ne)športno

V zadnjih letih se vse več govori o tem, da so naši šolarji v povprečju predebeli in gibalno slabi. Da se premalo gibajo ter preveč časa presedijo za računalnikom in televizijo. Da so nekolegialni, sebični in nesposobni delovati v ekipi. Da so zaskrbljeni, celo anksiozni. Poročamo o nasilju med vrstniki, norčevanju iz tistih, ki nimajo toliko kot drugi. Cilji, ki naj bi jih dosegli z izbirnimi športnimi predmeti, so skrb za skladen telesni razvoj in zdravo življenje, krepitev samozavesti in zaupanja vase ter spodbujanje k medsebojnemu sodelovanju, strpnosti in sprejemanju drugačnosti. Cilji, ki so pravi odgovor na navedene težave osnovnošolcev. Ne razumem pa, katerega od navedenih ciljev uresničuje paintball, ki je očitno priljubljena izbira med, kot kaže, idejno precej siromašnimi učitelji športa. Je streljanje na sošolce v maskah šport? Šport za sprostitev? Gre za popolnoma nekritično presojo učiteljev športa ali pa morda za “dobro” sodelovanje šole s ponudnikom takšnih iger.